hčerka najstnica pa že hodi k psihiatru namesto da bi uživala življenje, vidiš o tem ti govorimo.
in primerjati invalida z nasiljem – prosim koga flancaš??

ti enostavno ne dojameš da rines z glavo skozi zid in delaš škodo hčeri, madona če pa vem kako je no!

tudi moja mat so skušal neki pomagat, kdo pa je našpukal? jaz, hčerka, še sedaj pri 26 letih nimam resnega partnerja, ne želim si ga NIKOLI, samo čim dalje strav od vsega kar je moško, hvala lepa.

hvala lepa foter hvala lepa mat!

Pozdravljene!

Nisem pričakovala takšnega odmeva na moje pismo, res ne. Postalo je zelo polemično in verjamem, da z izmenjavami lahko izvemo iz prve roke kako vsaka izmed nas doživlja svoje razmerje z osebo, ki ima mejno osebnostno motnjo.

Med drugimi sem prebrala knjigo Formule ljubezni. V njej sem našla odgovore na dolgoletna vprašanja. Vzemite jo v roke in izvedele boste vse oblike ljubezni, ki obstajajo.
.
Velikokrat se počutimo neljubljene, pa ne vemo zakaj. V mojem primeru sem dolgo živela prepričana, da me ne ljubi, saj mi tega ni izkazoval na način, ki sem ga pričakovala. Nikoli pa se nisem potrudila, da bi razumela njegovo govorico (z neštetimi dejanji), da me ljubi in skrbi zame.

Tako kot pri vsaki stvari, imamo od blažje pa do ekstremno hudih oblik bolezni. Kot lahko ocenim, se pri nas pojavlja blažja oblika. Ni konstantna, so obdobja ko je res normalen človek. Kljub vsemu vem, da se lahko zanesem nanj. Da ga je doletela ta bolezen pa ni sam kriv. In kot je znano, se ne zaveda svojega početja. Ni kančka hudobije v njem.Fizično nasilen sploh ni. Res se ne zaveda tistih trenutkov. Se ničesar ne spomni. Ne izgovarjam ga, povem kar je res.

Rada bi opozorila, da na forumu večkrat zasledim obnašanje in značilnosti oseb, ki imajo MOM. Ne razmišljajmo kot oni! Snemimo si črno-bela očala! Vmes je veliko odtenkov sivine. Ne razumem vaših prepričanj, ali segniješ z njim ali pa spokaš in greš. Tudi ločitev sama ni rešitev. Še vedno ostajajo ranjenci. Brez zdravljenja se ničesar ne pridobi, le še dodatnih težav naložimo na ramo.

Pismo sem napisala v hudi krizi in v depresivnem stanju. Možno je, da sem situacijo doživljala veliko hujše kot so v resnici bile, zato so izvenele tako dramatične.

Glede primera invalidnosti, sem mislila širše, nepričakovane hude bolezni, stiske ki ti čez noč spremenijo življenje. Tudi današnji dobri ljudje se lahko spremenijo in postanejo neznosni, ker ne morejo sprejeti bolezni. Poznam take primere in kako žene trpijo ob njem in kljub temu vztrajajo.

lp, vrtisemi

Če se bomo samo pritoževale pa ne bomo nič več dosegle, kot da si nalijemo strup same vase. Če razmišljamo samo o tem, izgubimo priložnost, da bi se spremenile na boljše in končno zaživele.

To mi pa ni všeč. Razumem, savemeplease, da imaš neke travme in da se ti zmegli pred očmi, če jih podoživljaš ob drugih zgodbah. Razumi pa, da imajo travme verjetno tudi drugi, ki tu pišejo. Ne more biti tvoj problem večji samo zato, ker je tvoj in ne more biti tvoje mnenje edino pravo samo zato, ker je tvoje.

Ni treba, da vsi mislimo isto. Nujno pa je treba ohraniti pogovor na nekem nivoju.

Pozdravljena ElisaDay!

