Naj to delim z vami
Rekla sem si, da tole pa res moram deliti z vsemi vami. Pred nekaj dnevi sem ob ponovnem prebiranju knjige Prazna zibka, strto srce pozorneje pregledala priporočene internetne forume in našla forum SHARE, kjer sem v dveh (!) dneh našla že tri enkratne punce (dve iz USA in eno iz Kanade), s katerimi smo si začele dopisovati in vam povem, da je izguba otroka izkušnja, ki nas tesno druži – ne glede na to, od kod prihajamo.
Danes še posebej stiskam pesti za svojo novo prijateljico Karen, ki je izgubila otročka na enak način kot jaz in to v istem tednu nosečnosti in ima danes ginekološki pregled.
Drage moje punce, tako v Sloveniji kot po vsem svetu, vse vas imam zelo zelo rada in si ne znam predstavljati, kako bi se postavila na noge brez vas!!
Pošiljam vam največji objem na svetu.
Draga špelin@, berem tvojo “zgodbo” na vseh treh forumih (SS, nosečnost in tukaj) in si ne znam predstavljati bolečin ki jih preživljaš.
Sama imam skoraj 6 letno hčerkico in od maja 2001, junija 2002 ter septembra 2003 še 3 zvezdice na nebu. Vse tri sem izgubila v 8. tednu nosečnosti, ki je bila vsakič še kako željena. Kar groza pa me je ob misli, da si ti dojenčka že čutila in potem izgubila v t.i. varnem obdobju. Meni vsaj ni bilo treba roditi, ker je šlo za tako zgodnje splave.
Globoko sočustvujem tudi z vsemi ostalimi mamicami in vsem toplo priporočam pogovor in še enkrat pogovor. Jaz vedno govorim o tem na glas! Nikoli nisem skrivala nobenega splava, ki se mi je zgodil. Vsakemu, ki me je kdaj vprašal sem povedala moja doživljanja teh neprijetnih izkušenj.
Na nek način se tolažim s tem, da imam mojo piko, ampak želja po 5. pikici (tudi če imam “samo” enega otroka, sem bila vendar 4krat noseča!) zato ni nič manjša!
draga špelin@
Ob prebiranju teh straneh sem vsa v solzah. Sama imam sicer krasno in zdravo hčero. Vprašala boš, kaj pa delaš sploh na tej strani?
Mojemu bratu se je rodil mrtvi otrok (na dan termina) in žal smo ob tem trenutku vsi otpovedali. Nismo vedeli kako se naj obnašamo. Kaj naj rečemo itd. Sama sem imela občutek krivde in bilo mi je tako, kakor da je meni umrl otrok, Kakor da je mali JAN bil moj. Prava žalost je ta, da nemsto bi mu kupovala lepe stvari, igrače, bonbone, ga razvajala in se veselila, mu hodim na pokopališče prižigat svečko. Oprostite mi, da sem odkrita, ampak sem tudi prizadeta in nekomu moram povedat.
Pomagajte mi in povejte kako se lahko pomagam bratovi punci in seveda njemu. Sedaj vidim, da svojo bolečino preko moje hčere skuša nekoliko oblažit.
Draga moja dekleta, vsem res hvala za vaše besede. Tudi jaz veliko mislim na vas, le na forum zadnje dni res ne zahajam dosti, ker sva z mojo veliko piko precej časa zunaj.
In, taja, točno tako, kot si napisala – t.i. “varno obdobje”: vse si oddahnemo, ko zaključimo prvo trimesečje nosečnosti. A žal tale stereotip o varnem obdobju ne drži! Pri nas se še vedno premalo govori o tem, posebno v materinskih šolah, na hodnikih bolnic se zaenkrat le bolj šepeta, prav tako si strokovni krogi zatiskajo oči, s tem, da so še med njimi takšna “strokovna” razhajanja, da je joj! Pa še nekaj: menim, da naše zdravstvo dela veliiiiiiiikansko napako, ker ne dela obdukcij na VSEH prezgodaj umrlih otročkih! Mogoče bi lahko rešili ogromno življenj, če bi vsaj vedeli, ZAKAJ malčki umirajo… Ne pa, da se čaka, da se to pri ženski ponovi, šele takrat se raziskuje naprej…
Naše zvezdice nas imajo rade in mi njih.
Špelina, če dovoliš, a so ugotovili vzrok za tvojega Tomažka? Ne vem, če se prav spomnim, da naj bi se popkovina ovila? Zakaj do tega pride?
