Spoštovani!
Oglašam se, ker sem se (zopet) znašla v luknji v odnosu. Počutim se izgubljeno v svojih razmišljanjih in občutenjih. Z možem sva skupaj 8 let in že večkrat se mi je zgodilo, da sem občutila popolno praznino med nama. Dogaja se mi, da ne zmorem najti stvari, ki bi naju povezovale. V mislih imam življenjski nazor, kakor to poimenujem. Sama imam namreč neko vizijo, stremljenje k osebnostnemu zorenju. Čutim, da je v meni moč, sila, ki mi pravi, da je čas za naslednji korak na moji duhovni zrelosti.
Sem velika ljubiteljica in raziskovalka narave. Rada se potepam, rada živim z veliko začetnico. Rada čutim živost življenja. Rada se izobražujem, zanimajo me mnoge stvari. Pa ne le površno; želim jih raziskati in ugotoviti, kaj mi pomenijo. Tako čutim, da v meni vre življenje.
Vsega tega pa ne najdem v svojem partnerju. Zdi se mi, da nikoli ne razmišlja, česa si želi. Nikoli se ne sprašuje, kaj ga izpolnjuje. Ne zdi se mu vredno potruditi se za stvari. Občutek imam, da životari in vedno pogosteje tudi jaz ob njem. Večkrat napeljem pogovor na to, velikokrat predlagam, kaj bi lahko skupaj počela. Skoraj vedno se odzove, a iz občutka dolžnosti. V vsem bi mi ustregel, a ga ne čutim zraven sebe. Ko bi vsaj zbiral pokrovčke pirovskih flaš si včasih mislim. Da bi bil vsaj pri nečem zavzet!
Pred enim letom sva bila že na zakonski terapiji, kjer sva se naučila veliko vsak o sebi in drug o drugem. Naučila sva se slišati eden drugega, stvari skomunicirati. Krasna izkušnja! Takrat je mož veliko stvari iz svojega otroštva brez očeta “počistil”; terapija je na naju (nanj pa še bolj) delovala prebujajoče, oživljajoče.
Še vedno je neprestano nesamozavesten. Z občutki krivde. Meni se že meša od tega, ker se kar utaplja v vsem tem. Ne zna mi povedati, kako mu lahko pomagam pri tem. Ko pa že skleneva nek dogovor o najinih prihodnjih akcijah, se po nekaj tednih neslišno razblinijo. Pozabi na obljube, zaveze in potem mene tiho obtožuje, da ga ne spodbujam dovolj. Ne zna povedati, kako naj ga spodbujam, kaj naj naredim, kaj delam. Tudi če ga pustim povsem pri miru, postopno zleze pred televizijo, da le ni treba česa premakniti.
Zdaj začenjam že sama sebe zaničevati, da ničesar ne naredim. Občutek imam, da nimava nič skupnega. Da nimava skupne vizije skupne prihodnosti (on je sploh nima; “samo, da bova skupaj” pravi). Mene ta njegova otopelost izčrpuje. Sama sebe ne prepoznam, ko se pogosto zaradi tega, da bi kaj skupaj počela, uležem pred TV in poslušam srednješolske šale.
In zaradi tega se zaničujem. Zaničujem se, da se ne znam odločiti, kaj naj naredim. Klic v meni, da naj razvijam sebe, je zadnje tedne tako močan, da me vleče stran od njega. Občutek imam, da sem obtičala v zlati kletki, kjer bi mi v vsem ustregel, le da bi ostala. Pa čeprav potem ne ve, kaj naj z mano počne. Vse zgoraj opisano mu poskušam čimbolj razumljivo obrazložiti, mu povedati, kaj čutim. In dobim odogovor, da sem toliko boljša od njega. Uf, bi ga zmlela v prah! Saj sem tudi marsikaj naredila za to…

Kako naj vem, da sem s pravim človekom stopila na skupno pot?
Kaj bo pomirilo mojo ambivalentnost med zavezo, da se le enkrat poročim, in ogromno stisko, ker sva skupaj (kjer se dušim)?

