Najhitrejša pot do terapevta za svojca z MOM
Pozdravljena dr. Dernovškova!
Hvaležna sem vam, ker ste, korak za korakom, mi pomagala postaviti se na noge. No, ja, včasih se mi še zašibijo. Spoznala sem, da nisem jaz vsega kriva, da sem normalna, da imam dobre lastnosti, da mi spomin ne peša, da nisem nora, da me drugi ljudje imajo radi, me cenijo in me radi poslušajo…dolga je bila izčrpajoča pot dokler sem prišla do vas. V zakonu ni vse narobe zaradi ‘moje bolezni’, ker niham in en dan mislim tako, drugi dan pa drugače.Da nisem zapravljivka in, da čeprav nimam službe, imam stik z realnim svetom.
Prebrala sem knjigo Ne stopajte več po prstih. Priznam, da nisem še naredila vseh nalog. Spoznala sem pa marsikaj, ki je bilo točno tako, kot sem doživljala ob svojem možu, ki ima MOM. Je visoko funkcionalen, ima visoke kvalitete, vrednote, je priden, delaven, pošten, skrben….Ni nasilen z rokami pač pa z besedami. Temu pravim, nasilje brez modric. Modrice se vidijo, rane na duši pa ne. Zato mi ljudje ne morejo verjeti v kakšnem peklu živim že, več ali manj, dva desetletja.
Veliko razmišljam, iščem rešitev, in ko se mi vse zavrti, pomislim na odhod. Najina hčerka najstnica ima načeto duševno zdravje, očeta več ne prenaša, bi kar zbežala iz hiše. Že dalj časa jo nagovarjam, naj gre po terapevtsko pomoč, pa mi jo odklanja. Strah jo je, da bi zbolela tako kot sem jaz. Misli, da s tem, da ne gre k zdravniku, da se bo ognila depresiji, izčrpanosti. Njena koncentracija peša, vse jo zelo stane, ima izbruhe jeze in se obremenjuje za nepomembne stvari.
Odločila sem se, da ne morem kar oditi, predno bi kaj naredila za njegovo zdravje. Kljub temu ga še vedno ljubim, mu želim vse dobro in si ne morem predstavljati ločeno življenje.
Nagovorila sem ga in mu povedala kaj me teži. Da je najina družina na kocki in, da potrebuje nujno zdravljenje, ker ima MOM. Kako naj zdravnica ve, če me sploh ni videla???? Seveda se je branil. On je žrtev moje bolezni, naše družine. Prežet je s strahovi, marsikateri prihajajo od družinskih travm, njegove rodne družine, ki je sicer ugledna.
Priporočila sem mu, naj na netu prebere o tej motnji. Tako je prišel do oddaje Polnočnega kluba, ki sem jo kasneje še sama poslušala. Sam pravi, da se ne prepozna v tem, da to ni njegov problem. Na oddaji ni bilo govora o zdravljenju z zdravili, sem mu pač iz knjige prebrala, da se uporabljajo antidepresivi.
Zato bi vas rada vprašala:
1. naj gre k osebni zdravnici (kateri sem že povedala, da ima MOM)
2. naj ga pripeljem do vas, ko bom prihodnjič naročena, da bi mu vi osebno razložila
3. če je smiselno, da vi naju oba zdravite
4. ali bi bilo primernejše stopiti do dr. Kristjana Gostečnika.
5. če bi bilo dobro, da napišem njegovo družinsko zgodovino, travme, ki ga lahko zaznamujejo, da se terapevt seznani z resničnostjo. Mož pač trdi, da to ni to.
Vesela bom vašega odgovora. Upam, da se v kratkem vidiva.
Lepo vas pozdravljam
vrtisemi
Pozdravljeni!
Veliko različnih tem ste navedli. Težko bo vse rešiti in najbolje je, če si postavite prioritete. Vsak terapevt, ki vas bo prejel, vas bo usmeril v najbolj pereče stvari. Lahko postavite kot najbolj perečo in potrebno rešitve hčerko, ali pa sebe, nato kaj drugega. Lotevanje reševanja problemov enega za drugim varčuje z energijo in postavitev pravih prioritet omogoča, da kaj ne spregledamo in zamudimo.