Hvala za podporo.
Savemeplease ima veliko travmo in vso svojo bolečino izraža v svojem pisanju.
Če bo rada enkrat res zaživela, potrebuje dolgo pot terapije, da si ozdravi svoje rane.
Ne vem čemu bere ta forum, če ji tako škodi, kar nekateri mislimo, delamo, itd. Izguba časa, energije. Edino kar doseže je, da sama brska po svoji preteklosti in podoživlja svoje izkušnje in s tem jih še bolj fiksira v svoje možgane.
lp
vrtisemi

Hah, ravno prava se oglaša, vrtisemi, mislim da nimaš pravice govoriti o terapijah, ko pa bi ravno ti potrebovala eno takšno streznitveno.

Jaz se namreč popolnoma strinjam z savemeplease in ostalimi ženskami, ki so/smo te napadle, ker imamo pač prav.
Mislim oprostite, ampak prva PRVA stvar, če vidim da ima moj otrok stiske, je to da letim in bežim stran z njim iz takega bolnega okolja, ker mu privoščim vse najboljše, pa me BRIGA za vse ostalo.

Mož pač nič otrok, ki ga je treba usmerjati in ujčkati, hči pa je.

Pozdravljene!

S tem, da spokam in grem, mislim, da tudi ni dober zgled za mojo hčerko. Razumela bo, da pred problemom je treba bežati. Če bom bežala jaz, bo enkrat tudi to storila ona. Nočem pa, da zasovraži moški spol. Na različne načine ji pomagam spoznati, da niso vsi moški takšni kot je njen oče in, da si je možno ustvariti tudi ljubečo in varno družino.

V življenju srečavamo mnogo ljudi, ki imajo osebnostno motnjo. Lahko je tvoj oče, tvoj mož, tvoj otrok, tvoj sosed, tvoj šef…. Ne moremo jih izbrisati iz naše družbe kot so dolgo bili izključeni gobavci. Naučiti se je treba sobivati s takimi ljudmi, kako odreagirati in se ščititi. To nas utrjuje. Postavljam meje in stojim za njimi. Učim se. Zamisliti si moram kakšno življenje si želim in kako priti do njega. Vem, da z mirovanjem ob možu tega ne bom dosegla. Zato pa iščem rešitve.

Res je, da se nisem imela rada. Tega vzorca pač nisem dobila. Nisem se cenila, se poslušala in vztrajala v stvareh, ki so bile pomembne zame. To šele sedaj odkrivam in skušam spremeniti.

Ne vem v kolikem času ste se ve odločile in spokale. Ni dolgo kar vem za to motnjo in se ne morem kar takoj odločiti. Kam ste šle, h komu ste se zatekle? Ste bile razumljene in dobile pomoč od drugih? Ste kar čez noč dozorele in se odločile za odhod? Ste si začrtale plan kako odditi?

Hčerki sem organizirala šolske počitnice tako, da jih bo v glavnem preživela v drugem okolju, z drugimi ljudmi, v drugih krajih, v dejavnostih, ki so njej najljubše. Trenutno ji lahko to ponudim, da si malce opomore. Med tem pa bom sama delala na tem kako voziti naprej.

Od vas pričakujem dobre nasvete, vaše izkušnje. Kako in kdaj ste spoznale, za kaj se gre.
lp
vrtisemi

Zdravo Vrtisemi!
Tudi če odkriješ, da ima tvoj partner MOM to seveda ni razlog, da ga zapustiš. Nekoč sem brala zelo dober odgovor na podobno vprašanje. Tam je nekdo primerjal MOM z AIDSOM. Tudi če tvoj partner ima ali dobi AIDS in ga imaš zares rad, ga ne boš zapustil. Boš pa zahteval in pričakoval od njega, da uporablja kondome. Če jih zavrne, potem moraš iti stran, da zaščitiš svoje življenje. Če tega ne storiš je nekaj hudo narobe s teboj. In podobno je pri osebi z MOM. Od tega se sicer ne umre ( čeprav so bili tudi takšni primeri) vendar te lahko čustveno, psihično in fizično povsem uniči, za otroke pa je to lahko popoln pekel. Če to veš in vidiš in ne zaščitiš ne sebe, ne otrok v imeni “ljubezni” to govori, da imaš morda zelo izkrivljeno sliko, kaj ljubezen sploh je in da imaš morda povsem napačno ( in celo nevarno) predstavo o tem, kaj so osebne meje in čemu služijo.

