Najbolj morbiden dogodek
Zadnjič me je nekdo vprašal, pa kaj točno je bilo narobe s tvojo mamo in vsakič zavzdihnem, ker to pomeni dooooooolge razlage in opise in ponavadi nekoga nasproti mene, ki me gleda z nejevero in ponavadi misli, da pretiravam, ker si ne more predstavljati, da je kaj takega sploh možno, da lahko mati tako reagira ali mu je nezamisliva prefinjena manipulacija takšnih ljudi. Pa sem se spomnila nekega dogodka, ki bi najlažje opisal ( vsaj zame ) značaj moje matere.
Eden izmed prvih spominov na mojo “čudovito mamo” , ki je bila polna besed, kako naju ima rada in kako je ona najboljša mamica na svetu pa je tale. S sestro sva bili čist majhni ( nekaj let ) in seveda sva oboževali najina starša, ki pa sta se bolj brigala za svoje drame, kot za naju. Še sreča, ker kadar je bila pozornost obrnjena name ( sestra je bila zlat otrok, jaz pa tisti vsega kriv) je bilo precej hudo.
V glavnem, v tistem času, ko sva bili še majhni, je bila njena priljubljena zabava to, da se je delala mrtvo. Dobesedno. Ležala je na postelji povsem nepremična in se ni odzivala na najine besede, prošnje, da vstane…..to je počela toliko časa, da sva bili medve že povsem prepričani, da je mrtva in bili seveda totalno histerični. IN ko sva že vreščali od hudega, se je vstala in s sladkim glasom rekla. “Sej sem se hotela samo prepričati, da me imata radi….” In to je storila večkrat. Bolno. IN seveda sedaj pravi, da se to nikoli ni zgodilo.
Ima še kdo kakšen dogodek, ki mu, sedaj ko gleda nazaj vzame sapo?
GittaAna
Ojej. Žalostno.
Sem se pa ob tem spomnila dogodkov v zvezi z mojim bivšim (no, on zase še ne misli, da je bivši, pa vendar). V začetku najinega poznanstva me je zelo mučil z izjavami, kako je kašna npr. punca oh in sploh … in povabil me je k sebi, pa je kao pozabil na zmenek – kasneje se je delal, da se nisva res tako zmenila in bil je tako prepričljiv, da sem mu res verjela, da sem jaz narobe razumela. In na zmenek ga ni bilo, ker je zunaj divjala huda nevihta – on je imel do mesta srečanja pet minut, jaz pol ure z avtobusom. Ampak njega ni bilo, ker bi ga vendar lahko zadela strela … ampak potem je bil vedno tako prepričljiv, ko sem zaradi takih stvari želela prekiniti odnos – bil je tako prepričljiv, da sem mu v svoji neumnosti verjela! Saj ne vem, če gre za primerljivo situacijo, saj tako hudo pa le ni bilo kot je pretvarjanje matere, da je mrtva – to je pa le nekaj res hudega in to brez primere! A njegov odgovor je bil zelo podoben:”Saj sem se hotel le prepričati, če me imaš zares rada!”
To še danes trdi – da se je hotel le prepričati, da ga imam zares rada. Po njegovi logiki je tako, da če ga nisem takrat pustila, ga tudi sedaj NE SMEM. No, pa sem se spomnila še ene neumnosti iz najinega življenja, ki je pravzaprav nisem nikoli povezovala s sedanjimi težavami.
Bina saj ne gre za tekmovanje v težini bizarnosti…:-)
Včasih so lahko že male stvari zelo težke ali pa tako absurdne, da se na konci ( ko že vse sprocesiraš) lahko samo še smejiš.
Ja tale ” sem se želel samo prepričati, da me imaš rada…” je očitno precej značilen za borderline v različnih oblikah. Eden od simptomov je njihov grozljiv strah pred zapuščanjem, zaradi katerega se ( skupaj s po manjkanjem empatije do drugih) obnašajo tako grozno, da jih ponavadi vsi zapustijo ( če ne drugega zaradi svoje varnosti in ohranjanja zdrave pameti)
GittaAna
Pozdravljeni!
Tale tema mi je všeč in še jaz prispevam svojo zgodbico.