LP
M
“Odločila sem se, da ne morem kar oditi, predno bi kaj naredila za njegovo zdravje. Kljub temu ga še vedno ljubim, mu želim vse dobro in si ne morem predstavljati ločeno življenje. “
Si mu mar mama, da bi ga morala reševati? Če sam ni zato, da bi nekaj ukrenil potem se lahko postavljaš na trepalnice pa ne bo nič. Po vsej verjetnosti nič ne bo, če zdaj ni bilo, tudi sedaj ne bo. Stari biki se ne spreminjajo.
Sicer pa kje pa je tvoja hči? Ne bi raje njej pomagala, saj vidiš da ima od vsega že posledice, zakaj še ostajaš z njim, če pa ima hči takšne posledice zaradi vsega, ja tudi tebe. Oba ji bosta zaznamovala najlepša leta in ti bi še vedno raje njemu pomagala kot njej?
Ne razumem tega, res ne, ona je tvoja hči, vidiš da ima zaradi vsega tega težave, kaj tebi še ni jasno? On se pa spremenil ne bo, je star in taki se ne spreminjajo, delajo pa samo škodo.
Daj prosim bodi mama takšna kot se spodobi in reši hčerko s tem ko odideš od njega!! (to piše hči ki je šla čez to in vem kako je in čutim neizmerno jezo, ko vidim da se daje prednost dedecu namesto otroku)
S predhodnico se popolnoma strinjam. Odraslo osebo je nemogoče prevzgajati in je popoln nesmisel in zadetek v prazno, kdor se s takimi mislimi ukvarja. Ukvarjaš se z mislimi na moža, preveč z diagnozo moža in njegovim zdravljenjem, namesto da bi iskala rešitev zase in za hčerko, ki v takem odnosu NEIZMERNO TRPI. Hčerko pri teh letih lahko vzgajaš edino s svojim zgledom, ki pa ni v tem, da prenašaš tirana. Posledice bodo že tako neizbežne. Ali morajo biti še hujše? Običajno je v takih primerih potrebno dolgotrajno terapevtsko zdravljenje obeh, tebe in hčerke, saj se predolgo nahajata v megli skrajno nezdravih in pogubnih življenjskih vzorcev. V družini, kjer vladajo nezdravi vzorci vednja in obnašanja, so usodno zaznamovani vsi člani družine, tako matere, očeta in otrok. Kje najti pot do CELOVITEGA zdravljenja obeh, je drugo vprašanje.
Tvoje misli: “Kljub temu ga še vedno ljubim, mu želim vse dobro in si ne morem predstavljati ločeno življenje. ” , veliko povedo in so zgolj le prazna tolažba zate, da ničesar ne pokreneš. Ti moža kljub temu lahko ljubiš (kakor praviš!?) in mu želiš vse dobro. To, da si ločenega življenja brez njega ne moreš predstavljati pa kaže na hud problem odvisnosti od odnosov. Za ceno skupnega življenja si pripravljena žrtvovati svoje življenje in življenje tvoje hčerke. Halooo!? Da je do vsega tega prišlo si že tako predolgo vstrajala in že zdavnaj marskikaj spregledala. In zdaj pričakuješ, da ko boš spremenila moža, bo vse rešeno. Misel na tako rešitev je preveč poenostavljena in jo običajno uporablja človek, ki ni pripravljen ničesar zase storiti. Svojega napačnega ravnanja ne moreš kar tako sama spremeniti, saj kot izhaja iz tvojega pisanja, enostavno svojega zmotnega ravnjanja nisi v stanju niti prepoznati. Od tu do spoznja je, glede na to kar pišeš, zelooooo dolga pot. Iz lastnih izkušenj ti lahko povem, da bolj, ko boš v takem odnosu z možem vstrajala, težje in bolj pogubne bodo rešitve. Zapustila sem vse in z otrokom odšla popolnoma na “kant” samo, da bi rešila zdravje obeh…
Vsak odrasel človek mora prevzamati odgovornost za lastno življenje, enako tudi tvoj mož. Oče in mati sta oba enako odgovorna za življenje svojih otrok. Zelo hudo je, če eden od staršev tega ne zmore uvideti, najhuje pa je če tega ne zmore uvideti NOBEDEN od njiju. Edini človek, ki ga lahko spremenimo na tem svetu, si ti sam. Veliko dela na SEBI in izključno na SEBI te čaka. Edino v tej smeri je smiselno iskati rešitve. Lp Odmev
Spoštovana,
Če si dobro prebrala knjigo, potem si zasledila, da je vsakdo odgovoren za svoja dejanja in da prav nobenega ne moremo prisiliti, da gre na zdravljenje oz. da sploh si prizna, da ima težave….