GittaAna

Kakrokli je že hudo živeti kot otrok z mejnimi starši ( tudi jaz sem pokasirala celoten spekter) si tam nekje po 20 sam odgovoren za svoje življenje in svoje težave. Seveda so starši tisti, ki so povzročili, da si totalno razštelan, vendar to ni razlog, da bi tak ostal vse življenje. Na eni točki se mi zdi je potrebno nehat viset na preteklosti in si začeti sam ustvarjati življenje, takošno, kot si ga želiš.

Tako, kot ti praviš tisti, ki nikakor ne more zapustiti svojega moža in zaščitit otroka, da ima veliko možnosti in naj to že zaboga stori, imaš tudi ti možnost, da pustiš za seboj svojo preteklosti in zakorakaš v takšno življenje, kot bi ga rada živela.

Škoda je energijo zapravljat za sovraštvo, jezo, obtoževanje ( čeprav nekaj časa nujno) . Bolje jo je uporabit za zdravljenje samega sebe.

GittaAna

Svoji hčerki boš dala najboljši izgled, da jo boš naučila, kako se spopadati s težavami, kako jih reševati. S tem, da ne narediš ničesar, da bi se zaščitila in zaščitila otroka ji dajaš sporočila, da je to dopustno, da v primeru, da te kdo zlorablja nisi upravičen do zaščite, da moraš potrpeti tudi hude stvari, ki se ne bi smele dogajati ….in še kup drugih nezdravih vzorcev.

Najbolj verjetno je, da bo kot odrasla sama našla podobne tipe moškega, kot je njen oče in nadaljevala tvojo zgodbo.

In pri tem ne gre za to ali ostajaš ali greš, gre za to, da četudi ostaneš storiš vse, da zaščitiš sebe in njo in postaviš jasne meje ali pa da v primeru, da to ni možno odideš iz nezdravega okolje, ki bo tvoji hčerki zelo zelo škodil.

Meni se zdi ( morda nimam prav) da namesto, da bi iskala rešitve iščeš izgovore, zakaj se ne bi soočila s situacijo, kakršna je zares in potem storila tisto, kar je prav. Pa če ostaneš ali greš.

Upam, da boš zmogla pogum za premike, pa kakršnekoli bodo zate najboljši.

GittaAna

Save me please , če bom morala zaradi agresivnih napadov na druge izbrisati še kakšno tvoje sporočilo ( jih je že kar nekaj) , na tem forumu ne boš mogla več sodelovati.

Razumem tvoje stiske, vendar ne bom dovolila, da jih boš projecirala na druge in sproščala svojo jezo na ljudeh, ki nimajo s teboj nikakršne veze.

GittaAna

GittaAna, pozdravljena!

Od vsega začetka mi na tem forumu pišejo, da moram spokati in oditi že enkrat, zato izpostavljam to temo.

Svojo hčerko skušam naučiti kako reševati probleme. Sama sem morala prepoznati razlog (in to pred kratkim) zaradi katerega sem toliko let trpela, oziroma kako je funkcioniral moj zakon. Spoznavam tudi kaj je tisto, kar sproži napetost pri njem, in skušam obvladati situacijo s postavljanjem mej. Učim se iz nule!

