Najboljši sosed
Lepo pozdravljeni!
Pravijo da smo slovenci zelo vase zaprti ljudje, nevoščljivi itd…itd
Imam srečo da živim v dobrih odnosih s sosedi, zato me zanima kako je z vami? Stanujem v lastni hiši- v krogu 50 m ni nobenega soseda. Vedno pa me je zanimalo kako se počutijo ljudje v blokih oz. zgoščenih naseljih.Ima tudi kdo izmed vas koga na piki oz. obratno? Verjetno poznate precej zanimivih dogodkov, pa napišite kaj, da se bomo malo nasmejali…
Čav slovenčki vseh ras!
Poznam resnicen primer, ko je nekomu ravno med kosilom prisel sosed na
vrt s sekiro in zacel sekati drevo, ker da mece senco na njegov vrt.
Poznam drugi resnicni primer, ki se je zgodil mojim starsem, ko jim je zares dusevno neuravnotezena soseda ponoci prerezala antenski TV kabel, ker je mislila, da gre za telefonski kabel in imela fiksno idejo, da ji moji starsi prisluskujejo.
Kar se mene osebno tice, sem si v bloku, kjer stanujem, z ljudmi nekako
zgradil normalne sosedske, neke vrste tovariske odnose in se ne morem pri-
tozevati.
Sem pa seveda kljub kar solidnim odnosom s sosedi opazil njihovo veliko
“skrb”, kaj pocnem, npr. ko sem se nekoc pripeljal domov s sposojenim
avtom, se je od nekod pojavil sosed in me takoj vprasal, ali imam novega,
ko so k meni prihajali razni prijatelji ali prijateljice zlasti zvecer sem tocno
vedel in videl, da so nekateri sosedje to z zanimanjem opazovali, kar pa mi je
popolnoma vseeno, glede na to, da pac nimam kaj skrivati v tem smislu.
Torej – obstaja eno in drugo.
Živim v bloku, kjer je samo 12 stanovanj in ko sem se vselila, je zgledalo super, saj so v glavnem penzionisti in je tako vsega 25 stanovalcev v hiši. Toda vedno se najde nekdo, ki izstopa. V pritličju živi gospa z dvema odraslima hčerkama, ki ima dva pudla. Tadva včasih tudi ponoči zalajata, kar čisto razumem, saj lahko da ju kaj zmoti. Nad njo živi penzionist, ki je zaradi svoje trme in tečnobe svojo ženo spravil ob živce in lani je umrla. Skratka gospod prav išče priliko za nagajanje in kreganje. To sosedo s psi je prijavil in imajo sodbo na sodišču. Ampak to še ni vse. Jaz živim v četrtem nadstropju in teh psov sploh ne slišim in tudi ostali sosedje se ne pritožujejo nad njimi. Kar pa nas moti je to, da ta stari gospod vsakič ponoči, ko kakšen pes zalaja, z nekim težkim predmetom pobuta po tleh in tako zbudi celo hišo. Ko sem ga nekoč na zelo miren način pobarala zakaj to počne je rekel, da to dela nalašč, da bi rad , da se vsi zbudimo in prisilimo gospo s psi , da se odseli. Ne pridemo mu do živega, saj ima kot penzionist dovolj časa, da najde priliko za nagajanje. Vtika se v vsakega in stalno nekaj godrnja.
Drug primer je pa moja prva soseda, tudi penzionistka, ki se vsakič, ko gre od doma, polije z litrom parfuma, tako da diši celo stopnišče.
