Da, denar je še kako pomemben, vsak dan bolj.
Zase lahko rečem da, ko sem si finančno zeloo opomogla (takrat nisem povezovala teh dejstev, žal) se je parnter obnašal zelo korektno, takrat bi ga pa jaz lahko fliknila ven ampak nisem “videla” razloga.

Ne vem, če še kdo prebira tole temo, na katero ni nihče pisal že več kot eno leto. Ta forum sem pred kratkim odkrila in pisala o svoji izkušnji z narcisoidom. Danes se oglašam v zvezi s to temo. Zanimivo bi bilo prebrati, kako gre avtorici vrtisemi danes, ob enem pa bi ji povedala svoje izkušnje in mnenje o zakonu s takim človekom.

Preden sem se zapletla z narcisom, sem bila več kot 20 let poročena z možem, ki je imel MOM. To vem zdaj, po odkritju foruma, kjer je dobro opisana ta motnja. Avtorici bi rada povedala, da razumem, da zaradi svoje vzgoje vztraja in vedno znova upa, da se bo družinsko in zakonsko življenje spremenilo na bolje. Razumem jo zato, ker sem tudi jaz bila tako vzgojena, ker sem od svoje primarne družine dobivala signale, da pa vse le ni tako črno, da je moj mož velikokrat zlat in je zato vredno vztrajati. Vedno znova sem prenašala vse njegove izpade, komaj čakala, da minejo in da se bo pričelo lepše obdobje. Seveda so prišla lepša obdobja, dnevi ali tedni, več pa ne. Med tem sem si malo opomogla, da sem lahko spet zmogla prenesti naslednje rafale. Če tukaj omenim še religijo, ki uči, da je ljubezen večna in brezpogojna, potem res ne vidiš razloga, zakaj bi na sredi poti obupal. Ženske tako rade pomagamo in ko vidimo, da nekaj pa le dosežemo, tudi če ne za dolgo, se počutimo vsaj koristne in upoštevane. Moj moto je bil, upanje umre zadnje. Na neki točki je res ostalo zadnje, umrlo je upanje. Po dolgem premišljevanju, vloženem trudu v zakon, nisem več videla ničesar, zaradi česar bi morala ostati z njim. Danes vem, da bi morala oditi veliko prej, saj so bile izčrpane že čisto vse možnosti, tako da je prišlo do tako grdih zapletov, katerih ne bi hotela nikoli več doživeti. Razhod je bil buren in izjemno težek, pobirala sem se več let. Pa ne zaradi žalovanja za izgubljenim zakonom, pač pa zaradi moje poškodovane osebnosti in duše. Ni čudno, da me je za tem našel prikupen narcis, ki me je nosil po rokah in občudoval v začetni fazi. Kako mi je tega manjkalo vse življenje! Četudi se je zgodba z njim morala končati, tako kot se konča z vsakim narcisom, mi ni žal, da sem to morala doživeti. V resnici mi ni žal za nič, ker pri sebi vem, da je vse to, kar je bilo, moralo biti.

V življenju imamo vedno izbiro, kar je prednost človeške vrste. Nikoli ne izvemo, kako bi se odvijalo naše življenje, če bi nekoč izbrali drugo pot. Vedno izberemo tisto, ki nam je bolj domača, tisto, kateri smo dorasli.