Pozdravljeni,

že dolgo se odločam, da bi koga prosila za nasvet, vendar neprestano upam, da bo bolje, zdaj pa se mi zdi situacija že nevzdržna, torej Vas prosim za nasvet in pomoč.

Sem mama 8 mesečne dojenčice. Skupaj z možem živimo v zelo majhnem stanovanju (34 m2) v okolici Ljubljane. Ko sva bila z možem sama je bilo čisto ustrezno, zdaj pa opažam, da enostavno ne morem več zdržati v njem. Zdaj imamo še toliko normalne opreme za dojenčka, da se komaj premikaš okrog, nimamo balkona in moram perilo sušiti v spalnici, kar pa je pri dojenčku zelo pogosto. Poleg tega se je hčerkica začela plaziti in ker na tleh ni prostora (+ ni varno), jo moram imeti v stajici, kjer ne zdrži dolgo ali pa na postelji (v tem primeru moram biti stalno zraven). Naša punčka je res krasna: navihana, vesela, radovedna, posledično čez dan skoraj nič ne spi in se je potrebno stalno ukvarjati z njo. V tako majhnem stanovanju pa je seveda to zelo zakomplicirano, saj je razen v stajici ne smem pustiti niti za trenutek same – tako, da čez dan skoraj ne utegnem nič drugega narediti, še na WC grem komaj:)
Imela sem rizično nosečnost in sem 5 mesecev morala ležati – mož mi je takrat stal ob strani, po rojstvu hčerke pa se je začel sesuvati. Imela sem zelo težak porod. Zaradi velike izgube krvi sem dobila transfuzijo in bila sem zelo oslabela. Imela sem tudi veliko šivov in se še usesti nisem mogla. V porodnišnici so me hoteli obdržati več kot en teden, vendar so me na mojo prošnjo izpustili prej, ker sem bila prepričana, da mi bo mož pomagal. On pa je že po enem tednu odšel v službo (češ da imajo gužvo), izkoristil je samo en teden očetovskega dopusta. Ko gledam nazaj sploh ne vem kako mi je uspelo: vse skupaj je bila ena sama bolečina in utrujenost. Vsak večer sem se od utrujenosti zjokala, mož pa me sploh ni vprašal zakaj jokam, po enem tednu je vprašal kaj mi je in ko sem mu povedala je rekel: potrpi malo in ženske so ustvarjene za trpljenje. Zdaj sem se sicer telesno opomogla, se mi je pa zaradi dvigovanja otroka vnela tetiva na levi roki, dobila sem opornico in hodila na fizioterapijo, vendar so mi rekli, da bodo bolečine prisotne dokler bom roko obremenjevala. Zdaj me boli že 4 mesece in sem se že kar nekako navadila na bolečino. Mož pravi, da sem sama kriva za vse, ker tamalo nosim ko se joka: on bi jo pustil v posteljici, naj se dere. Na splošno me skrbi, ker nima nobenega usmiljenja do otroka: njemu je vseeno če joka, včasih ko jo on previja in se hči joka, mi ne pusti, da bi jo potolažila (ponavadi mi uspe tako da se pogovarjam z njo) – takrat mi je grozno hudo in bi se najraje zjokala še jaz. Zelo redko grem sama kam brez otroka, saj mi jo je neprijetno pustiti samo z možem, saj vem da bo večino časa prejokala. Njemu se sploh ne da ukvarjati z njo: da jo v stolček on pa surfa po internetu, otrok se pa joka. Počutim se kot zapornik – popolnoma izolirana od sveta. Preden sva dobila otroka, je mož hodil domov ob 15 ali 16, zdaj nikoli ne pride pred 17. Se mi zdi kot da se naju izogiba. Pred porodom sem bila vesela in optimistična oseba, zdaj pa me sploh nič več ne more razveseliti. Zaradi hčerke se trudim biti vedra čez dan, zvečer ko gre ona spat pa se včasih zjokam. Z možem se ne morem pogovarjat, ker on enostavno ni zmožen normalnega dialoga: postane besedno agresiven in se dere, me začne žaliti, hčerki govori: tvoja mama je kurba itd. Ker nočem, da hčerka posluša histerično dretje sem raje tiho.

Moj mož izhaja iz verne družine, kjer zelo cenijo družinsko življenje in si je zelo želel otroka. Preden sem zanosilla je celo govoril, da bo on na porodniški. Zato mi ni jasno, kako je prišlo do tega stanja: včasih se mi zdi, da mu je otrok čisto odveč. Očita mi, da se ukavrjam samo z otrokom, njega pa zanemarjam. Ni mi jasno, kako ne uvidi, da nebogljeno bitje pač rabi mojo skrb in pozornost. Mož je imel vedno občutek, da ga nihče v družini ne mara in da so vsi proti njemu. Zdaj so se ti občutki prenesli na mene: jaz ga ne maram in jaz sem kriva za vse. Opazila sem tudi, da ima obdobja depresivnosti, ko je vse narobe, življenje nima smisla itd., potem pa sledi obdobje ko je kar naenkrat optimističen, včasih celo malo evforičen.
Ker sem imela med nosečnostjo težave z jetri, ne smem uporabljati kontracepcijskih tablet, poleg tega pa naj vsaj 2 leti še ne bi zanosila. Mož pa non-stop teži, da bi imel še enga otroka, po možnosti sina. Ko mu lepo razložim, da trenutno to pač ni možno zaradi mojega zdravja, čisto znori in začne jamrat, kakšno ženo je dobil, vsi imajo normalne družine razen njega. Meni se je vse skupaj nekako zamerilo, zato nisva bila intimna že od hčerkinega rojstva. Zdaj me obtožuje še zaradi tega.
Pa še nakaj stvari, ki me skrbi: včasih ko je jezen in mi reče grozne stvari, se naslednji dan tega sploh več ne spomni – vsaj o trdi, da tega ni rekel. Vedno bolj me skrbi, da ima mož kakšno duševno bolezen. To so opazili tudi drugi in me sprašujejo, če je vse vredu z njim.
Zdaj sva kupila večje stanovanje v Ljubljani, je v zelo dobrem stanju in rabi zelo malo prenove. Mož se je zdaj lotil tega sam in se je začel ukvarjati z detajli, ki sploh niso pomembni za vselitev v stanovanje. Poleg tega hodi domov še bolj pozno, ker mora delat na stanovanju. Moji in njegovi starši so mu ponudili pomoč, vendar je ne želi sprejeti. Jaz pa sem že čisto obupana, ker vidim, da za punčko trenutno stanje ni več dobro. Grozno se mi zdi, da zdaj večje stanovanje stoji prazno. Včasih bi najraje kar vzela hčerko in odšla, mu pustila obe stanovanji, samo, da bova imeli mir… tako sem že utrujena od vsega. Starši me vabijo naj pridem k njim, samo po moje se ne zavedajo, kako je živet z majhnim dojenčkom – ne bi bila rada nikomur v breme.