LP,Kaja
Jaz živim v istem bloku že celo svoje življenje. Blok ima 20 stanovanj in eni sosedi so mi pač bolj všeč, drugi pa manj. Držim se bolj sama zase, ko jih srečam, jih pozdravim, mogoče spregovorim stavek ali dva ter grem dalje. Ugotovila sem tudi, da če mi kaj ni všeč (ropot, lajež psov, razgrajanje po bloku ali pred blokom pozne ure), da je bolje, da skušam vse skupaj lepo preslišati in nič ne reči. Ne obremenjujem se s tem, kaj si mislijo o meni. Oblečem se tako, kot meni odgovarja, ne skrivam, da hodim v hribe s prijateljem, čeprav sem poročena (prijatelj me pride iskat na dom, krasno se razume z mojim možem in otroci), družim se s tistimi, kateri so meni všeč. In se tudi ne zanimam, kaj počnejo moji sosedi. Jaz imam pač svoje življenje in svoj način življenja, oni pa svojega. Jaz spoštujem njihovo zasebnost in isto pričakujem od njih…
Se povsem strinjam z vami, jaz se ne vtikujem v druge, vljudno pa pozdravim, ce se srecamo na stopniscu. Zivim pa podobno kot Kaja, 12 strank, penzionisti (penzionistke!) v glavnem. Nekaj jih je, ki mi nikoli ne odzdravijo in me ne pozabijo posmehljivo gledati. To me ne moti. Moti pa me, da sva s fantom dezurna krivca za vse. Kot podnajemnika brez pravic in “ta mlada”. Ko sem se vselila, sem jih tudi slisala, kako burno so razpravljale o moji mladosti (kazem veliko let manj, kot jih imam). To bi me pravzaprav nasmejalo, ce ne bi za seboj povleklo teh posledic, zlobe itd. Neposredni sosednje so vcasih tudi hrupni in imajo “etno” zure. Za hrup pa sva bila sprva odgovorna midva, ceprav sedaj sosedje res ne morejo vec tajiti, da so to oni. Bilo pa mi je cudno, da naju obtozujejo, saj so ti zurerji ze dlje tukaj in se ve, kaksni so.
No, sreca v sreci je, da to le ni moje stanovanje, torej pricakujem, da se bom nekoc odselila… 🙂 In sploh ni tako hudo, ce primerjam s svojimi prejsnjimi izkusnjami. Kje vse sem ze zivela…
No, tudi jaz sem imela težave zaradi svoje starosti. Ko sem kupila stanovanje, so se starši preselili v hišo in bila sem najmlajša v bloku. Večinoma so bili sami upokojenci. Poznali so me od malih nog in me na sestankih v bloku sploh niso jemali resno. Pa sem jim dejala, da pač ne štejejo leta, da sem enakopravna članica med lastniki, saj so tudi vsa stanovanja enako velika. Niso važna leta, važna je srčna kultura.
Verjentno moj odgovor niti ne spada čisto v tole skupino. Ne živim v bloku, zato pa v zelo strjenem naselju. Torej so sosedje vendarle zelo blizu,na eni strani bloki,ob straneh pa enodružinske hiše.
No pa vendar moram reči da imam čisto drugačne izkušnje. Pravzaprav imam prav lepe izkušnje s sosedi. Na eni strani je družina s katerimi smo odlični prijatelji. Kadar odidemo na dopust vedno mirno prepustimo ključe njim. Poskrbijo za rože, poberejo pošto in na sploh skrbijo, da hiša ne izgleda zapuščeno. Seveda pa tudi mi vrnemo tako uslugo. Pa tudi drugače se tudimo, da so stvari med nami usklajene in tako nimamo samo sosedov ampak tudi prijatelje. No na drugi strani se je družina šele priselila (pa tudi s prejšno precej starejšim, parom smo kar dobro shajali)… in prvo njihovo dejanje je bilo da so prišli z stekelenico vina in bomboni predstavit se. Moram reči, da izgledajo izredno simpatična in prijazna družinica….in mislim, da bomo odlični sosedi. Ravno toliko se zanimamo drug za drugega, da vemno, da je pomoč vedno pri roki, pa vendar nima nihče občutka,da drugi nadzoruje.
