Pozdravljeni,

Skupaj sva že 25 let. Ne vem, kje naj začnem. Vem samo, da je za naju oba najin odnos čedalje bolj nevzdržen.

Pred mesecm dni sem nehala jesti antidepresive. Ugotovila sem, da se moram sama spoprijeti s problemom. Tablete ne pomagajo. Ko sem bolj pobrskala po svoji duši sem čedalje bolj spoznavala zakaj sem tako nesrečna.
Otroštvo: morala sem biti popolnoma podrejena očetu…če nisem ustregla njegovim željam (biti najboljša v šoli, v družbi, med sorodniki…) me je sovražil in tega me je bilo najbolj strah. In kadar nisem mogla biti najboljša, sem dala vse od sebe, da sem postala najslabša…le tako sem pridobila njegovo pozornost, po kateri sem vedno hrepenela…

Vzorec iz otroštva je prisoten tudi v odnosu do partnerja. Vse kar si zamisli mu ustrežem. Če ne takoj, me zna prepričati kasneje. Bojim se reči ne, bojim se povedati svoje mnenje, ker je potem vse narobe. Potem se kregava, si očitava vse stvari iz najine zgodovine-na koncu pa nič. Zadevo pometeva pod preprogo in živiva naprej. Te smeti pa se kopičijo. Enkrat sem že zbrala toliko moči in se razšla. Bilo je težko – brez denarja, slaba služba, kopice problemov…samo takrat sem se borila…funkcionirala sem brez antidepresivov. Celo s študijem sem nadaljeva..

6 mesecev sem bila sama (imela sem bežno vezo)…potem se je vrnil.
Bil je ljubeč, prijazen, tak kakršni so moški lahko samo v osladnih nadaljevakah. To je bilo eno najlepših obdobij mojega življenje. A ni trajalo dolgo…ko si me je prilastil nazaj, se je pričelo psihično mučenje…pustila si me…uničila si zakon…uničila si … tisoč stvari
Krivi me za vse kar se je zgodilo in kar se še bo. Ta občutek krivde pa me ubija. Ubija me tudi njegova ljubosumnost na vse okoli mene: brata, sina, očeta…antidepresivi…Tudi s samomorom sem že poskušala…
Popolnoma sem zmedena…vem, da mu ni lahko, saj živi z mano v stanovanju, ki so mi ga dali starši…vem, da sem tudi jaz včasih neznosna. Ampak tako rada bi živela z njim v slogi, v miru, v razumevanju…Vem, da si tega želi tudi on. Kaj naj storim? Pomagajte mi najti pot v tej moji slepoti.

Hvala
taja

Ali boste še vztrajali v odnosu, v katerem ste že petindvajset let in pravite, da v njem hudo trpite, je stvar vaše odločitve. Vi ste tisti, ki dopuščate, da se mož tako vede do vas, kot se. Dobro ste opisali tudi vzroke, vašega vzorca vedenja v odnosu do moža. Razumem vas in vem, da se je tega težko rešiti, vendar pa se sprašujem, zakaj si niste poiskali strokovne pomoči. Huda stiska vas je pripeljala celo do poskusa samomora, ki je klic na pomoč in klic na pomoč je tudi tole pismo. Žal ne poznam čudežnega izreka, ki bi vam lahko pomagal odstraniti vse težave, ki jih imate sami s sabo, da bi lahko zadovoljneje živeli. Glede na to, kako hude so težave, ki vas spremljajo v življenju in koliko časa že živite z njimi, vam lahko pomaga le izkušen psihoterapevt, zdravnik psihiater.

Alenka B

Spoštovana Taja!

Pot iz težav je dolga in naporna, vendar se splača. Enkrat ste za nekaj časa že okusili, kako lepo je svobodno in od drugih neodvisno življenje. Zakaj spet ne poskusite?? Kaj vas veže na zakon, v katerem trpite? Kaj se bo moralo zgoditi, da se boste le odločili za samostojno pot?

Vsi odgovori se skrivajo v vas. Poiščite pomoč zunaj, ne skrivajte težav v sebi. Vsem bližnjim glasno povejte – težave imam v zakonu, nesrečna sem. Da boste slišali sami, da bo slišal vaš mož. Govorite o tem z ženskami, ki imajo podobne izkušnje. Vzemite si čas samo zase vsaj za kakšno uro ali dan ali pojdite sami na počitnice. Naj odločitev počasi zori v vas. In ne se obsojati, če je še nekaj časa ne boste sposobni sprejeti. Vsak ima svoj čas. Trenutek odločitve bo prišel tudi za vas. Samo odpravite se na pot, začnite živeti zase, za svoje želje, za svoje cilje, za svoje veselje!!

Mnogim ženskam je že uspelo!

Veliko poguma želim!

Med drugim je uspelo tudi meni in sem presrečna!

Draga Taja! Javi se kaj, da nas ne bo skrbelo. Sem s teboj v mislih. Imam iste probleme kar se tiče psihe, ravno danes imam naročen obisk pri psihiatru. Identičen problem sem imela pri partnerju, ljubosumje, nezaupanje in še bi lahko naštevala. Pred dvema tednoma sem se odločila narediti temu konec, partnerstvu. Pa me tako boli, da včasih mislim, da ne bom zdržala, tudi jaz imam misli o samomoru. Pa je edina stvar, ki me drži pokonci oče, ker je sam (mamo sem izgubila pri dvanajstih, sestro pred dvema letoma). V glavnem sreče zgleda, da ne bo zame, sem obupala, pa sem drugače oziroma sem bila pozitiven človek, vsaj na zunaj. Ne vem, vsega mam dost, preveč je vsega.