NAJ JI POVEM?

Šele zdaj sem bolj natančno prečital vprašanje.
Glede na to, da je bil z ljubico prav na novoletni večer, kar pomeni, da se je moral doma grdo zlagati, po mojem to pomeni to, da mu ta ljubica zelo veliko pomeni. Ali pa je morda na tisti dan mislil, da je tako.

Čisto možno je, da ima obe rad, pa otroke itd… Uh, fant je v škripcih, po mojem še dodaten argument zato, da ga pustimo, da se scvre v lastnem ognju.

nekdo je rekel da smo to ze obdelali. Tocno tega pa se ne!

Razlika je ali je to tvoja kolegica ali pa sestra.

Jaz mislim da bi ji mogla ze zdavnaj povedat. Si ze zmocila in si nardila velik skode.

samo za primer. predstavlji si da tvoja sestara tvojga moza vidi z ljubico in ti ne pove tega. jst bi ji zameril da bi blo joj.

ed, si pa filozof moram rect :). Sam tokrat mas pa zal cist narobe.

Ok…ti vidis tvojga fotra z lubico. A bi to povedal mami? al bi si zatisku oci, in rekel da to ni tvoja stvar, da naj kar sama razcistita med seboj. Ali se celo huje, ker to dela vecina ljudi…moras biti tudi ti tak.

To so druzinske zadeve, in pred tem si ne mores zatskat oci. ker si v vsakem primeru tudi ti del druzine in bos v vsakem primeru tudi ti trpel.

mogoce tvoja filozofija drzi, ce so to kolegice in kolegi, kakor je pa familja vmes pa totalno odpove.

Moras delat razliko med druzino in prijatelji. ne mores vseh metat v en kos!!!

Ampak samo zadeva odnosa dveh oseb, ki je pa lahko zelo kompleksen, predvsem pa ostali nikoli ne morejo točno vedeti v kakšnem odnosu sta dva partnerja.

oziroma nisem mislil da je zadeva cele druzine v tem da se vsi v to vmesavajo…

…ampak ce vidis problem ga je treba resiti, ne pa si pred njim zatiskati oci in se delat da nisi nic videl nic slisal.

Vendar če to ni TVOJ problem, ampak oseben problem družinskega člana, potem stopaš na spolzka in občutljiva tla in moraš biti zelo previden in posebno dobro pretehtati, kaj ti daje pravico, da se vmešaš.

Ko prebiram vse te odgovore, mislim Edi, da imaš najbolj prav, tretji se ne sme in nima pravice vmešavati v zadeve dveh, ne glede na to, če je sestra, prijateljica ali kdorkoli. Tisti, ki sam ne opazi, da je s partnerjem nekaj drugače kot doslej, mu taka “pomoč” prav nič ne pomaga, samo še večja godlja nastane in vpletenih je en kup ljudi in mnenj in potem je šele vse skupaj popolnoma nerešljivo. Dokler je med dvema je še mogoče vsaj malo upanja.

Da sem povedal bratu o težavi z mojo drago. Povedal sem mu, sedaj je pa konec, ker tega ji pa res ne morem odpustiti. Pa sem ji kasneje vseeno odpustil. Ampak odnos med njo in mojim bratom pa nikoli več ni bil tako prisrčen.

p.s. Problem ni bil seksualne, ampak finančno – kriminalne narave.

Zakaj bi bila tiho?
Zakaj bi pa povedala?

Kaj bi ti pričakovala od svoje sestre, če bi bila situacija obratna?

Srečno!

Koliko predvidevanj… in kako fer razmišljanje.

Res rad filozofiraš,
ker očitno govoriš hkrati dvoje!
Žal mi je, da ne verjameš v poštenost!
Kako je pa kaj s tvojo poštenostjo, odkritostjo in resnico? JO poveš..ali jo zaviješ v celofan in potem ugotavljaš..kakšen je ta svet??????’

Lep pozdrav in srečno.