Meni se je zgodilo, da je neka gospa z MOM hodila k terapevtu, svojemu partnerju pa zagotavljala, da hodi k meni. Seveda je imela veliko za povedati, kako on ne sme do mene, in da se jaz s tem strinjam – kar pa seveda ni mogoče. Jaz vedno želim, da pridejo še svojci. Ker so bile pripovedi o terapiji tako zelo nenavadne in malo v neskladju s tem, kar sicer zagovarjam, se je gospod oglasil kar osebno. Brez da bi kršila kakšen zakon o osebnih podatkih, sem mu razložila, da gospe s tem imenom ne poznam. Seveda – saj bi jo lahko srečala kjerkoli v tej mali Sloveniji, ne samo na terapiji. Za vsak slučaj mi je pokazal še njeno sliko, da bi bila zagotovo prepričana, da je ne poznam in da je nisem srečala pod kakšnim drugim imenom. Nisem je srečala. Potem je doma očitno prišlo do soočanja in gospa se je opravičila. Meni seveda, partnerju pa ne.
LP
MZD
Še enega…tokrat z mojim nekdanjim ( verjetno ) narcističnim partnerjem.
Ko sem prvič v najinem odnosu zbolela in nisem živela zgolj za to, da podpiram njega in njegovo delo in je to trajalo cel mesec dni, je moj takrat še parnter začel ugotavljati, da morda to ni “to”. Da morda nisem več njegova “duša dvojčica”, da ga oviram pri njegovih velikih projketih…itd …..in je odnos (grdo) končal.
Čez leto dni ( ko sem bila spet fit ) pa je ponovno odkril, da sem jaz tista prava, da je to to in da se je zmotil. Več kot pol leta je nato poskušal, da bi bila spet skupaj. Probal je vse, kar ima v orožarni za osvajanje žensk ( in njegova orožarna je res ogromna…) govoril, da je končo dojel, kaj sem mu govorila, da je naredil strašno napako, da je bilo totalno neumno, kar je storil, da sedaj razume, zakaj se je tako obašal, da si vsak zasluži še eno šanso, še posebej, če je bilo med nama nekaj tako lepega…itd.
Po mesecih njegovega obleganja sem si rekla, če ne drugega, mu bom dala vsaj šanso, da pove, kaj točno je odkril, da naj bi bilo narobe v najinem odnosu in zakaj je takrat tako končal odnos. Se mi je zdelo, da morda mu je pa res kapnilo, glede na to, da se tako dolgo trudi in da se je ves ta čas obanšal “popolno” in da konec koncev velja za zelo inteligentnega in razgledanega.
Sem ga povabila na večerjo in prvič pustila obzidje vsaj malo odprto. IN nato končo izvem, kaj se je v bistvu naučil v vsem tem času, kaj je bila tista udarna ideja, preblisk, da je ugotovil, da je morda pa res nekaj naredil narobe.
Najprej uvod, da sem imela v mnogočem prav, da se je v odnosu včasih res grdo obnašal, da je bil vačsih res totalen tepec, še posebej, da je tako prekinil odnos….ampak da je bilo to zato, ker imam jaz zaradi otroštva poškodovano podobo moškega in me takšni moški privlačijo, ampak on, ki (seveda) ni tak, je v bistvu zgolj “ujel” mojo energijo in mi podzavestno odigral to podobo. Skratka on naj bi se obnšal kot totalen kreten, da bi ustregel meni oz moji notranji potrebi.
Priznam , nekaj minut sem bila odprtih ust. Od kje hudiča jih jemljejo. Potem pa sem ga preposto in brez milosti vrgla ven čez vrata.
Še danes ne razume, kaj mi je bilo in zakaj je moral leteti čez vhod.
GittaAna
Pozdravljeni,
naj povem še eno izmed mnogih “prigod z mojo materjo”, ki je od kar pomnim uprizarjala hude scene. Ko se ji je zazdelo, da je čas primeren se je vsedla ali vlegla v posteljo in začela dobesedno “dihati na škrge.” Zelo naglas in zelo piskajoče. Vsi smo planili pokonci, jo začeli oblegat, kaj za božjo voljo ji je. Odpirati vrata in okna, “da je dobila več zraka.” Bilo je grozljivo, ker je bila tako prepričljiva, kot, da ji res bije zadnja ura.
Ampak ni nehala, včasih je “tak napad” trajal tudi po dve uri. Večina jo je kmalu pogruntala, sama pa sem potrebovala veeeeliiiko časa, preden mi jo je uspelo spregledat.