Jaz pravim,da je pomemben odnas nas samih…Sicer ne moremo hudo uplivati na to, če je nekdo odločen,da bo sitnaril in bo njegovo bistvo v tem, da nagaja drugim…..pa vseeno z nasmehom in prijazno besedo, malo kompromisa zgladiš marsikateri spor. Moram reči da tudi z ljudmi iz bloka nimamo nobenih problemov, saj smo se naučili nekako sobivati. Oni poskrbijo za svojo okolico (kolikor jim pač ustreza) mi pa za svojo……in mislim,da uživajo v vsem cvetju in zelenju,ki ga nudi naša ulica….
Vem,da je moda sedaj povdarjati slovensko “foušijo” in stalno nagajanje…. ampak,kaj mislite,da ne bi bilo lepše havliti se s tem kar je lepega v našem življenju in v odnosih med nami…..???
Ste kdaj poskusili na nesramnost odgovoriti z nasmeškom in prijazno besedo?….moram reči ,da onega nesramneža zelo pomiri (no včasih pa še bolj razjezi, kot vsako dretje in kreganje:))))
No jaz poskušam svoj temperment ujeti v nasmeh in prijaznost….morma reči,da v mojem življenju in okolici kar deluje:))))
lep odaljen sosedski pozdravček
Svojih 20 let sem živela v bloku. Bilo mi je lepo, saj sem kot otrok imela ogromno družbo in veliko zabave. Tudi ljudje so bili v glavnem uredu, se pa vedno najde kdo, ki greni življenje drugim,
Sedaj živim v hiši, na mirni ulici in imam krasne sosede, ki so sicer vsi starejši od mene, pa kljub temu rada z njimi poklepetam in imamo prijeten odnos. O zelo osebnih stvareh pa z njimi raje ne razpravljam – beseda da besedo, pa nikoli ne veš, kaj se iz tega izcimi. Še tako včasih vejo preveč.
Sem ena izmed tistih, ki je ruralno okolje zamenjala z mestnim in tako imam različne izkušnje in preizkušnje življenja s sosedi, ki sem jih pri selitvah sem in tja puščala za sabo. Trenutno živim v manjšem bloku, kjer se s sosedi samo bežno pozdravljamo. Na mojem prejšnem naslovu pa sem imela veliko “srečo”, da je nad mano živela mlada družinica z dvema fantkoma. Svojo neizmerno “ljubezen” drug do drugega in otrok sta si izkazovala z vpitjem in pretepanjem. Bilo je še toliko bolj nevzdržno, ker sta normalno ob tem jokala tudi otroka…Kaj sploh storiti v takem primeru?? No mi smo bili vsi strahopetno tiho. Enkrat ju je ena izmed sosed prosila naj se vendar pogovorita med sabo.., pa se je njena zgodba končala na urgenci z zlomljeno roko…
Doma na podeželju (še vedno moj dom) pa imamo z najbližjimi sosedi zelo prisrčne odnose; že kar razširjena družina. Vsaka malenkost, ki ti zmanjka pri kuhanju kosila greš iskati k njim in obratno…Sicer pa se ne vtikajo vate, le jaz sem jim nekoliko bolj zanimiva, ker me vidijo bolj poredko.
Jaz sem se šele pred kratkim preselila na svoje, v nov blok. Sosede pozdravim, če se srečamo na hodniku, drugače pa si ne želim kakšnih tesnejših stikov.
Sicer pa imava tudi midva nekaj manj prijetnih sosedov. Ker je blok nov, je seveda cele dneve veliko vrtanja, razbijanja,… Podnevi to razumem, ne razumem pa ljudi, ki to počnejo ponoči. Začnejo ponavadi okoli desetih zvečer, traja pa različno, včasih tudi čez polnoč.
Tudi midva sva med mlajšimi v bloku. Ampak nimava takih težav kot Irena. Nama so eni bolj glasni sosedi celo rekli (ko sve se pritožila čez hrup, ki ga delata – zabave pozno v noč), da kako to da midva njim teživa, ko sva pa tako mlada. Midva bi ju pa res morala razumeti.