če bi meni sestra,ali brat ne povedal,da je videl mojo z….medtem ko sem jaz doma za silvestrovo varoval otroka in sam nazdravljal….hallo !!!!!
seveda ji moraš takoj povedati….predstavljaj si,koliko ene ljubezni mora biti med njima,da ti gre on ZA SILVESTROVO z drugo….pa tudi sicer,če bi bilo to za nek navaden vikend,ampak za silvestrovo,ko so vsi,ki se imajo radi in se SPOŠTUJEJO skupaj in nazdravijo….prav rad bi ga videl,kako ji je voščil SREČNO NOVO LETO,ko je prišel ves “IZMOZGAN” domov….povej ji in če je pametna ga bo brcnila v rit,kakor je dolg in širok….

Samo človek sem, z vrlinami in napakami (in zgodovino).
Iščem! Koga? Iščem sebe in iščem tebe!

Mislim, da življenje ni črnobelo, da nobeden ni pošten, pokvarjen, pameten, neumen, zrel, nezrel… Vsi smo nekje vmes, in mislil, da je Nejc Zaplotnik rekel, ni važen cilj, važna je pot.

Če te že zanima, ti rečem takole, SEM NA DOBRI POTI!

Pot je važna in ne cilj. Se strinjam. Zato se mi zdi toliko bolj pomembno, da na poti čim manj stvari delamo npr. na skrito, v škodo drugemu, goljufivo itd.
Seveda, polni smo napak, kar pa ni dober razlog, da rešujemo težave tako, da se jim izognemo.
Npr. če nekaj škripa v zvezi..ali je smiselno iti z drugim partnerjem, zato da našemu damo vedeti, da v najinem odnosu nekaj ne štima?
ITD
Srečno!

…je najboljši recept za reševanje problemov pogovor s partnerjem.
Tisti, ki to zmore, je naredil že zelo veliko.

Mislim, da se večina parov ne pogovarja veliko. V glavnem pride po nekem času, do nekih tihih nenapisanih pravil obnašanja. In ljudje so s tem zadovoljni. JAZ NISEM.

Drugo pa je, da se moramo partnerstva, ljubezni, razlikovanja moje / tvoje, pa tudi odkritega pogovara naučiti. Tu ima veliko vlogo naša družina, če smo torej v mladosti imeli dobre vzore, če smo imeli priliko videti ljubeča starša, ki sporazumno in v prijaznem dialogu rešujeta probleme, videli pozitivne izkušnje…
Če jih nismo in bojim se, da je velik del slovenskih družin takih, da otrokom ne dajo ravne najboljše popotnice v svet na področju čustvenega življenja, potem se moramo do teh izkušenj in znanj dokopati kar sami. Na tej poti smo seveda lahko različno uspešni, pot je občasno tudi boleča, srečujemo različne partnerje, od nekaterih se lahko veliko naučimo, drugi nam poberejo malo (ali pa veliko) energije in tako se vrti svet naprej… Za mene je važno, da poskrbimo zase in da svojim otrokom predamo vsaj malo boljšo popotnico (na čustvenem področju), kot smo jo prejeli od staršev. Če smo torej boljši od staršev, smo že veliko naredili…

Kar se pa naše osnovne teme tiče je pa tako, da ko pride stiska, ko začne škripati, ko ti še ni jasno zakaj se gre, in ko se še ne znamo pogovarjati, ne znamo usklajevati mnenj, želja, potreb, ne znamo kregati, itd…, takrat se znajdemo lahko v taki stiski, ko je sosedova hruška nenadoma neustavljivo vabljiva in sedaj… pa smo spet pri scenarijih…
– če so v nas vceplene neke moralne vrednote, ki nam preprečujejo, da bi bili pripravljeni okusiti sosedov sadež.. , ga pač ne pokusimo, kako se bo pa naprej razpletla kriza pa ne vemo, če se bomo začeli pogovarjait je ok, vemo pa da ogromno ljudi NE VARA, so skupaj in NISO srečni
– če si že privoščimo sosedov sadež, smo po mojem naredili več za sebe, kot pa da si ga ne, ker smo ga okusili, lahko da nam je tako všeč, da nam to dokončno potrdi brezveznost naše OBSTOJEČE zveze in nenadoma spoznamo, kaj bi v resnici radi, kar je zelo pomembna pridobitev, lahko pride do slabe vesti, maltretiranja samega sebe… ali pa celo do spoznanja, da so najbolj sočni prav domači sadeži…, ali pa do so vsi isti in je problem drugje…, zavemo se, da še nismo dovolj zreli, itd…