Odgovorna si zgolj zase in za svojo hči….Odidi predno bo prepozno za hči…kako lahko mirno gledaš njene stiske in jo pošiljaš k psihiatru???? Z njo je vse v redu. Hude težave ima zaradi vedenja očeta. In zato bi morala zaščititi v prvi vrsti njo, če si odgovorna mati in jo odstraniti iz nasilnega odnosa, da se razvija v varnem in ljubečem okolju in šele takrat ji bo psihoterapija pomagala….
viviana
Hvala vsem za vse nasvete.
Očitno še nisem zrela za odhod. Sama se še nisem psihično pobrala in stabilizirala, da bi lahko modro sprejela tako življenjsko odločitev.
Hči zdaj hodi k psihoterapevtu in ji zelo pomaga. Ogromno je premaknila v zelo kratkem času, kar se tudi odraža v družinskih odnosih.
lp, vrtisemi
Ja seveda… včeraj še ni hodila zdaj pa že hodi… ma daj ženska ti boš lastno hčerko uničila s tem ko si odvisna od tega bolanega odnosa in že 20 let v tem vztrajaš!
Kdaj pa boš zrela za odhod, čisto tako vprašanje za premislek? Takrat ko bo imela hči že take posledice, da bo zaznamovana za celo življenje in ko te bo dedec imel dovolj da ga hočeš spremeniti in si bo našel drugo, tebe pa poslal nekam. Rineš skozi zid, samo ti tega ne vidiš še na koncu bodo pa našpukali tisti k si najmanj zaslužijo.
žal mi je za hči in upam, da ji bo v življenju čim lepše, predvsem pa to, da ne bo nikoli dobila blizu takega kot je tvoj mož, kar pa na žalost se ravno to zna zgoditi da naleti na takega.
Ti pa nikoli ne boš zrela, če do zdaj po 20 letih nisi bila zrela tud zdaj kasneje ne boš.
V takšne odnosu se ne boš nikoli stabilizirala in psihično opomogla. Ravno obratno.Vedno bolj boš bolana. In zelo žalostno je, ker sama sebi “lažeš”, da je hči bolje. Hm kar iznenada??? Bogo dete res, ki ba za vedno imelo posledice. Meni je v tem trenutku pomemben samo tvoj otrok, ki je nemočen in nima možnost izbire. Ti kar ostani z možem in se uničuj. Vendar je TVOJA ODGOVORNOST, da umakneš otroka iz uničujočih odnosov na varno.
viviana
Vrtisemi, lepo pozdravljena.
Vse kar bi imela za dodati, so že napisali.Nekateri sicer pišejo malce grobo, ampak v osnovi imajo prav.Ne razumi tole narobe.
Če se poskušam vživeti v tebe, te povsem razumem, pa vendar ne razumem povsem.
Iz lastnih izkušenj, ti lahko povem le to, da se zna dogoditi, da bo prišel čas, ko ti bo hčerka rekla, zakaj je nisi zaščitila, zakaj nisi ravnala drugače.Verjemi, da ko ti enkrat to reče otrok, se zamisliš, zakaj si postavljal pred njega vse ostale.Odrasli smo dolžni zaščititi otroke pred stvarmi, ki jim škodijo.Ni enostavno včasih, ampak vedi, da je to potrebno.Ne dajemo jim prav nobene dobre popotnice za življenje, če jih ne zaščitimo.Razumem, da imaš partnerja rada, ampak postavi pred njega svojo hčerko in sebe.Kako ji boš pomagala, ko se boš sesula??
Vedno imej to pred očmi.Marsikdo kasneje ko odraste pove svojim staršem stvari, ki bolijo, stvari ki so težke, padajo zamere, stiske in obup.
Vse lepo in prav, da hodi hči na terapje, ampak na terapije, bi moral kdo drug, ampak za te ki bi morali iti itak nimajo nobenih težav in itak, so vsi okoli njega za zdravljenje, samo tisti, ki dejansko je ni.
Vsi imamo za sabo take in drugačne zgodbe, vsi smo marsikaj doživeli, pretrpeli, potrpeli, ampak nikoli se nismo povsem imeli radi in tu se vse začne.
Ko nimaš rad sebe, se začneš poniževati do najnižje točke in stvari gredo samo še navzdol.
Terapije že pomagajo, ampak za pot iz pekla, je potrebno še veliko drugijh strani.Če se vsakodnevno vračaš v okolje v katerem doživljaš stiske nisi kaj dosti naredil, saj s tem delaš korake nazaj.
Razumem te, da nisi pripravljena na odhod, zakaj, veš najbolje sama, ampak velike stvari nikoli niso enostavne.
Želim, da najdeš v sebi moč in narediš kar je najbolje za tebe in tvojo hči.
Odrasli smo in imamo moč za stvari, tudi da spremenimo predvsem in samo sebe in nobenega drugega.Najslabše je “pomagati” in “razumeti” drugega in ga “opravičevati”, koliko hudega je kdo doživljal.Vse lepo in prav, ampak sedaj ko je človek odrasel, bi lahko prerasel tudi vse te stvari.Za sebe in svoja dejanja je odgovoren vsak človek in ne štejejo izgovori v smislu, ja če me je pa….ne , vsak je odgovoren za sebe in svoje reakcije.
Drži se,pa ne vzami tole kot napad na tebe, ker to ni.
LP Gemma
Draga Gemma,
Jap sem napisala ja. In ponovno poudarim ko je posredi otrok zaškrtam z zobmi. Če ni otrok pač naj ženske minimalizirajo in opravičujejo partnerjevo vedenje, ko pa je v ta peklenski obroč vpleten še otrok, ki ga mama ne zaščiti me vedenje ženske oz. mame zelo jezi, otrok pa se mi neskončno smili in prav na jok mi gre, ker sem nemočna in mu ne morem pomagati.
viviana
objemček zate gemma
Lahko razumem zakaj nekomu, ki je odraščal v družini, kjer je eden izmed staršev MOM dvigne pritisk, kadar sreča nekoga, ki ( še ) ni zmožen sprememb, uvida in zaščite otrok. Tudi sama sem živela v takšni družini, zato verjamite res razumem.
Vendar nič dobrega ne dosežeš, če takšnega starša napadeš in ( četudi posredno) projeciraš svojo jezo na lastne starše na druge. Najbolje, kar lahko storite je, da namesto tega raje poveste lastno izkušnjo, ki ste jo imeli kot otrok mejnih staršev.
Tukaj nismo zato, da bi obsojali, krizitirali, napadali, temveč da bi s svojimi izkušnjami pomagali drugim razumeti in jim dati podporo, da bi se lažje izvlekli iz megle mejnega sveta.
GittaAna
Viviana, oprosti na pomoti, ni se mi zdel tvoj slog pisanja, ampak ja razumem zakaj.
Ja težko je biti toleranten, ampak mi nismo zraven in ne moremo vplivati na odločitve drugih.Je pa res, da moraš ukrepati, ko so poleg otroci , ki se jim dela škoda za celo življenje.Sama sem tudi odšla zaradi mojih otrok, ker nisem več mogla gledati, kako postajajo pred mojimi očmi nekaj kar niso, kako jim škodi in kako trpijo, takrat sem spokala brez vsega in odšla.Ampak nekateri, tega nisi sposobni, zakaj ne vem, ampak vem, da bi mogli biti.Koliko jih je, ki niso doživljali tako hudij stvari, ampak dosti manjše, pa so znali staršem povedati, zakaj niso že prej odšli.