Ponavadi je sledilo panično klicanje rešilca v urgentno ambulanto “našega ZD” in moje obvezno spremstvo. Ko jo je zdravnik priključil na vse možne aparature, ji vzel kri in jo dal urgentno pregledat, so bili prav vsi izvidi BP.
Nihala sem med jezo in pomilovanjem in vedno je “zmagalo slednje.” Zdaj je že nekaj let pokojna in naj izustim “najbolj bogokletne” besede: vsi smo si oddahnili. Ampak nekaj posledic pa nam je vseeno ostalo.
Lepo bodite in pazite nase.
Tudi sama vem, si morda že prebrala Understanding borderline mother? Odlična knjiga, dobra tudi po tem, ko so momsterji že v večnih loviščih? Opisuje tudi posledice odraščanja v takšnih družinah.
V knjigi MOM momsterje razdeli na 4 tipe ( sicer velja tudi za moške, ampak primeri so v glavnem ženske)
1. Sirota – ubožica jerica, ki z vlogo žrtve manipulira vse naokoli.
2. Samotarka – nikogar ne spusti blizu, družino s strahovi priklene nase
3. Kraljica – vse se vrti okrog nje, tekmuje celo z lastnimi otroki
4. Čarovnica – mom s sociopatskimi potezami, kot če bi imel za mamo čarovnico iz janka in metke
V vskami od mom mam je nekaj od vseh 4, ponavadi pa eden od teh opisov velja bolj kot ostali.
Moja je bila Sirota in občasno Čarovnica ( kadar je imela moč in je lahko)
Sirota
http://behavioralhealth.typepad.com/markhams_behavioral_healt/borderline_parenting/page/2/
Samotarka
http://behavioralhealth.typepad.com/markhams_behavioral_healt/2007/06/when-the-bord-1.html
Kraljica
http://behavioralhealth.typepad.com/markhams_behavioral_healt/2007/07/the-borderline-.html
Čarovnica
http://behavioralhealth.typepad.com/markhams_behavioral_healt/2007/07/the-bordeline-w.html
http://behavioralhealth.typepad.com/markhams_behavioral_healt/2007/07/the-borderlin-1.html
http://behavioralhealth.typepad.com/markhams_behavioral_healt/2007/08/the-borderline-.html
GittaAna
Hvala GittaAna,
tega še nisem prebrala. Bom sedaj. Sem pa brala Strupene starše. In še nekaj drugih resnično koristnih stvari. Mene je najbolj prizadelo, da sem postala “družinska in sosedska črna ovca”, ker sem si drznila povedati, da “se ne grem več.”
Občutki krivde so me spremljali vsaj 4. desetletja. Lep večer in pazite nase.
Meni pa so se dokončno odprle oči glede tega, s kom imam opravka, ko je moj bivši pobesnel, ker sem bila par tednov na bolniški in se mu nisem nič javila. Že od prej sem vedela, da on človeka med bolniško pač ne kliče, tako da njegovega klica nisem niti pričakovala. Trenirala sem sprejemanje drugačnosti. Ne moreš drugega prisiliti, da bi počel nekaj, česar noče. Do tu vse v redu.
Sem pa doživela hud šok, ko sem ga po bolniški poklicala jaz in sem dobila od njega cel rafal očitkov, besa, vsemogočih kritik za par let nazaj itd., ker se mu nisem med bolniško nič javila. Češ da tako skrajno sebičnega človeka še nikoli ni srečal. In da nisem niti pomislila, kaj vse bi se v tem času lahko zgodilo njemu, lahko bi me kaj rabil, jaz pa sem bila bolna in se nisem nič oglasila.
Ljudje, a je to normalno?!?!!!!????????
Namesto da bi bila užaljena jaz, ker ga očitno ni prav nič brigalo, če rabim kakšno pomoč, ko sem bila bolna, je bil hudo prizadet in užaljen on.
Nekje na forumu sem prebrala, da ti ljudje ne prenesejo šibkosti in torej tudi bolezni ne. Na živce jim gre, če zboliš, ker takrat nimaš energije zanj, da bi ga futral. Tako si jaz to razlagam. V bistvu za svoj vampirizem rabijo zdravega, močnega, fit človeka. Ampak noben ne more biti tak prav dolgo, če se zaplete z vampirjem, to je itak jasno.