Morda je tukaj osnovni razlog, da ljudi, ki varajo nočem apriori obsojati, ker, če imajo “jajca” da naredijo ta korak, je večja verjetnost da bodo morda potem bolj odločni v reševanju problema in bo prišlo do neke rešitve ( da se razumemo, rešitev da prekinemo neko zvezo ali pa da ostanemo v njej, ti dve rešitvi sta popolnoma enakovredni. Važno je, kako mi razumemo situacijo, kaj mi čutimo. Ni pomembno s kom smo, pomebno je kako smo.)
Mislim torej, da je pogosto varanje boljši korak v smislu reševanja krize, kot pa vztrajanje v slabi zvezi…. Da se razumemo, najboljši je verjetno predvsem pogovor, vendar če ga trenutno nismo sposobni…

In obsojanje, ti baraba kaj si naredil(-a), to je totalno brez veze.Je pa pogosto to zelo pozitiven korak, ki oba partnerja toliko strezni, da se končno začneta pogovarjati..

Povedati ali ne povedati? Pravzaprav ni pomembno, ker če povemo sestri, da jo partner vara, bo to samo pospešilo nekaj, kar je neizogibno. Se pravi, NI POMEMBNO, kar se tiče te zveze. Pomembno pa je, kar se tiče našega odnosa do te osebe, v tem primeru sestre, ali imamo sploh kako pravico vmešavati se, ali bo sestra to razumela, kot naš prijazen prispevek k njeni sreči, ali pa bo to razumela kot sovražno, morda privoščljivo dejanje… Morda je ravno v tem trenutku sestra v situaciji, ko si zatiska oči pred resnico in bi bila v tem trenutku resnica za njo preveč boleča, …, v vsakem primeru obstaja možnost, da s svojim vpletanjem pokvarimo donos s to osebo ali celo obema (ki se bosta na koncu pobotala, imela še kup otrok, k nam pa ne bosta več hodila na obisk, ker jima bo to povzročalo neprijetne spomine, zadrego, itd…).

Se strinjam, da varanja ne gre vsevprek obsojati. Vendar se ne strinjam, da oseba, ki vara, trdi, da partnerja ljubi. Tu gre tudi za samo-prevaro! Mislim pa, da res prevec ljudi obtici le v povprecnih zakonih, ki se jih enostavno privadijo in ne posegajo po cem vec. Niti po pogovoru, dozorevanju te zveze, niti po kom drugem, s katerim bi res lahko imeli uglasen odnos.

Irena občudujem tvoje odgovore in tudi spretnost kako so napisani. Prav lahko bi prevzela kakšen forum namesto onega psihiatra… (ki pa tudi ni slab).

Jaz malo bolj mutim, ker pač moja kalvarija še ni končana (kot tvoja)…

Pa še malo replike. Kaj pa na onih enih otokih, kjer je velika čast za moža, če mu gost poseksa ženo, kaj to pomeni, da možje v teh tradicijah ne ljubijo svoje žene.
Saj veš kam merim, da je ljubezen eno, naše kulturno okoje in naša pričakovanja pa drugo. In če nimam jaz enakih pričakovanj ko ti, še ne pomeni, da svoje žene ne ljubim, čeprav sem jo recimo prevaral. Pa saj sama veš, da pač prave ljubezni ni možno enolično definirati in da je moja definicija precej bolj ohlapna kot tvoja.

Da pa imava pravico ostati vsak pri svoji, kakor tudi si nenadoma premisliti (jaz recimo tako, da spoznam Saško, ki tudi piše lepe odgovore), je pa tudi res. ;))))

Takoj ji povej! Ne bit taka, kot je večina Slovencev, ki jih zanima le, kaj se dogaja n domačem dvorišču, na tujem pa se lahko tudi pobijajo, pa ne bi niti policije poklicali!!! Pa sej je tvoja sestra, kaj sploh čakaš, veš kje je že Božič!!!