Vzgojena sem bila po starinsko, kjer je patriarhat, kjer mora žena potrpet zaradi božjega miru. On pa še v bolj arhaični družini. Z leti so v meni umrli vsi načrti, želje, sanje, tudi moje potrebe. Ker sem rasla v takem vzorcu, sem pač mislila, da je tako normalno. Moje zdravje se je leto za letom poslabšalo in prepričana sem bila, da je z menoj hudo narobe. Padla sem zelo globoko in se izčrpala do konca. Imela sem občutek, da sem samo telo, da je umrl moj JAZ. Sama se postavljam na noge in odpiram svoj pogled v nov, širši svet, o katerem nisem vedela, da obstaja. Učim se živeti tudi z mojimi pravicami, katere sem zanemarila. Učim se dan za dnem. Učim se…

Pri meni je bila psihična in čustvena zloraba. Opral mi je možgane. Nikoli ni dvignil roke. Znori ko ne more nadzorovati vsega, ko je nesiguren. Pretirano skrbi za bodočnost in v tem imenu se marsičemu odpovedujemo, ker je do sedaj on tako odločal. Njegova familia ga strašno občuduje in šele pred kratkim sem spoznala, da so prav vsi narcisoitnični. Mene so spravili kar v ozadje. Bili so samo ONI.

Do hčerke pa se je začel tako obnašati v zadnjih mesecih. Postavila sem se zanjo in jo podpiram v njenih načrtih, sanjah, potrebah. To ga je zelo prizadelo saj je izgubljal nadzor nad nama. Predvsem ga prestraši ko postajam močnejša in se postavljam zase. Njegov sistem se ruši in se težko znajde. Do zdaj sem čutila, da vsakič ko pridem na površje in zadiham, da me potunka v vodo zato, da me obvladuje.

Začenjam se postavljati zase in za svojo hčerko.Pogosto sem podvomila v svoje lastno zaznavanje tega, kar se v resnici dogaja.Izoliral me je od prijateljev, družine, ki je sedaj zelo daleč stran. Postala sem sama, brezposelna in z opranimi možgani.

Ne razumem zakaj mi vse pravite, da ne naredim ničesar, da nočem ščititi sebe in svoje hčerke. Garam na tem s svojimi močmi. Ne morem pa se dokončno izkopati iz depresije in imam nihanja razpoloženja, kar mi povsem otežkoča vso zadevo. Če nebi brcala kot brcam me že zdavno nebi bilo. Zadrževala me je misel, da bi hčerka ostala s takšnim očetom, sama.

Hvala vam, ki pišete. tako lahko berem različne zorne kotove in mi pomagate razmišljati o vsem tem.
lp
vrtisemi

Pozdravljena vrtisemi,

dodajam nekaj svojih misli:

zelo pomembno se mi zdi je to, da prepoznaš kaj se ti je (se vam je) v resnici zgodilo in ste po svoje še v “dogajanju”.
Si se kdaj morda vprašala, če bi sploh vzela sedanjega moža, če bi vedela kakšna osebnost je v resnici oz. če bi lahko predvidela kaj se bo verjetno dogajalo v zakonu? Seveda pri tem mislim, da pa tudi ti ostajaš taka kot si bila (imela si premalo znanja verjetno), nisi znala ustrezno, primerno odreagirat v mnogih situacijah. Če pa bi znala se postavit zase pa morda kljub vsemu ne bi prihajalo do takšnih neljubih situacij.

Moje laično razmišljanje je, da je zelo dobro za tvojega otroka, da tudi sam (svojim letom primerno) spozna kaj se je pravzaprav zgodilo (nekakšna analiza). Torej ne samo “zbežat na varno” in za sabo vse zabrisat da tako rečem. Tako je “naneslo”, da mora tudi tvoj otrok skozi ta boleča spoznanja in upajmo, da jih bo v svojem nadaljnem življenju znal uporabiti sebi v prid.

Seveda se lahko zgodijo (dogajajo) tudi takšne situacije, da je treba takoj ukrepat in se spravit na varno – govorim na splošno.

Vrtisemi, pozdravljena!

Strinjam se, da je vsak problem poglavje zase in da se je smiselno izogibati precej posplošenih ugotovitev in sodb.