Čeprav nekje sem pa prebrala, da nekateri MOMsterji (hahaha, GittaAna, odličen izraz!) hočejo iz tebe narediti bolnika, da bi mu bil prepuščen na milost in nemilost in bi se lahko izživljali nad tabo.
Verjetno gre za različne simptome ali pa morda celo različne motnje, premalo poznam vse to.
Ja ni hujšega, če se nekdo v disfunkcionalni družini odloči, da se ne gre več. Še posebej če je to tisti, ki ima določeno vlogo dežurnega krivca in strelovoda. Takoj planejo nate, ker jim ogrožaš njihove dobro uigrane vloge in pozicijo in storijo vse, da bi te pripravili do tega, da bi spet zdrsnil v tebi dodeljeno vlogo. Drugače jim pač grozi, da se bodo morali soočiti sami s seboj in si ponovno razdeliti vloge in sedaj lahko kdo od njiho postane žrtveno jagnje.
Meni je že čisto vseeno ,kaj si misli okolica, vsake toliko časa mi sicer dvigne pritisk, ko slišim kakšno nebulozo in čisto izmišljijo, ampak konec koncev jaz živim dobro in polno in imam okoli sebe čudovite ljudi, s kateriimi sem vzpostavila zdrave in kvalitetne odnose, oni pa so reveži še vedno vpeti v svoje drame in čist nesrečni. Tako, da sem na boljšem :-)))
Kot sem nekoč že rekla “ultimativno maščevane” je, da stopiš stran, se najprej soočiš sam s seboj, si vzameš čas, da se pozdraviš in spraviš k sebi in nato samo po sebi pride tudi tisti lep del, ko opaziš, da imaš okoli sebe lepe ljudi, pa da si pomirjen sam s seboj, pa da ti je dobro. In bolje kot ti gre, manj vpliva imajo nate, Na koncu se lahko vsemu skupaj celo smejiš, ker je konec koncev če pogledaš od daleč vse skupaj precej komično. In tudi po svoje žalostno, ko vidiš kaj počnejo ljudje s svojimi življenji, čeprav jim tega ne bi bilo treba. Niti momovcem ne, ker imajo tudi oni možnost izbire, četudi jim je težje, da izberejo dobro namesto slabo. Ampak odogovnrost za njihova življenja in njihove odločitve in ali bodo sprejeli pomoč ali ne je zgolj njihova.
GittaAna
“Na živce jim gre, če zboliš, ker takrat nimaš energije zanj, da bi ga futral”
Si zadela z glavico na žebljico Saj ni res…:-) Pa tudi če hočeš izstopiti iz vsega skupaj jih preposto nehaš futrati, se ne greš več njihovih iger, jim ne dovoliš več, da se prisesajo…..najprej je cel hudir zaradi tega, če pa dosledno vstrajaš in ko vidijo, da gre zares, potem si poiščejo nov vir hrane…
GittaAna
“Ja ni hujšega, če se nekdo v disfunkcionalni družini odloči, da se ne gre več. Še posebej če je to tisti, ki ima določeno vlogo dežurnega krivca in strelovoda. Takoj planejo nate, ker jim ogrožaš njihove dobro uigrane vloge in pozicijo in storijo vse, da bi te pripravili do tega, da bi spet zdrsnil v tebi dodeljeno vlogo. Drugače jim pač grozi, da se bodo morali soočiti sami s seboj in si ponovno razdeliti vloge in sedaj lahko kdo od njiho postane žrtveno jagnje.
Meni je že čisto vseeno ,kaj si misli okolica, vsake toliko časa mi sicer dvigne pritisk, ko slišim kakšno nebulozo in čisto izmišljijo, ampak konec koncev jaz živim dobro in polno in imam okoli sebe čudovite ljudi, s kateriimi sem vzpostavila zdrave in kvalitetne odnose, oni pa so reveži še vedno vpeti v svoje drame in čist nesrečni. Tako, da sem na boljšem.”
Točno to je res, kot pravi GittaAna. Nujno je, da izstopimo iz disfunkcionalnih odnosov in se popolnoma odmaknemo, DA SPLOH LAHKO NAJDEMO SEBE.