Res ne vem: naj ostanem ali grem?

hvala za pomoč in lp

Pozdravljena žalostna mamica!

Vidim, da ste se znašli v težki situaciji in, da ste v veliki stiski. Velikokrat rojstvo otroka spremeni odnos med moškim in žensko, saj gre tukaj za veliko spremembo sploh v načinu življenja, ki zahteve prilagajanje obeh staršev. Očitno se vaš partner ne zaveda oz. se noče zavedati, da ga sedaj še bolj potrebujete in sicer tako kot partnerja kot pomoč pri vzgoji otroka. Predlagam vam, da mu resno predstavite situacijo v kateri ste se znašli, mu opišete občutke, ki jih doživljate in mu predstavite tudi dejstvo, da v kolikor se situacija ne bo izboljšala, boste odšli. Vsekakor niste dolžni prenašati žaljivk in neodgovornega obnašanja. Predlagam, tudi kakšno strokovno svetovanje, če bo seveda vaš partner pripravljen sodelovati.

Želim vam veliko sreče,

Andreja

Joj… svetujem ti, da greš z otrokom k tvojim staršem, vsaj za nekaj časa. Prvo kot prvo ti bodo pomagali z dojenčkom in te vsaj malo razbremenili. In kot drugo – kar je še bolj pomembno – mož se bo mogoče zamislil nad sabo. Ne boj se, vse se uredi s časom. Trenutno se ti najbrž zdi vse črno, ampak s časom bo boljše. Zdi se mi, da je mož razočaran, ker ni dobil sina. Vsaj tako se dozdeva iz tvojega pisanja ko praviš, da hoče sina, zato je najbrž jezen nate in posledično tudi na hčerko. Groza. Ne prenašaj njegove agresije, ker s časom bo prerasla v hujše oblike.

Kako to misliš, da se tvoji starši ne zavedajo, kako je živeti z dojenčkom? A ti pa nisi bila dojenček?
Spakiraj kufre in tamalo in idi k staršem. Za izgubit nimaš nič, razen psihičnega moža. Če tega ne boš storila (vsaj za nekaj časa), boš čez par let jokala z dvema otrokoma!

Tudi jaz menim, da se mora nekaj spremeniti, ker se mož oddaljuje od tebe, stvari pa ne želi reševati. Ampak dokler se on ne odloči, da želi reševati odnos, ga v to ne moreš prisiliti. Ne vem kaj se z moškimi zgodi, ko ženska rodi. Vsaj jaz poznam veliko veliko zgodb, da so se moški v tem obdobju oddaljili od ženske in da se je razpad odnosa začel po rojstvu otroka. Mogoče bi na to bolje odgovorili strokovnjaki.
Ne veš kaj doživlja mož, zato ne bodi groba do njega, ne postavljaj mu ultimatov … Ko pridejo odbobja, ko jočeš, se spravi za mizo, vzami v roke pisalo in papir in piši. BOš videla kaj vse bo prišlo na papir … Skoraj čudežno … To je ves tvoj balast, ki te tlači navzdol.
Potem si vzemita čas z možem. Prosi starše, da ti eno popoldne čuvajo otroka, moža pa povabi na pico, pojdita v kino. Prosi ga, da si vzame čas za pogovor. Nič hudega, če se ne želi pogovarjati, ti mu povej, kaj ti čutiš. Odkrito. Tudi to, da se ti zdi, da je nekaj v odnosu zelo narobe.
Povej, nepričakovano, da si razmišljala o tem, da oddideš k staršem. Če se kljub temu ne bo odprl, te prosil, da ostaneš, delal na tem, da se stvari spremenijo… se mi zdi, da je prišlo pri njem do velike krize v odnosu do družine. V tem primeru je bolje, da se odseliš, seveda da si pripavljena na pogovore in reševanje odnosa. Ne preseli se potem nazaj že spet kar čez noč. Naj se zopet trudi zate in za vajinega otroka. Mesec dni narazen se mi zdi v tem primeru potreben.

Pozdravljena žalostna mamica,
Ker imava isto stari hčerki si lahko predstavljam tvojo situacijo in hkrati si ne morem predstavljati, da bi bila zmožna prenašati kaj takega. In če ti si zmožna, tvoj otrok ne sme živeti v takem vzdušju. Otroci to vse vlečejo nase, tudi tako majhni. Jaz mislim, da rabiš vsaj odmor pri starših in tvoj mož “streznitev”.
Prav smiliš se mi, res! Lahko mi pošlješ tudi zasebno sporočilo, bova lahko ena drugi jamrali 🙂
LP
Ika