Tudi meni se otroci ki odraščajo v takih razmerah smilijo.Ne obsojam nobenega , da ne bo pomote, ampak danes vem, da ni sile, ki bi me zadržala, da ne ukrepam in jih zaščitim pred bilo kakšnim nasiljem.Dostikrat se zalotim, kako sem jezna na sebe, ker nisem naredila tega že prej, ampak hkrati sem vesela, da sem to naredila, ter da mojim otrokom tega ni potrebno doživljati.
Viviana objem tudi za tebe.
Gemma
Gemma pri svojem prostovoljnem delu se srečujem tudi z osebami, ki so otroštvo preživljali ob nasilnem očetu in posledice so hude-depresivne in anksiozne motnje skorajda pri vseh prisotne pa vse do hujših oblih psihičnih motenj. Ali pa so otroci – večinoma moški “prevzeli” nasilni vzorec in so sami prav takšni, ženske pa so si našle nasilne partnerje. In zato je potrebno obvarovati naše otroke.
viviana
GittaAna, hvala za razumevanje.
Vsem ostalim:
Na misel mi pride sledeče: če bi vaš mož imel prometno nesrečo in bi postal invalid bi ga tudi zapustile, ker ga je noro negovati in okoliščine niso prave za razvoj otroka? Koliko oblik bolezni je, ki totalno spremenijo dobre pogoje v družini….pa jih vse žene zapustijo?
Svojo hčer ščitim največ kar morem, sem mama ki se prizadeva za svojo hčer.
Pa čeprav vam je težko verjeti, hčerka stopa dolge korake in se osvobaja bremen, ker ji pomaga terapevtka.
V življenju vsi delamo napake, četudi vse delamo z dobrim namenom in v dobro svojih bližnjih.
Nismo popolni. Vsi nimamo istih danosti. Vsak se bori s tem kar ima v sebi.
Pismo sem pisala 7. maja dr. Dernovškovi, ki me pozna. Po tistem sem že bila pri njej in sem dobila odgovore na moja vprašanja.
Rada bi od vas brala kako ste se izmazale iz take situacije, kako ste zaživele in zaščitile svoje otroke. Z obsojanjem mi prav nič ne pomagate.Vaše izkušnje mi lahko pomagajo uvideti tisto kar ne vidim in storiti tisto, kar ne storim.
lp, vrtisemi
Vrtisemi, pozdravljena!
Razumem te, da imaš tehtne razloge, zaradi katerih ne moreš ukrepati, kot bi se na primer pričakovalo. O teh ti sama najbolj veš in NIHČE te nima pravice potiskati v nekaj, kamor iz bilo katerih razlogov, tega ti enostavno ne zmoreš. To je izjemno kruta zadeva, saj če človek na nekaj ni pripravljen in česar ne zmore speljati, pomeni enako kot da bi ga pehali v pogubo. Sama najbolj veš, kje ti je meja, do katere smeš iti in čez katero ne zmoreš. Prav je, da temu notranjemu vedenju slediš, saj s samo razvezo in z odhodom prizadeti ničesar ne razreši, če nanjo ni dovolj pripravljen ali je preprosto (lahko samo zaenkrat!) ne zmore. Razveza pod neko prisilo, ko na primer nekdo (in ne ti!) tako misli, da je prav tako, bi bila slaba razveza. Slaba razveza pa je enako kot nič. Pišeš, da si v obravnavi pri dr. Dernovškovi in pri tem se verjetno utegne marskikaj pozitivnega spremeniti…
Nanesla bom nekaj svojih razmišljanj o naslednjih tvojih mislih:
“Na misel mi pride sledeče: če bi vaš mož imel prometno nesrečo in bi postal invalid bi ga tudi zapustile, ker ga je noro negovati in okoliščine niso prave za razvoj otroka? Koliko oblik bolezni je, ki totalno spremenijo dobre pogoje v družini….pa jih vse žene zapustijo?”