Sprva utegne biti zelo težko. V bistvu si neznosne težave povzročamo sami in to običajno z nezdravo krivdo, ker nas je zaradi ustaljenih vzorcev strah neznanega in strah sprememb, ker predolgo mislimo, da je “v dreku nabolj toplo”, ker smo na svoje bližnje (pa kakršni že so!) navezani, ker se potem bojimo, da bomo sami in osamljeni, ker se bojimo, da ne bomo zmogli, ker smo ujeti v kulturne klišeje, ker…, itd…. Mislim, da je najusodnejše za nas lahko tudi to, da nas definirajo drugi (ja, kaj pa bodo drugi rekli!?) in ne mi sami sebe.
Ko po dolgotrajnem trpljenju končno spoznamo in sprejmemo dejstvo, da pač drugače ne gre in se iz nezdravih odnosov umaknemo, se nam začnejo odpirati druga pozitivna obzorja, ki jih do takrat niti slutili nismo.
Na začetku je najtežje narediti korenite reze glede primarne družine, saj so se nam težave začele ravno v primarni družini… Ko se soočamo s težavami, se nam to običajno zgodi, da smo si že poiskali partnerja. Seveda takšnega, ki nam nevede odslikava nadaljevanje patoloških odnosov iz primarne družine… Mislim, da je takrat nujno potrebno poiskati strokovno pomoč, kajti če si bil preveč časa kot otrok in potem kot mladostnik, vprežen v patologijo nezdravih odnosov, je skoraj nemogoče, da bi lahko sam našel pot iz tega labirinta. O, ja, lahko jo najdeš, vendar tako, da napake vedno znova ponavljaš, in to z drugim partnerjem… Rešitev takrat nisem videla in vedela zanje, ker me o tem ni nihče poučil. S pristankom v partnerstvu, so se mi težave celo tako nakopičile, da sem se bila prisiljena se učiti abecede življenja… Zamenjati partnerja je premalo. V prvi vrsti moramo spremeniti sebe in to je najtežje.
Razveza je bila nujna, če sem se hotela z otrokom obdržati nad vodo. Sreča je bila, da me je moralo nekaj močno “brcniti”, da sem se dovolj predramila in stopila na pot rasti. Zavedam se, da če bi bile na primer težave takrat znosnejše, bi lahko dolga leta životarila in življenje celo zaključila v popolni temi. Sedaj vem, da v življenju so težave, da se jih da rešiti in da je življenje, kljub vsemu, neizmerno lepo.
Ko primarni družini nisem več igrala meni dodeljene vloge, so me dolga leta popolnoma ignorirali, kaj šele da bi mi pomagali pri razvezi.
Pa še to: Bližnje osebe z MOM pri nas resnično ne prenesejo bolezni in naše šibkosti. Za njih naj bi bili vedno močni. Zavedati se moramo, da našo šibkost hitro zaznajo in jo po mojih izkušnjah, če le morejo vedno močno zlorabijo. Ko sem bila bolna ali na tleh, sem bila potem pahnjena samo še nižje. Ta izkušnja je zame pomenila veliko streznitev. Najdragocenejše je bilo spoznanje, da moram tudi v bolezni računati izključno nase. To spoznanje je zame odločilno ne le v bolezni, ampak tudi pri razreševanju ostalih težav. Poskušam se držati modrosti: “Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal”, kar zame pomeni, da iščem pomoč vse do takrat, dokler je najdem. Drugo pomembno spoznanje pa je, da osebe, ki mi ne želijo dobro in mi niso pripravljene pomagati, v moji bližini nimajo kaj početi.
Upornik v nas nas vedno poziva, naj imamo toliko poguma, da prevzamemo odgovornost za tisto, kar smo, in da živimo svojo resnico. Zelo pomembno je, da spoznavamo SAMEGA SEBE. Ko to spoznamo, potem razne manipulacije, maščevanja in ignorance, za nas niso več tako učinkovite in nič več nas (razen bolezni in smrti) ne more ustaviti…
Hvala za vaš čas za to branje in SREČNO vsem! Lp Odmev
Pozdravljeni vsi !
Ker se nič ne zgodi brez razloga, se tudi “moje odkritje tega foruma”, po tej logiki, ni zgodilo slučajno.
Sem človek, ki ga je naivnost in nekritično zaupanje v “obraze in besede” velikokrat premetavalo (po nepotrebnem) sem in tja. Moje mnenje je, da pač izhajamo iz sebe: če sama nimam namena nikomur škodovati, to ne pričakujem tudi od drugih ljudi.