Oprosti, če drezam, bom povsem razumela, če ne ne boš želela razpredat o tem. Te zelo občudujem, se pa spomnim sebe, da bi jaz po splavu tudi kar naprej želela o tem govort, pa so me vsi tišali, naj dam že enkrat mir.
Nič ne drezaš, ker hočem govoriti o tem. Zelo me namreč žre in skrajno jezi odnos ginekološko-porodniške stroke do smrti otrok med nosečnostjo. Dokler se ti zadeva ne ponovi vsaj 3x (!!!), ne delajo NOBENIH preiskav.
Potem pa naletiš na takšno dilemo, pred kakršno sem zdajle jaz. Imam mnenja treh zdravnikov. Najprej zdravnica na GK, ki je kot vzrok smrti ugotovila trikrat ovito popkovino. Njeno mnenje je, da je to in le to vzrok. Nato mnenje dr. Pušenjaka, ki meni, da to ni možno. Glej link:
Prejšnji teden pa še mnenje mojega G, ki pravi, da je ovita popkovina povsem verjeten razlog tudi pri tako majhnem plodu (v 20. tednu).
Komu verjeti? Dokazov ali kakšnih trdnejših utemeljitev brez preiskav, ki jih nihče ne opravlja, nimamo. Mislim, da je izguba otroka med nosečnostjo seda postala resnejši in predvsem bolj pogost problem, kot je bila pred recimo 20 ali 30 leti. Temu primeren bi moral biti tudi odnos stroke. Pa ni… :((
Meni je glavno, da me greje ljubezen do mojega malega Tomažka in se zdaj požvižgam na stroko, ki zame ni stroka, ker si pred resnimi problemi PREdolgo zatiska oči!
Hvala, ker si me vprašala, sem dobila priliko, da sem se skihala.
Lep pozdravček 🙂
Špelin@, hvala ti za odgovor. Točno s tem problemom sem se sama soočala po prvem splavu. Moja ginekologinja mi je sicer povedala, da začnejo resneje iskat vzroke šele po 3. splavu, vendar je meni obljubila, da bo že naslednjo nosečnost zelo skrbno spremljala in me, če bi se slučajno splav ponovil, že takoj poslala na dodatne preglede. Druga nosečnost je bila vse skozi rizična, krvavitve in krči, hematom pod posteljico, ki se je hvala Bogu, sam razgradil, ogromna cista (posledica hormonov) na jajčniku, ki bi v primeru razpoka lahko (ne nujno) “odplavila” nosečnost, verjetno pa ni bilo ravno najbolj modro, da sem (skregano z vso naravo in nenačrtovano) zanosila že po 2. menstruaciji.
Vzroka za odmrtje prvega otroka ne bom nikoli izvedela. Možen vzrok so antibiotiki, pa ne verjeten, možen vzrok je precej dolga pot, pa spet ne verjeten, lahko oboje, lahko gripa na začetku nosečnosti – nihče noče najt vzroka. Zagotov je danes veliko več propadlih nosečnosti, čeprav gre en delež pripisat temu, da danes praktično že 1. teden vemo zanjo. Včasih so ženske za nosečnost izvedele nekje v sredini 3. meseca, če dveh menstruacij ni bilo. Če se je splav zgodil prej, je pa menzes “malo zamudil” in niso nič razmišljale o splavu. To je gotovo en velik del.
Prezgodnji porodi in izguba otročkov v drugem trimesečju je pa spet zgodba zase. Moja stara mama je vedno “gonila svojo”, da toliko vnetij pri ženskah, kot jih je danes (se pravi 15 let nazaj), ni bilo nikoli. PA tudi toliko higiene niso poznali. Vedno je norela, če nas je punce “zasačila”, da se prva dva dneva menstruacije umivamo. Vedno je lajnala, da se ženska prehladi samo enkrat, pozdravi pa nikoli več ali kvečjemu še ob porodu, če sploh zanosi. Blazno mi je šla na živce takrat, ampak ko danes gledam nazaj – verjetno je imela in ima prav. Tako malo, kot ženske danes fizično delamo (polja, pranje na roke, kuha za veliko družino itd itd), niso nikoli delale. Razen otrok ne dvigujemo nič težjega, razen gospodinjstva redko katera še opravlja kakšna druga dela. Perejo in pomivajo nam stroji, edino kar je, stresa imamo preveč. Vendar je danes moderno med nosečnostjo telovadit, hodit na potovanja in po možnosti že prvi teden po porodu skakat okoli v mini krilu, majčki nad popkom in na rolerjih. Po eni strani naj bo vsaka nosečnica doma v bolniški, ampak naj pa le gre na Havaje, Tenerife, Egipt, Turčijo – kje je tukaj logika?!
