NAJIN MALI ZAKLADEK
Pozdravljene!
Kot sem že napisala, spremljam tale forum že kakšna 3 leta in vseh teh 5 mesecev nosečnosti sem mislila na to, da vam bom v vzpodbudo februarja napisala svojo zgodbo, pa ne bo tako.
Ne vem če mi bo lažje, ko bom tole napisala, in ne, če sem sploh pripravljena na to, ampak neka notranja sila me vleče da pišem.Upam, da ne bom veliko na tem žalostnem forumu in da se bom z moževo pomočjo lahko pobrala in spet zaživela.
Pred 16 leti in pol se nama je prezgodaj rodil najin prvi sine, ki ga kličeva Gašper.Bilo je hudo, ni bilo forumov, ni bilo razumevanja okolice(tega še sedaj ni, z redkimi izjemami).Postal je najina prva zvezdica, najin angelček!Sledile so operacije, zunajmaternične nosečnosti in spontani splavi.Sledila so upanja na IVF postopkih, ki so kmalu po pozitivnam rezultatu in 1.UZ-ju postala najine nove zvezdice, najini novi angelčki.Bilo jih je že 12, ko sva po IVF-u zopet dobila upanje.Končno smo spet prestopili mejo magičnih 12 tednov in po nuhalni sva z vsakim tednom lažje zadihala oba z možem.Vsak teden je bil bližje življenju, sreči in najinemu zakladku……..in potem šok, odtekati mi je začela plodovnica, odšla sva v porodnišnico, odprta sem bila že skoraj 5 cm..21 tednov…upanje…..vsak dan je bil dan več, vsakega dne sva se veselila in vsaka brcika, vsag gib najinega malega zakladka mi je pomenil največ na svetu.Zdržala sva še en teden in potem neizbežno……porod……drobni poskusi dihanja….rahli gibi najinega melega sinka in na koncu ……..smrt.Najin Bine je zaspančkal za vedno in postal najina 13-ta zvezdica, najin 13-i angelček.Bila je to moja 11-ta nosečnost in vse so se predčasno končale!!
Zakaj zopet nama, zakaj zopet midva nosiva to breme in zakaj ni končno za naju vrsta za srečo????
Kako se bova pobrala, kako bova zafunkcionirala, kako bom šla v službo, med nosečnice, dojenčke in mamice z otročki???Kako bom zmogla nazaj v tako službo, kjer je največ nosečnic in mamic?!
Sva starša, sva oči in mami, pa nimava otrok ki bi jih okolica videla in naju tako doživljala.Za okolico je to le ena neupela nosečnost več, za naju pa je to najin otrok in midva sva njegova starša!
Ne vem, razmišlam o menjavi službe, o odpovedi, ne vem kaj mi paše kaj ne, bi bila v družbi ali ne.Ne vem če se sploh želim odpreti vsem vam, pa vseeno pišem.Morda mi bo juri žal, morda ne, ne poznam odgovorov in strah me je …..
Mož, moj zlati mož me tolaži, čeprav je tudi njemu hudo.Debatirava, jokava in se tudi nasmehneva skupaj.Imeli smo nekaj skupnega časa, pocrkljali smo se, poslovila sva se od najinega melega Bineta, a v svoji bolečini, mu ne morem pomagati premagovati njegovo.Nevem odkod ima on toliko moči, da pomaga sebi in meni in hvala mu za to.
Tudi probala sem že vse ob vseh teh splavih, prebrala vse priporočene knjige……ne pomaga, v tem trenutku ne!
Mami 13-tih zvezdic
Pogumna mami!
Mislim, da vsak stavek pomaga, četudi na začetku zmeden. Dati žalost ven s solzami in predvsem tudi z besedami – to zdravi!
Smo starši, mame in očetje, pod srčkom smo nosili svoje otročke in jih vsak dan ljubili z vsem srcem. Bine je moral biti približno tako velik kot Anika. Tudi ona se je rodila v 23. t., ni se predala, srček ji je bil do konca… NI še zmogla zajokati. Grozno je gledati svojega otročka, kako umira pred tvojimi očmi. Daš mu življenje in moraš gledati, kako ti ga ” življenje” odvzame.
Joj, ni je večje bolečine. Vedi, da nisi sama, da nas je veliko, in skupaj bomo zmogli!
Predvsem pa si vzemi čas, ne prehitro v službo. Če imaš tak poklic, da lahko najdeš novo zaposlitev, pa morda ideja o menjavi službe tudi ni napačna. A najprej je treba ustvariti jasnejše misli. Vzemi si svoj čas.
Sama delam v šoli in je grozno, predvsem s ta malimi. Kaj bi dala za menjavo, pa je tako težko….
želim ti moči, saj veš, preživeti je treba le ta dan, jutri pride nov.
Bine in Gašper in vsi naši angelčki se pa imajo čisto fajn tam gori na nebu, saj jih greje ljubezen staršev!
Draga mami 13-ih zvezdic.
Tvoje zgodba me je globoko pretresla! Tebi in možu izrekam iskreno sožalje ob tolikih izgubah, ob toliki bolečini, ob toliki žalosti!
Nimam besed, ki bi potolažile take rane, nimam moči, ki bi pozdravila ranjeno srce, imam pa toplo misel zate, za tvojega moža in tvoje angelčke! Vedno boste skupaj, samo na drugačen način! In tega ti niti okolje, ki ne razume, ne more vzeti!
Želim ti vse sreče, ki se tako dolgo skriva!!! Naj te končno doseže – zaslužiš si!!!
Prisrčen pozdrav.
Vidka
Iskreno sožalje ob tolikih izgubah.
Sama imam štiri angelčke in poznam občutek, ki te spremlja ob izgubi vsakega posebej. Težko je, vendar življenje teče dalje. Tudi zate bo nekoč le posijalo sonce. Sedaj pa prepusti žalovanju svojo pot. Tudi vajini srci se morata izjokati.
Lep pozdrav in topel objem!
šestica G
Ne, ampak glede na to da je tudi porod potekal totalno brez popadkov, sedaj pravijo da je šlo za popuščanje MV in da bo v naslednji nosečnosti obvezna cerklaža in ležanje!
Hvala za svečko v najinem imenu in hvala vsem za vse tople besede!
Midva bova šla svečke prižgat danes, ker nimam ne volje ne moči hodit po pokopališču 1.novembra, ko bo vse polno ljudi!
škratek
Super si, da ne obupaš. Jaz ne bi imela energije za nove boje. Če se ti slučajno še enkrat zgodi, da bi se odprla, poišči pomoč pri dr. Lužniku v Slovenj Gradcu. Sem že Fridi pisala. On se s takšnimi primeri ukvarja. Če je ženska že odprta, ji vstavi mrežico in vsake dva dni spira, da ne pride do infekcije. Z mano v sobi sta imeli dve mrežico. Vse punce so prišle z rešilci odprte, vse tam ok. 20 tedna. Jim je vstavil mrežico in so vse zdržale. Ena minimalno do 32. Bilo jih je 8 takrat, ko sem jaz ležala v bolnici.
LP Neja
Škratek, tudi jaz sem malo spremljala tvoje poste. Nisem veliko pisala, sva pa bili približno enako daleč v nosečnosti. Jaz sem po IUI nosila trojčke, do 20. tedna je šlo vse krasno, potem pa krči, porodnišnica in tragičen 12.10. Od takrat se mi je podrl svet in danes sem prvič zmogla toliko moči, da sem pogledala na ta forum. Držim pesti zate, zase in mislim na naše sončke, ki niso smeli živeti.
M