Nekaj misli ti bom natresla iz lastnih izkušenj: Ko smo močno na tleh, ko smo močno ranljivi in zmedeni, morda celo v depresiji, je včasih najboljše, da iščemo odgovore v razni literaturi. Tej litaraturi jaz pravim literatura akcije. Zame je premalo problem analizirati, kajti v ozadju moram najti tudi obvezno “akcijo” in predloge kako bi bilo smiselno ukrepati. Drugo kar je, sem si sama veliko pomagala z naravo in s čimbolj napornejšim gibanjem. In to vsak dan posebej. Gibanje je edina dejavnost, ki ti da vedno več energije, kot jo vanjo vlagamo. Meni je gibanje vedno pomenilo nadomestilo za kakršne koli tablete proti depresiji. KO SEM PREMAGOVALA NAJVEČJE NAPORE, so se mi odpirale najbolj odrešujoče rešitve. Samo s pogovarjanjem in umovanjem se je skoraj nemogoče premakniti iz mrtve točke. Tablete človeku poberejo vso, tako telesno kot umsko vitalno energijo, gibanje pa jo vrača. Stik z naravo in z ustrezno literaturo, človeka ne rani, ko je na tleh… Vzameš pač kolikor zmoreš od tega vzeti in to vsak dan sproti. V soočanju samim s sabo je potrebna res izjemna disciplina.

Veliko odgovorov na tvoja zastavljena vprašanja boš zagotvo našla v knjigi dr. Andreja Perka “Otroci alkoholiov in tiranov”. V njej je napisanih veliko pričevanj odraslih otrok in njihovih svojcev, ki so se znašli ne le v alkoholičnih družinah, ampak tudi v drugače disfunkcionalnih družinah. Knjigo ti res toplo priporočam, da boš lažje uvidela kje se nahajaš sama.

“Postala sem sama, brezposelna in z opranimi možgani “… To je res lahko na videz brezizhodna situacija… Vendar iz knjige boš lahko razbrala, da se da priti ven. Pot dviga je sicer izredno dolga in naporna. Vendar splača se.

Mislim da je prav, da ostajaš tudi z nami na forumu, saj utegneš vedno kaj novega spoznati.
Želim ti moč, da vstraš. Lp Odmev

Odmev, pozdravljena!

Hvala ti za spodbudne besede, Veliko mi pomenijo.

Tema, ki sem jo bila začela je bila “kako najhitrejše priti do ustreznega terapeuta (za moža)”. Odgovora nisem dobila do pred kratkim in ta je sprožil ves ta pogovor, posut s sodbami, grobih napadov in projiciranja osebnih stisk name; ki je zašel daleč stran od svojega prvotnega pomena.

Počutila sem se totalno nerazumljeno in se je v meni zbudil občutek ko za moža ‘ jaz nič ne vem’, ‘nič prav ne delam’, ‘ni tako kot jaz rečem’ in ne samo v našem domu ampak tudi pred drugimi. On ima vedno prav, on vse ve, in vse je tako kot si je on zapisal v spomin, pa čeprav sigurno vem, da nima prav.

Mene tudi zanima brati knjige, ki me spravijo v akcijo, saj se zavedam, da brez sprememb starih vzorcev, je nemogoče, da bi se premaknila. Deseto leto se zdravim in čutim, da sem dosegla velike premike v zadnjem letu (bila sem res na podnu) a čaka me še ogromno dela na tem, da bi lahko normalno in stabilno funkcionirala.

Hvala ti še enkrat!
lp, vrtisemi

Ko

Žal mi je da so nekateri odzivi na vprašanje gospe tako nastorjeni. Zakaj, ljudje? Se ne bi dalo svoje mnenje ali še bolje: lastne izkušnje napisati na malo bolj kultiviran in spoštljiv način?

Če ne bo šlo pa predlagam da bi forum imel podnaslov: pljuvalnik.