Se strinjam z Dobro macko!

V Sloveniji je se vedno tako da ce npr. sosed pretepa svojo zeno nic ne naredimo, kao sej to je pa njuna stvar. Ampak to je ze druga tema.

Lana!!
Ce ti je kaj do tvoje sestre ji povej. Slej ko prej ji bo to povedal nekdo drug – Slovenija je majhna.

Govorila sem o tem, da ne ljubis, ce nekoga varas (trajajoca zadeva), nisem mislila na eno noc oz. dan ali karkoli ze – na enkrat brez pameti, recimo temu tako. Ce pac zeno varas, jo ljubis na drugacen nacin, tebi prilagojen nacin, pravzaprav, a ne?

Ce imas nenasitne potrebe po drugih zenskah in sanjaris o nekih otokih, potem ti je tukaj, na tej geografski tocki verjetno precej hudo. In se v monogamiji pocutis ujetega. Ce pa govoriva o dogodku, ko si prevaral svojo zeno, a te je to pripeljalo do obratnih zakljuckov (da je bila ta prevara nepotrebna ipd.), potem se verjetno zdaj za to monogamijo trudis in vezo utrjujes, ker si v njej srecen. Pa ker ljubis svojo zeno.

So tudi moski, ki imajo vec zena, morda sanjaris tudi o tem? Ljubil bi jih lahko vse in bile bi celo srecne, taka praksa je v nekaterih druzinah tudi v razvitem svetu. O tem izhajajo “sokantni” clanki, nedojemljivi nasi kulturi… 😉 En moz v gospodinjstvu z vec zenami in se vec otroki, ki jih je zaplodil. Zenske si med seboj razdelijo koledarske noci, ko obiscejo moza – da vlada red… Enim to pac ustreza. Ne vem pa, koliko so taksni odnosi lahko v resnici poglobljeni.

Res, ljubezni ni mogoce definirati, zato je tudi ni mogoce poucevati, lahko se je samo priucimo. Pri tem je potrebnega nekaj altruizma, pa tudi ljubezni do – sebe! In tudi tezko je razlocevati eroticno ljubezen od prijateljske. V mnogih zakonih eroticna ljubezen zal mine in ostane prijateljska navezanost. Zame, denimo, to ne bi bilo dovolj, ker hocem intenzivnejsi odnos. Imam pa tudi veliko prijateljev in prijateljic. Vse te tudi “ljubim”. In kako sem sele “ljubila” svojega bivsega, ko sem ga zapustila! Hja, blazno (pravim brez sarkazma).

Obcutja krivde v nas namrec marsikaj sprozijo. Zlasti, ko se clovek zaplete v trikotnik. Nenadoma “ljubis” oba (obe). O takem trikotniku obstaja kar nekaj dobrih knjig – Anais Nin Henry & June, pa Hemingway je tudi eno napisal, hm… pa se ne spomnim, kako je naslov, bela naslovnica je v slovenscini… zelo eroticno. Toda hkrati, ko si del takega trikotnika, ne dajes nikomur dovolj. To je vzrok precejsnjega neravnovesja, ki se lahko vzpostavi le s popolno odkritostjo v trikotniku oz. v skupini ljudi, ki je v eroticnem stiku in se medsebojno dogovori o pravilih (o tem pa sem ze pisala).

Zdaj si torej v nekem obdobju “iskanja sidrisca”, bi rekla. V tebi je nemir in se hkrati izmenjujejo obcutki potrtosti in evforicne srece. Malo playboyevsko, v bistvu. Zelo izcrpljujoce. Zelo nestabilno, neravnovesno. Sreca je, ampak v veliko manjsi dozi.

Bi pa odgovarjala kje drugje, tale forum se nanasa na to, ali naj Lana pove. Mislim, da je odkritost prvi znak “prave” ljubezni. So pa seveda izjeme in pod te izjeme, ki bi ranile partnerja, ce bi jih izvedel, mnogi uvrscajo svojo prevaro.