Naj grem po svoje?
Pozdravljeni,
Stara sem 45 let in imam hčero (17 let). 4 leta imam novega partnerja, starega 49 let, ima dva otroka (13 in 19 let). Kakšno leto sva planirala, da se skupaj preselimo in zaživimo skupaj. Njegova otroka ga obiskujeta, s tem ni težav. Rada se imava, v vsem se razumeva. Tudi otroci se razumejo. Sva oba dobro situirana, imava lepe plače. Zaradi obveznosti, se vidiva 2 do 3x na teden, seks je le nekajkrat na mesec.
Sledi šok.
Naenkrat pove, da mu paše tako kot je, naj se sprijaznim s tem. Da lahko tudi tako skupaj uživamo. Jaz pa si želim skupnega življenja.
Naj se sprijaznim ali grem po svoje? Si zaslužim več?
Prosim za vaša mnenja.
Hvala 🙃
Spoštovana,
hvala za zaupanje. Vam verjamem, da je po letu načrtovanja takšna odločitev šokantna. Zagotovo pa takšna odločitev izvira iz določenega ozadja. Mislim, da stvari niso tako črno bele in da ni potrebe, da se v odnosu, kar sprijaznimo s stvarmi ali pa sprejmemo konec. Jaz predlagam, da se poskušata o teh razlikah pogovoriti. Kaj se je pri partnerju spremenilo, da si tega več ne želi? Se mogoče boji skupnega življenja? Vas je toliko spoznal, da je ugotovil, da bi ga skupno življenje obremenjevalo? V čemu bi ga obremenjevalo, itd? Navedla sem le nekaj vprašanj za raziskovanje, seveda pa je možnih veliko stvari. Pomembno pa se mi zdi, da tudi vi partnerju pojasnite, zakaj vam skupno življenje veliko pomeni oz. kaj pri vas sproži njegova odločitev. Očitno se v vas začnejo porajati različni dvomi, od tega, da mogoče to potem ni sploh veza za vas, do tega da vas on ne ceni dovolj.
Poskušajta najti globino v vajinih odločitvah in četudi si ne bosta enotna v željah, se bosta lažje sprejemala, ko bosta razumela, iz kje izvira vajina odločitev.
Srečno,
Eva Erpič, mag. zakonski in družinski terapevt
Pozdravljeni,
najprej hvala za vaš odgovor. Imela sva pogovor, pove, da mu je tako kot je sedaj, super. Njemu to odgovarja, je čisto ok. Sem zelo razočarana, zdi se mi, da sploh ni niti imel resnih namenov z mano, da nisem prava izbira. Počutim se kot da me ne želi, meni pa takšna veza več ne zadostuje, po 4 letih. Želim nekaj več. Imam ga zelo rada, pove, da ima tudi on mene rad, pa vendar je vse skupaj z zelo grenkim priokusom. Se samo meni zdi, da če bi me imel dovolj rad, bi se malce bolj potrudil? Namesto, da se je kar tako odločil.
Lep pozdrav!
Maja
Pozdravljeni,
Z veseljem odgovorim in povsem razumem vašo stisko, če ste “ušla” iz zakona, kjer je bilo preveč zadušljivo. V tem primeru je strah oz. odpor pred skupnim bivanjem razumljiv in bi bilo čudno, če tega strahu ne bi čutila. Dlje kot traja razhod iz zadušljivega odnosa, več strahu je v nas, pred naslednjo resno zavezo. Ta strah ima varovalne učinke, glede na to, kar ste že preživela, res pa je tudi to, da nas takšni odnosi ne izpolnjujejo v polnem potencialu. Distanca, ki jo na takšen način ohranjate, vam pomaga pri občutku nadzora, ki ga v prejšnjem odnosu niste imela, ampak partnerski odnos zahteva predanost. To ne pomeni, da morate začeti ignorirati svoj strah in se začeti prilagajati 365 dni v letu…nikakor ne!Lahko pa uporabite svoj strah, da se tokrat toliko bolj prepričate v “kako globoko vodo skačete” oz. kakšen je ta odnos, ki ga gradite na novo. Ali ta odnos prenese to, da imate čas zase, da se kdaj umaknete, da se lahko postavite zase, da izražate svoje želje in potrebe, da se vam ni potrebno zagovarjati? V odnosu si namreč želimo biti sprejeti takšni kot smo, ne pa da bi se morali ves čas nekomu pirlagajati.
Zavedam se, da noben odnos nima garancije sam po sebi, prav tako je za vaše otroke dobro, da ohranite to distanco dokler v odnos niste povsem prepričana. Ne želim pa, da se zaradi strahu pred možno bolečino, zaprete ali omejite samo na določene aspekte partnerstva. Spodbujam vas, da raziščete s katero bolečino bi se morala soočiti, če bi z nekom ponovno zaživela skupaj in da svojemu moškemu dovolite, da to bolečino zaceli. Na ta način ne boste živela več v senci, ampak boste dobila občutek, da ste preteklo izkušnjo zares prebolela in pustila za seboj.
Srečno,
Eva Erpič
Ponovno se javljam. Minilo je nekaj mesecev, on je še vedno enakih misli. Njemu je fajn. Jaz pa še vedno ne morem razumeti-rad bi me obdržal, nič pa ne naredi za to. Moja čustva se precej ohlajajo, ker počasi spoznavam, da vse skupaj nima več smisla, niti prihodnosti, zaradi vsega sem zelo nesrečna, planirala sva drugače. Jezna sem sama nase, da sem se sploh zapletla v zvezo z njim, sedaj je pa ne zmorem zaključiti. Začela sem se ga izogibati, raje grem s kakšno prijateljico kam, nimam več želje po “družinskih” druženjih, spolnosti, vse me je minilo, ne želim več zgubljati časa oz. let, bojim pa se ponovnega prebolevanja. Ne zmorem zaključiti. Kakšen predlog?
Ana Marija, lepo sva se poslovila. Čez 1 mesec je želel nazaj obnoviti zvezo, obljubljal je marsikaj, ko se je zavedel kaj je izgubil in, da bi se moral bolj potruditi, ampak iskrica v meni je ugasnila. Ne bom mu več nasedla. Zdaj vidim, da bi to morala že prej storiti, ampak je moralo dozoreti. Na trenutke je še vedno težko, ampak pravijo, da za dežjem vedno posije sonce 🙃 Njemu je pa še vedno žal…