Vse dobro vsem.

V redu, prav, se opravičujem za svoje prispevke. Vendar ko me popade jeza težko spravim kaj kultiviranega iz sebe in take stvari me pač razjezijo.

Privoščim vsem, ki so žrtve nasilja, da izberejo pogum čimprej in spredvidijo kdo je res pomemben in v skladu s tem, ukrepajo. Za stare bike pa je že prepozno.

Vrtisemi pozdravljena še enkrat.
Zgoraj sem ti napisala par vrstic, pod katere sem pripisala, da ne napadam, ampak samo pišem svoje mnenje.
Vse kar delaš za svoje dobro, je odlično, je več kot super, ampak v ozadnju je nekako ves čas prisotna misel na tvojega moža, kako gre njemu, kako bo njemu, da ga imaš rada, da ga ne želiš pustiti samega v stiski…
Si se kaj vprašala, ali on o tebi razmišlja enako ali vsaj podobno?.
Ne opravičujem nobenega, ravno tako ga ne napadam, da ne bo pomote.
Lahko pa ti samo povem, da te poskušam razumeti, ker sem bila sama na istem kot si ti, ampak nobene usluge mi niso naredili ljudje s svojim pomilovanjem in poslušanjem mojega joka in razlaganja žalostne zgodbe.Prijateljica mi je enkrat rekla, kar sem ji to takrat zamerila priznam, ker nisem bila sposobna prenesti resnice, da mi nihče ne more pomagati, dokler se sama ne bom odločila za spremembe, da naj že enkrat gledam na sebe, svoje počutje, ne pa da opravičujem njega in iščem milijon izgovorov, zakaj je tak kot je…..Takrat sem ji to zelo zamerila, ampak čez čas sem videla, da ima prav.
Najhujše pa mi je bilo, ko sem bila zaradi ločitve klicana na CSD, zaradi otrok seveda, ko sem povedala kaj se dogaja, ko so mi rekli, da sem ravno taka kot on, ker otrok ne zaščitim pred tem kar on dela in počne.Tudi sama sem takrat pričakovala sočutje in razumevanje, da naj že kdo razume, da mi ni lahko, da želim zaščititi otroke, da jih imam rada, ampak sem dobila potem še, če bi jih imela rada, bi jih odpeljala stran od ljudi, ki slabo vplivajo na njih.
Verjemi da ni bilo prijetno, ampak čez čas, sem dojela besede, in njihov pomen o odgovornosti.Terapije so ok, ampak a ni žalostno da pride tako daleč, da morajo otroci, ki bi morali uživati otroštvo obiskovati terapije in se soočati s traumami, katerim še odrasli nismo kos.
Ne razuminarobe prosim.Pišem o svojih izkušnjah.Verjemi, koliko prebranih knjig je za mano, miljone ur iskanja pravih odgovorov, ampak če danes pogledam nazaj, se lahko samo lopnem po glavi in si rečem. le kako da nisem prej dojela stvari.
Težko je videti stvari, če se bojuješ s psihičnimi težavami, še težje je, ko ti zdravila zameglijo in popačijo jasno sliko.Prav je, da jih jemlješ, če ti pomagajo, ampak verjemi, govorim iz lastnih izkušenj, sem bila tudi sama na njih, da zaradi njih in njihovega učinka počneš stvari, ki niso dobre za prav nobenega.
Prvo se ojačaj, kajti le tako boš zmogla naprej.Prav je, da postaviš meje in se jih držiš, prav je da si zaščitila hčerko tako kot si jo, po svojih močeh si naredila najbolje in največ kar si lahko bravo, sedaj pa naprej.