Žal, temu ni vedno tako. Vzorci iz primarne družine so zelo globoko zakopani v naši notranjosti. Če nisi poznal zdravih odnosov in ti jih ni nihče “pokazal”, si sveto prepričan, da je tako prav. Kot pravijo predhodnice se podrediš dodeljeni vlogi in jo igraš. Dinamika družine, funcionalne in disfukcionalne, je strogo določena in predstavlja nekakšen navidezni zid okoli nje. Vsak, ki poskuša takšen zid (metaforično rečeno) podreti, mora izmakniti iz njega nekaj opek, da lahko zbeži skozi odprtino.
Takrat zavlada panika. Vsi po vrsti naredijo vse, da ubežnika pripeljejo nazaj in mu ponovno vsilijo njegovo vlogo (govorim seveda karikirano). Sredstva opravičujejo cilj. Takrat se lahko pripraviš (ampak običajo nisi pripravljen) na marsikaj. Očitki nehvaležnosti, vzbujanje občutka krivde, raznašanje laži o tebi, pripisovanja celo kakšne kraje, opravljanje. Arzenal “ukrepov” je neizčrpen.
Ko to doživiš, nisi nikoli več takšen (hvala bogu) kot si bil. Zelo boleče je, če te zavrže družina, mati, sestre in tudi ostali, za katere si naredil “vse.” Najprej ležiš “v koščkih po tleh kot Picko in Packo” v zadnji zgodbi. Potem, zajameš sapo, se vsedeš in, če imaš srečo, najdeš dobre prijateljice, ki so te pripravljne poslušat. Traja in traja preden se postaviš v vertikalno linijo. In takrat se pogledaš, kaj te je še ostalo.
Vmes naletiš na “sorodno dušico”, včasih še na več, ponavljaš stare napake in ko prilezeš že v “tretje življenjsko obdobje” ugotoviš, da — ni še vse izgubljeno, da obstaja skupina, ki ti bo pomagala, da si lahko vesel, da nisi dobil še več bušk, da si relativno zdrav, da se ti je uspelo izvleči iz vseh zagatnih situacij, da preprosto še lahko lepo zaživiš—-.
Moja primarna družina me ignorira že vsaj 12 let, ampak sem jim hvaležna, da me pustijo pri miru. “Sorodne dušice” so me zapustile, ker nisem hotela biti več njihov predpražnik, boksarska vreča in sluga pokorni.
Imam pa svoj duševni mir, otoke in vnuke, ki mi veliko pomenijo (tudi “jest” njim), po hudi bolezni (resno opozorilo) sem tudi dobrega zdravja, materialno preskrbljena in počnem stvari, ki me veselijo in notranje bogatijo. Pravi prijatelji so se kar sami pojavili, ko sem se odlepila od napačnih.
Dolga in naporna zgodba je za menoj in moj moto je čudovita Radetova pesem: Ne daj se godinama Ines!!!
Lepo bodite in pazite nase.
Živjo “Tudisama vem” apropo fajn ime si si izbrala 😉
Zelo dobro si napisala in če povzamem vse skupaj lahko rečem, da je res tako da moraš najprej nekaj izpustiti, da lahko sprejmeš nekaj novega…
To velja za ljudi v tvojem življenju, priložnosti in vse tisto, kar te bogati in te dela močnejšega… Enostavno se ne smeš vrteti v začaranem krogu samopomilovanja, ker to ne vodi nikamor!
Lepo se imejte
Hvala GittaAna !
Ime se mi je kar samo “prikazalo.” Zdaj res “že vem veliko” je pa trajalo dolgo, preden sem ugotovila zakaj počnem iste neumnosti, ponavljam enake napake, se name lepijo vedno nekakšne pijavke (moškega in ženskega spola), ki jim vedno “nekaj pomagam”, “padam na iste finte” pri materi, pri potencialnih in resničnih partnerjih (no, saj sta bila samo dva, ampak naporna kot sto vragov) in se nikakor ne morem ozavestiti: ZAKAJ?
Zakaj vedno “izberejo mene”, da jih (moške in ženske) pijane vozim domov, medtem, ko sama ves večer pijem sok, gledam in poslušam “krdelo opic”, namesto, da bi jih lepo poslala k vragu in jih pustila takšne in tam, da se privlečejo domov kakor vedo in znajo.