Menda kar 30-40% žensk trpi za stalnim glivičnim vnetjem. Pri vsej higieni. Zakaj? Ker je pretirana. Ker koži in sluznici ne pustimo njene lastne obrambe. Ker si spolovilo “zadihtamo” z oh in sploh mega dišečimi vložki v “plastičnih”, ampak fensi gatah, ki nam sicer lezejo v tamalo, ampak se pa robovi ne poznajo na hlačah (!?!) Ko zanosimo, je sluznica še bolj spremenjena in eno tako nedolžno vnetje je lahko usodno. Pa tudi hormonski preparati, ki jih začnejo jemat 13 in 14 letnice in se potem jemljejo desetletja in desetletja nekje MORAJO pustit svoje sledove. Če vsak dan poješ žličko sladkorja, se ti bo po 30-tih letih nekje poznalo, kaj šele, če se vtikaš v nekaj tako občutljivega, kot je hormonsko ravnovesje. Nisem nikakršen strokovnjak, razmišljam samo s kmečko logiko in po učinkih na lastnem telesu.
In na koncu te zdravniki odpravijo, da si laik, da tako nimaš kaj razpravljat z njimi, čeprav vsake toliko le naletiš na koga, ki ti pove, da imaš v bistvu čisto prav. In raziskave stanejo. Stroke nič ne stane, če ena mama doživlja vsakič pot do pekla in nazaj, ko izgubi otroka. Naj le gre 3x po tej poti, potem se bomo pa mi milostno zganili. Svinjsko je to, Špelin@, kot je svinjsko, da nekdo 13.letnemu otroku napiše recept za hormonski preparat, namesto da bi se za eno uro usedel s deklico dol in ji razložil določene stvari. Ne samo funkcionalno in tehnično, ampak tudi z vidika odgovornosti, odraščanja – duševnosti. In ko bo toisto dekle pri 30-tih prišlo na posvet zaradi neplodnosti, bo spet dobila DRUG recept, in ko po nekaj mesecih ne bo uspeha, se je bodo usmili za “resnejšo” obravnavo. Tako to gre.
Gotovo je nekaj naklučij, ampak če samo tukaj zberemo skupaj mame, ki so izgubile po dva ali celo tri otroke, v 30. , 32., 35 tednu nosečnosti – pa jih nihče ne povoha. Žal, gospa, ste splet nesrečnih okoliščin. Kje je ima zdravnik obraz, da lahko eni mami to reče?!?! Med drugim je meni zdravnica, ki naj bi bila specialist za rizične nosečnosti ob odsotnosti moje G vrgla v obraz, ko sem jokala zaradi njene napačne diagnoze, ko me je že poslala na čiščenje (!!), “ja gospa, kaj se pa derete? boste pač še 1 x probal!” V momentu so mi usahnile solze in zabrusila sem ji samo “gospa, škoda ker ste ženska in menda celo kao en dohtar” in sem šla z gatami v roki v čakalnico. Ko je bila na sprejemu, ko so me poslali v bolnico, sem čisto mirno zahtevala drugega zdravnika.
Oprosti, čist predolga sem bila. Strašno dolgo, tri leta mi že tole leži na duši. In vsakič, ko še ena izgubi otročka, me popade sveta jeza. Vem, da ne boš nikoli pozabila Tomažka in prav je tako. Sčasoma bolečina neha dušit, izgine ne nikoli, tudi “drug” otrok je ne utiša. Upam, da boš izvedela vsaj kakšen detajl. Mislim, da si s svojo odprtostjo naredila ogromno za vse tiste, ki smo o tem sicer govorili, ampak samo v intimnih krogih. Hvala ti in oprosti za dolžino!
Ja, tovrstna tolažba, češ “bo pač drugič ratalo”, je milo rečeno nečloveška in izhaja iz ust brezsrčneža.
Aja, še nekaj: ravno danes sem prebrala post ene naše ameriške sotrpinke na forumu SHARE. Septembra lani ji je ob porodu umrla punčka, zdaj pa je b.p. donosila in rodila dva (2!) popolnoma zdrava fantička. Pa izračunaj, koliko menstruacij so čakali… Tudi to je zgleda relativno… Poznam jih ene par, ki so čakale eno celo leto, pa se jim je splav ponovil. Ni merila, ni pravila, vsaka je organizem in osebnost zase.
Hvala tebi, ker si ob tvojih postih in pogovorih s tabo olajšam dušo 🙂