Prvo odločno začni govoriti.Če se spomnim senbe, sem govorila v roakavicah, da ja ne bi njega prizadela, užalila, da ne bi sprožila ne vem kakšnega orkana v njem in bi potem kasirali vsi po vrsti.Danes vem, da je bilo ravno ta neodločnost narobe.Postaviti bi mogla jasno in glasno meje in se jih držati.To lahko, tega ne smeš in tega ne bom dovolila, če boš prestopil mejo, bodo ukrepi.Tudi na splošno v življenju je tako, zato v partnerstvu ni nič drugače.
Ne boj se, pridobi na samozavesti.To najbolj potrebuješ ta trenutek.Počni stvari ki jih rada počneš, pojdi v naravo, razmišljaja o prihodnosti in ne premlevaj o njem, postavi sebe na prvo mesto.Odrasla si, tako kot je on, vsakdo je odgovoren za sebe in vse kar dela.
Ne nalagaj si krivde in ne jemlji si k srcu njegove obtožbe kakršnekoli že so.Ne poskušaj njega spraviti k terapevtu, ker dvomim, da ga boš spravila tja, kajti taki ljudje nimajo težav, ampak jih imajo vsi drugi.Pri meni je šlo tako daleč, da sem res skoraj pristala na psihiatrični, pa ne zaradi tega ker bi bilo z mano kaj narobe, ampak ker je on spretno prepričeval vse, da sem jaz tista, ki sem motena.Ne dovoli si tega.Že tako dovolj nosiš na sebi v sebi.
Sama si ugotovila, da s tabo ni nič narobe in temu sledi.
Ne beri kjig, ki opisujejo stanja v katerem si ti, ali tvoj mož, ker te bo vse skupaj še samo bolj potegnilo na dno, ampak beri knjige, ki te dvignejo.Beri knjige, ki so naravnane pozitivno, ki ponujajo rešitve in ne knjige, ki te zadržujejo na istem mestu.
Ko boš začela delati prve korake sprememb, bo šok iz druge strani in še več obtožb, kako si čudna, koliko težav imaš in kako je imel prav v vsem kar je rekel.Ko spremenimo sebe, svoj pogled, ko se dvignemo, posledično dejansko narediš spremembo.Narediš selekcijo ljudi okoli sebe, če ne takoj, pa počasi.Čez čas ugotoviš, da določenih ljudi ne potrebuješ več v svojem življenju.Pridejo drugi, če jih boš spustila zraven.Počisti z ljudmi, ki so s tabo zaradi koristi, ki so s tabo zaradi kakršnegakoli drugega nameno, kot si ti.Bodi to kar si, čeprav vem, da ne veš več kdo si.Ko se sprašuješ, kam si šla, kje si se izgubila, kaj je ostalo od tebe.Še vedno je v tebi, samo pod kupom slabih stvari, ki si jih vzela za svoje od ljudi, ki so ti govorili, kako nisi ok to kar si in taka kot si.Z narcisti je življenje zelo težko in taki imajo zelo težko sploh kakšno dolgotrajno zvezo.
Za konec, vsi katerih pisanje te je prizadelo niso pisali zlonamerno, mogoče so pisali za tebe grobo, ampak njihov namen zagotovo ni bil tak.To boš spoznala skozi čas, ko se boš okrepila.
Drži se.
Vse kar sem napisala, je moje lastno doživljanje in lastne izkušnje.Nikakor ni napad na tebe ali kogarkoli od tvojih.
Srečno.
Gemma