Že vnaprej hvala za kakšno vprašanje…

Ko sem prebrala tale post sem v bistvu opazila, da si si že sama odgovorila na vsa vprašanja. Po tvojih besedah sodeč je videti, da res nimata skupne vizije, skupne prihodnosti. Očitno nekateri rastemo v višave, drugim odgovarja kjer so. Smo si različni. Menim, da je veliko bolje biti v takih trenutkih sam s sabo, kot z nekom, ki nas ne razume, ne sprejema in ne želi narediti ničesar, da bi zadeva stekla v drugačno smer…kot si tudi omenila. To, da sta bila na zakonski terapiji pove veliko. Da se oba zavedata, da je nekje težavica in sta skušala to tudi rešiti. Ampak če ni dokončne pozitivne rešitve….sta spet korak nazaj.

Samo trenutna misel, ki se mi je prikradla iz kotička tam nekje:

Živimo zato, da rastemo in če ob nas ni nekdo, ki bi rastel z nami to ni sreča.

Lp, Aylen

Lepo pozdravljeni!

Sprva, ko preberem vaše pismo, se mi zazdi, da nimam odgovora na vaše vprašanje in težko mi je najti sočutje do vaše stiske. Pa vendar pod površjem vseh teh v momentu zaznanih čutenj je čutiti nekaj globljega. Potreba po stiku in ljubezni. Na zunaj delujete zelo samozavestna, polna življenja in ambiciozna ženska. Pa vendar se mi zastavlja vprašanje, kaj se skriva pod tem površjem. Hrepeneje po biti sprejeta in ljubljena? Kako je živeti ob moškem, ki vas ne začuti, ki je nenehno v svojih depresijah. Ob moškem, ki čutiš, da nima življenja. In tukaj se prebuja še žalost, saj na koncu oba ostajata sama v svojih svetovih, brez stika, brez objema, brez sočutja. Pa vendar oba po tem zelo hrepenita. Začututi se v teh najglobjih hrepenenjih, je vstop v svet intime in sočutja in je pot v globlji odnos.

Seveda se lahko odločite, da greste iz odnosa, graditi odnos ali ga zapustiti je vedno stvar odločitve. Nekoč, nekje pa se bo vendarle potrebno srečati tudi s tem zamorjenim, depresivnim delom, ki ga sedaj nosi vaš mož. Čutenja so del obeh, vprašanje je samo, kdo kaj nosi. Zelo pogosto se zgodi, da ljudje zbežijo iz odnosa, ker je postalo neznosno in v najslednjem odnosu nosijo ravno tista čutenja, ki jih je prej nosil bivši partner. Samo vloge se obrnejo. Govorim nasplošno.

Terapija vama je odprla nekaj poti, sedaj je čas, da zmoreta še eno prepreko, včasih sebe “dati malo na stran in svoj svet” in poiskati partnerja v njegovem svetu. Tudi on je razbolel in sam, tudi on je žalosten in osamljen, tudi on hrepeni po objemu. Težko je v odnosih, saj otrok v nas tako močno kriči po ljubezni in objemu, da zaseda ves čustveni prostor v odnosu. In potem se nenehno preigravamo na otroških občutjih zavrženosti in osamljenosti. Šele, ko si sposoben stopiti za trenutek v svet odraslosti in ob sebi opaziti, da je tukaj še nekdo, ki je ranjen, nastane prostor, da v sebi doživiš drugačen svet. Kajti svet, ki ga doživlajte in kako vidite ter reagirate na stvari je zelo močno pogojeno z vašim otroštvom. In nekako se ob vas kar najde nekdo, ki ponovno prebuja otroška čutenja. Pa smo spet tam. Doma seveda.

Pot po kateri stopamo, je vredna samo, če ji mi damo vrednost, pa vso srečo v prihodnje.

Sabina Stanovnik
spec. zakonske in družinske terapije
Midva-zakonski in družinski center
Osojnikova 3, Ptuj
tel: 030/333-009
e-mail: [email protected]

Pozdravljeni, Sabina Stanovnik,

“Zelo pogosto se zgodi, da ljudje zbežijo iz odnosa, ker je postalo neznosno in v najslednjem odnosu nosijo ravno tista čutenja, ki jih je prej nosil bivši partner. Samo vloge se obrnejo. Govorim nasplošno. “

Prosim povejte mi kaj več o tem, – zakaj pride do tega?Ali nujno vedno pride do tega, da se vloge tako obrnejo? …
Hvala in lep dan vsem,