Mislim, da primer, ki ga omenjaš napačno daješ v isti koš in ni primerljiv s problemom, s katerim se sama ukvarjaš, to je z življenjem z osebo z MOM. Verjamem, da te je marsikatera s svojim pisanjem in pritiskanjem nate, prizadela. To ti res nič ne pomaga. Vendar se mi ne zdi nesmiselno, da morda s to primerjavo trkaš na njihovo vest. Mislim, da stvari vse preveč poenostavljaš. Kajti živeti z invalidom iz prometne nesreče še zdaleč ni enako kot živeti z osebo z MOM. Pa ne glede na to, če je ta oseba z MOM popolnoma telesno zdrava ali invalid. Res, da je lahko življenje z invalidom zelo otežkočeno, vendar če je ta invalid v redu kot človek, v tem res ne vidim nobenega problema. O tem, če je ta invalid tudi oseba z MOM, pa je drugo vprašanje. Tega ne sprašuješ, zato o tem nima nobenega smisla naprej razpredati.
Vzpodbudno se mi zdi, da kljub nekaterim neustreznim pritiskom nate, vseeno vstrajaš na forumu. Meni to jasno kaže, da do sebe pristopaš kar s primerno mero samokritičnosti. Iz tega veje želja, da bi si pomagala.
Zato vstrajaj še naprej. Človek pač pride samo do tam, do kamor pač zmore. Pri nadaljnjem klepetanju, utegneš še marsikaj novega odkriti. Drži se. Lp Odmev
Sama ne pritiskam, samo povem pa svoje mnenje in za tem stojim. kajti vsakdo ima možnost izbire brez izgovora. Seveda je potreben čas. Vendar, da pa nekdo zanika in minimalizira vedenje drugega pa pri toliko informacijah, branju knjig, pogovora z psihatrom pa res nekako ne morem razumeti. Primerjati pa človeka invalida z MOM je pa čisto mimo-ni primerjave. Z partnerjem, ki je invalid si skupaj, ker te ceni, spoštuje, ima ljubeč odnos in je opora in podpora. Z partnerjem, ki pa žali, grozi, izvaja psihično nasilje in ali fizično nasilje….. pa ne morem biti, ker se cenim in sebe postavljam na prvo mesto-svojo indetiteto in svoje zdravje. Pa naj ima MON ali ne. Mom ni niti slučajno nobeno pravičilo, no pa tudi priznajo ne, da je z njimi kaj sploh narobe. In tako sem odšla čez noč brez besed – v bistvu sem pobegnila, kajti drugače bi postala z leti psihična razvalina in bi vegitirala ali pa me ne bi bilo več….
danes črpam vsako minuto svojega življenja in ga cenim kot še nikoli prej. lepo je ponovno biti JAZ.
Ti in hčerka ozdravita lahko samo tako, da sta v okolju, ki je varno in ljubeče. Ga ni zdravila in psihiatra, ki bi zdravil, če sje posredi nasilno vedenje, ki se ne preneha.
viviana
Svojo prvo objavo sem začela z istim vprašanjem, zakaj se prav na tem forumu kot edina rešitev smatra razhod za vsako ceno? In zakaj se na sosednjem ne, čeprav pišejo iste osebe.
Mislim, da je dobra primerjava, ki sem jo našla na enem od tujih forumov. Da je podobno, kot če bi bil človek HIV pozitiven. Čisto normalno lahko z njim živiš, če le upošteva varnostne norme. Če jih noče, pa seveda ni izbire, ker je ogroženo tvoje lastno življenje.
Vsaka ima svoje izkušnje. Osebne ali preko poznanstev ali prostovoljstva. Nobena pa verjetno nima izkušenj na vseh področjih.
Primerjava s skrbjo za invalida je še kako na mestu in viviana očitno te izkušnje nimaš. Zato ne moreš vedeti, koliko moči potrebuješ za to. Koliko časa ti vzame in kako spremeni vse, kar ti je bilo še včeraj samoumevno in vsakdanje. Ko vsakokrat znova upaš, da ti bo hrbtenica zdržala še eno dvigovanje in previjanje. Ko ne moreš s prijateljico na kavo, če si prej ne urediš nadomestila. Ko se zvečer sesedeš, z rokami do tal in nimaš volje in želje za igro z otroki.
Pa je do lažjega življenja samo en preprost korak: oskrbovanega premestiti v dom. Ampak tega koraka ne narediš. Si zaradi tega slabič ali nezrela oseba? Kaj bi s tem dejanjem sporočila svojim otrokom?
Življenje ima veliko nians. Čisto črno in čisto belo srečamo zelo redko.