Gemma, pozdravljena!

Hvala ti za tako obširno pismo in za ves čas, ki si ga vložila vanj.

Nočem pomilovanja. Čemu? To mi nič ne koristi. Iščem stezice po katerih bi lahko prišla do prave življenjske poti.

Kar na enkrat sem spoznala obnašanje moža, ki se je vrstil skozi vsa leta. Žal, bila sem premlada, nisem poznala o osebnostnih motnjah, nisem mogla prepoznati njegove vzorce. Tolažila sem se s tem, da bo že bolje, da bo šlo, da sem morda preveč občutljiva in ranljiva.
Skakala sem iz upanja v obup, gori, doli, ves čas. Leta so naredila svoje, dala sem vse iz sebe dokler sem skoro “ugasnila”.

Zdaj pa gradim, začenjam pri temeljih. Sama se spoznavam, oziroma se sestavljam. Težko mi je, ker se nisem imela rada, se nisem znala postaviti zase, nisem znala reči ne, vsem sem se prilagajala, vse na moj račun. S pridnostjo in delavnostjo sem skušala pridobiti ljudi, saj naučena sem bila, da sem vredna toliko kot naredim. Povsod sem iskala biti sprejeta, ker sem bila sama nesigurna zase. Samozavesti nula.

Imela sem smolo, da sem imela šefico, ki ima karakteristike MOM, pritiskala je name, zahtevala, vsakič več. Čeprav sem bila njena asistentka, desna roka, je velikokrat izkazala nezaupanje. Zdaj razumem, da je njeno početje bilo samo zato, ker se je čutila ogroženo. Ko te stranke smatrajo za lastnico trgovine, pred samo lastnico, si lahko misliš, kako mi je bilo nerodno… A tega početja se zavedam šele zdaj, ko spoznavam to motnjo. Tako sem bila ogrožena v službi in doma. Rezultat: izčrpanost. Po bolniški, odpoved. Tako enostavno.

Hčerka je stara 16. Združila se je puberteta z našimi težavami. Nič samozavesti. Preveč zahtevna sama s seboj. Izolirala se je od ljudi. Čutila nezaželeno. Dolgo je trajalo, da sem jo prepričala, da potrebuje psihologinjo. Sama sem imela slabe izkušnje s psihologinjo in s psihiatrinjo, kar je utemeljevalo, da jim ne zaupa, saj nič ne pomagajo. K sreči so mi svetovali primerno psihologinjo s katero se je ujela in ji zaupa. Spremembe so prišle čez noč. Tudi trde besede in očitke zato, da se je lahko osamosvojila. (preveč zaščite je tudi ogrožujoča).

Sama sem tudi prišla do tega, da ne berem več takih knjig, ki se ukvarjajo z motnjami. Zdaj želim živeti. Počasi premikam svoje stare vzorce in si privoščim več časa zase in svoje načrte.

Hvala še enkrat, za spodbudo,
lp
vrtisemi

Iz izkusenj ti povem, da si v mrtvem teku. Ti hodis na terapije ze deset let, on pa te sproti
sesuva in se vedno ga ljubis. Zame nesprejemljivo.
Pravis, da se trudis, da bi napredovala v svoji osebni rasti. Ce se bo to zgodilo, z mozem
ne bos mogla ostati, ker bo on ostal tak kot je in tam kjer je. Ne bosta kompatibilna.
Z njim ostajas za vsako ceno, tudi za ceno svojega in hcerkinega zdravja. Se ti zdi, da imas
prav?

Po vseh komentarjih sem še enkrat prebrala začetni post. Pozorno. Se mi zdi, da ste tudi druge spregledale pomembno podrobnost. Ključ je v tem:

V tem primeru ne pomaga nobena osebna rast, noben terapevt, nič… ker bo še vedno mož tisti, ki ima škarje in platno. Dokler ima nad tabo finančno moč, boš morala še vedno stopati po prstih. Zaradi terapij bo samo bolečina mogoče malo manjša.

Saj je prav, da poskusiš ohraniti zakon, ampak ne bi smela vse energije usmerjati samo v glajenje sporov. Večji del je nameni za to, da se postaviš na svoje noge. Šele takrat, ko boš neodvisna, boš lahko realno presodila odnos z možem.

Iščeš službo? So v tvojem kraju kakšne možnosti? Kje se šola hčerka? Bo šolanje nadaljevala? Bo to v istem kraju? Kakšne možnosti ima ona za zaposlitev? Bi se lahko obe preselili v drugi kraj, če tam najdeš službo?

Poskusi razmišljati v smeri neodvisnosti. Potem se še vedno lahko odločiš, da boš ostala. Ampak zato, ker želiš. Ne zato, ker moraš.