Že dolgo živim v večjem bloku in moram reči, da mi je kar všeč. Večina, zlasti tisti, ki smo tu “avtohtono prebivalstvo” se med seboj dobro razumemo in si velikokrat priskočimo na pomoč. Precej je upokojencev, a tudi otrok. Kakšnih posebnih originalov nimamo, tudi preveč hrupno ni. Seveda je opravljanje priljubljena dejavnost, a je precej neškodljive vrste. Vsak prišlek je nekaj čas na tapeti. Včasih mi je kar malo nerodno pred samo seboj, a tudi jaz rada slišim kakšen čvek in pokomentiram kakšen dogodek. Pa sem vedno govorila, da jaz ne bom takšna.
Živim v strnjenem naselju, kjer se imamo zares lapo. Najleši odnos imamo seveda s sosedi, na katere mejimo in lahko rečem da so odnosi prav prijateljski. Dnevno se srečamo, pogovarjamo, vsako leto si celo privoščimo malo širši piknik. Tudi s tistimi bolj oddaljenimi sosedi imamo dobre odnose. V naši sredini so tudi sosedje, ki se raje držijo bolj zase, pa to nikogar ne moti. Tisti, ki želimo imeti kontakte jih imamo, tisti ki tega ne želijo, pa so pač po svoje. Imamo pa tudi nekaj takšnih, ki menijo, da so nekaj več. In če jih to osrečuje, zakaj pa ne! Da pa ne bi bilo pusto imamo tudi eno starejšo gospo, ki je naš informator. Za vsakega ve vse, kdo k komu pride, kam kdo gre, zakaj, kako ….. Tako vsaj imamo nekoga, ki je vedno na preži – imamo torej tudi svojo lastno radijsko postajo. Skratka imamo se prav lepo. Če ljudi jemlješ kakršni so, se da kar lepo preživeti.
A je danes povsod tako oblačno in grdo, kot v Prekmurju?
LP Lena
Ce ne bomo imeli drugega dela, bomo prav tako prezali na kaksne “mlade zrtve”. Meni je bilo na zacetku zelo hudo, ker sem jemala stvari osebno. Sem potrebovala dolge terapevtske pogovore s prijatelji, da sem te konflikte razresila… 😉 No, vsi so mi pac rekli, da te stare zenske nimajo drugega dela, pravzaprav nicesar, kar bi jim izpolnjevalo zivljenje. In res se mi zdi, da je tako. Najin odhod ali prihod ni nikoli neopazen, okna so odprta, na njih slonijo opazovalke, vidijo tudi, kaj sva kupila.
Ni pa nobene konfrontacije z menoj – se pravi, nic ne morem reci nazaj, ker pac nekdo inkognito poklice mojo stanodajalko, ta mene nazaj in me obvesti o mojem najnovejsem prekrsku. Z leti pa stevilo teh upada, zgleda, da se staram tudi sama… 🙂
Nekateri (predvsem starejsi) se kot pijanci plota drzijo tako imenovanega
” senioritetnega principa “, ki nekako pomeni, da so ” po defaultu ” tisti
starejsi bolj izkuseni, pametnejsi, modrejsi in imajo torej zmeraj in v vsakem
primeru prednostm svoj prav in zadnjo besedo.
Ni treba posebej poudarjati, da je ze princip sam po sebi, kaj sele njegova
uporaba pri odlocanju o zadevahm npr. v bloku – zgresena.
Ce bi bilo tako, kot pravi ” zbor modrecev ” iz bloka, bi moral npr. vecinski
lastnik (delnicar) nekega podjetja poslovno odlocanje kar prepustiti vsem
starejsim zaposlenim, ker so pac starejsi, on pa zanje (morda) se smrkavec…
Sprasujem se, le kdaj se bodo nekateri otresli samoupravno-socialisticnega
nacina razmisljanja ?
Kakorkoli ze, francoski filozof Pascal je s tem v zvezi ze pred dobrimi
300 leti izjavil: ” Stari norci so bolj nori, kot mladi. “
Dostavljam – tudi po defaultu.