Počasi se mi je začelo svitat. Od najranejše mladosti so mi privzagajli “pretirani občutek odgovornosti za druge.” Prvi otrok v družini, ki mu je bilo “prepuščeno” varstvo vseh ostalih. Od 15-ega leta naprej sem skrbela sama zase, ob delu se še pridno šolala in kar sem zaslužila pridno “dajala na kupček.”
Tipična “pridna punčka”, ki se je zelo trudila, da bi vsem ustregla. Je pa bilo to v bistvu “kupovanje ljubezni”, ki sem mu podlegala kar dobršen del svojega življenja. Nimam se za žrtev, ničesar ne obžalujem (krasna pesem Edit Piaf), se pa včasih samosprašujem zakaj sem morala “skozi tako trdo šolo življenja.” In spomin se mantre: življenje ti naloži tako težko breme, kakršnega si sposoben nositi! Torej sem izjemno trpežna in močna oseba.
Lepo bodite in (že spet) pazite nase!
Uauuu! Tudisama vem!
Kot bi pisala namesto mene! Doživela sem isto izkušnjo: “Počasi se mi je začelo svitat. Od najranejše mladosti so mi privzagajli “pretirani občutek odgovornosti za druge.” Prvi otrok v družini, ki mu je bilo “prepuščeno” varstvo vseh ostalih. Od 15-ega leta naprej sem skrbela sama zase, ob delu se še pridno šolala in kar sem zaslužila pridno “dajala na kupček.”
Tipična “pridna punčka”, ki se je zelo trudila, da bi vsem ustregla. Je pa bilo to v bistvu “kupovanje ljubezni”, ki sem mu podlegala kar dobršen del svojega življenja. Nimam se za žrtev, ničesar ne obžalujem (krasna pesem Edit Piaf), se pa včasih samosprašujem zakaj sem morala “skozi tako trdo šolo življenja.” In spomin se mantre: življenje ti naloži tako težko breme, kakršnega si sposoben nositi! Torej sem izjemno trpežna in močna oseba.”
Prepozno sem to ugotovila. Vendar še vedno je bolje pozno, kot nikoli… Vsem vse dobro! LP Odmev
Pozdravljen/a, Odmev !
Imaš prav, nikoli ni prepozno. Vedno, dokler nas ne “odnese v večna lovišča” je še čas, da si osmislimo življenje in pospravimo “moteče osebe in dogodke” v ropotarnico naše zgodovine. Tudi, če je to samo nekaj kvalitetno preživetih let, se je splačalo!!!!
Vsak konec je nov začetek. In spet mi pride na misel prelepa Radetova pesem: Ne daj se godinama, Ines! Pomisli, kako je šele “tistim pijavkam, ki so nam grenile življenje in pile kri.” Prepričana sem, da so ostale na razvojni ravni “pijavke”, ki so vedno iskale nekoga, kamor se bodo prisesale. Večno iskanje in strah.
A ni grozno težko živeti v večnem strahu, kdaj te bo tisti, na katerega si se prisesal, izpulil iz svoje “kože” in te pohodil (metaforično seveda).” Prav to počnejo osebe z MOM in nikoli ne odrastejo. Vedno so nekako ujeti “otroci v odraslem telesu.”
Saj jih ne pomilujem (bog ne daj celo zagovarjam), se le poskušam vživeti v njihov svet. Kljub vsemu, kar me je do sedaj doletelo, ne bi za “živo glavo” zamenjala z njimi.
No, malce smo zašli od “začrtane teme”, ampak nič hudega. Vsaka konstruktivan “debata” ima nek smisel.
Lepo bodite in pazite nase!
Pozdravljen/a Odmev in vsi ostali!
Seveda se vsem nebulozam lahko smejimo. In ne samo smejimo, celo krohotamo se lahko. Sedaj. Vendar, izstopiti iz začaranega kroga in se oddaljiti od tega je res naša mala zmaga. Ali pa velika, prej bi rekla velika.
Tisti grozni “pretirani občutek odgovornosti za druge” ima tudi “stranski učinek.” Biti odgovoren je zelo lepa značajska lastnost. In mi smo se je naučili, res da bolj pozno in boleče, tudi zase in vsa svoja dejanja. Težje nekaj dosežeš, bolj znaš ceniti.
Nasmejmo se še tej krilatici: življenje je kurja lojtra, strma in u….a!
Lepo bodite in pazite nase!