Naj plačam možu za njegovo delo
Skupaj sva 22 let. Imava dva otroka. Ne poročena, ker tega ni želel. Imam večjo plačo, a tudi delam bolj zahtevno delo. Je visoko izobražen. Samoiniciativno sem kupila manjši vikend na Planini, ki ga obnavljava. Nisem se posvetovala, ker sem vedela, da me ne bo podprl. Tak je, zadostuje mu Kavč doma ter počitnice pri starših, ki so ob morju. Vse v zvezi z vikendom financiram sama. Z vsemi delavci se dogovarjam sama. Nekaj stvari je naredil sam, ker je spreten z lesom ( barvanje oken, kljuke na okna, izdelava stopnic). Nikoli ga ne silim v kaj. Res se trudi a le s tem, kar mu gre. Lp Ogromno dela pa sem vložila sama. Občasno bom vikend oddajala, da ga bom lahko dokončala. Tašča pravi, da naj mu plačam za vso delo. Po zakonu je lastnik polovice vikenda, ker živiva skupaj. Oddajanje ga ne zanima. Niti sam vikend ne, ker pravi, da si kompliciram življenje. Sicer z nami bo hodil in preživljal konec tedna tam, čeprav mu je vseeno in bi lahko ostal tudi doma. Ali si narobe predstavljam družino? Mu naj plačam za vse kar naredi ročno? Zato, ker je vikend moje veselje in ne njegovo. In ker tako tašča meni.
Spoštovani,
na vaš zapis je mogoče odgovoriti iz dveh vidikov:
1. na prvo žogo:
bi lahko rekli, da je ideja, da bi partnerju plačevali za opravljeno delo, videti nesmiselna. Prvič, ker delo opravlja prostovoljno. In drugič, ker dela na nepremičnini, ki je bila kupljena iz sredstev, ustvarjenih tekom skupnega bivanja, in mu, kot pravite, po zakonu itak pripada polovica. Če imate dileme na nivoju lastništva, pravic in podobno, se je običajno najbolje posvetovati s pravnim strokovnjakom. Ta vam lahko svetuje če in kako zavarovati pravice pridobljene iz naslova višjega zasluška, večjega angažmaja itd.
2. na drugo žogo:
pa vemo, da za vašim vprašanjem, stojijo tehtni razlogi. Ti se običajno skrivajo v globlji psihološki logiki vaju kot posameznikov pa v dinamiki vajinega partnerskega sistema pa v psihološki pogodbi, ki sta jo sklenila ob nastajenju partnerske veze. Z razumevanjem tega ozadje bi se razkrilo, kaj so bolj temeljna vprašanja. Običajno lahko natančno ugotovimo, kaj v partnerski dinamiki se je spremenilo, da je postalo določeno vedenje za enega od partnerjev težko sprejemljivo ali nesprejemljivo. Iz tega razumevanja lahko izpeljemo tudi bolj kvalitetne rešitve problema: recimo ali določeno vedenje tolerirati, zahtevati spremembo ali pa se od vedenja odmakniti. In delček te širše slike bi bilo tudi kaj odgovoriti tašči na tak predlog in seveda ali možu plačati ali ne. Za tako analizo imamo premalo informacij. To se najbolj elegantno izpelje v obliki kratkega psiho-socianega svetovanja.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić
- Spoštovani, Zahvaljujem se vam za odgovor. Kot ste pravilno odgovorili so v ozadju resni razlogi. Enega vidim v tem, da je mož izredno previden pri vseh korakih. Ne želi nobene odgovornosti. Tako sem vložila veliko truda, da se je ogrel za otroke, ki jih ima sedaj zelo rad. Nimava skupnih projektov, ker ne želi v nobeno investicijo, ni finančno usmerjen. Lahko bi imel boljšo službo, pa mu ni do tega, ker bi se moral bolj angažirati. Sama sem vzgojena v ideji, da je treba delati za svoj obstoj. V mladosti sem pogrešala nekaj luksuza, ki se ga sedaj zelo veselim, čeprav je ta luksuz zelo skromen v obliki majhnega vikenda. Mislim, da je tašča ljubosumna, da delam korake naprej in hoče izpostaviti svojega sina in mu povečati vlogo. Sin pa je že vse življenje zelo odvisen od tega kaj reče mama. Strašno hrepeni po njenem priznanju. Skoro nikoli se ne potegne zame. Po tašči dobi občutek, da sama ne cenim njegovo delo, a to ni res, le menim, da denar ni na mestu. Tašča ima frustracijo. Nikoli ni delala, bila je mama in gospodinja, sedaj pa ji pripada polovica pokojnine od moža. Bila je povsem odvisna OD moža. Midva imava skupen račun na katerega nalagava isti znesek. Iz njega črpava sredstva za skupne stroške, hrana, otroci, poloznice. Tako nama najbolj ustreza. Sama sem si nabrala rezervo in jo sedaj porabljam za vse stroške na vikendu, ki pa je skupen. Vesela bom, če bi me vsaj nekoliko usmerili v to kaj odgovoriti tašči. To ni bilo prvič, da je to izpostavila, da naj mu plačam za njegov vložek….Res me žalostijo njene besede. Ne vidi mojega vložka in sinu daje občutek, da njegovo delo ni cenjeno. Po drugi strani pa vem, da denarja niti ne bi hotel. Kako ji dopovedati, da s tem načenja najin odnos…
Hvala,
Spoštovani,
dopisali ste pomembne informacije. Za nas bralce tako vaša zgodba dobiva logično ozadje. V okviru svetovanja bi pri vašem problemu šli najbrž v smeri kako se distancirati od psiholoških iger, ki jih igrata mož in njegova mama in v katerih sodelujete tudi vi. Mogoče bi na neki točki odogovor tašči lahko bil tak: “Vajin odnos z mojim možem je vajina stvar in se mene ne tiče. To kar ponavljaš, da naj mu plačam za opravljeno delo, je kot prvo popolna traparija kot drugo pa vdiranje v najino zasebnost. To se tebe ne tiče in če želiš, da imamo dobre odnose mi ne več tega govorit!”
Vendar je sistem, v katerega ste vljučeni, prezapleten, da bi lahko dobili koristen nasvet take vrste tako na hitro. Mogoče je, da ena od oseb z nenadno spremembo vedenja (ki sicer od zunaj zgleda kot logična in koristna) poruši globlje temelje partnerskega sistema. Recimo v vašem primeru, bi lahko to, da vi tašči postavite mejo, mož videl kot, da vi na silo razdirate še neprekinjeno simbiozo med njim im njegovo mamo. Običajno v takem primeru od moža ne bi dobili: “hvala, ker si mi pomagala se odcepiti od mame”, ampak vse kaj drugega. Zato je kot rečeno, veliko bolj učinkovito najprej razumeti celoten sisitem in potem temu ustrezno uvesti spremembe ter s tem uveljaviti svoj interes z najmanj kolateralne škode.
S tem sva izčrpala kvoto dveh odgovorov na eno vprašanje na forumu.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić