Voda mi teče v grlo, nisem več mlada, skoraj 30 že, zelo si želim družine, a kaj ko ni normalnih moških. Že štiri leta se trudim da bi veza v kateri sem uspela pa nikakor ne gre. Najprej sva bila skupaj skoraj dve leti, potem sem ga pustila ker sem ga dobila da je pisal drugim in šel tudi na pijače, seveda mi vse prekril in tudi brisal spročila. Eno leto odkar vsa bila narazen sva bila ves čas v stikih, toliko da me je prepričal da poskusiva ponovno in sem se odlocila oprostiti. Zaradi izgubljenega zaupanja sem ga ves čas preverjala, za kar se je tudi on strinjal, obljubil da bo iskren ipd. Namesto da bi bil pokoren kar sem pričakovala glede na napake je pa postal nesramen, zadirčen, tudi zelo močno se je že zdrel name, ker ga preveč nadzorujem. Zato sva šla sedaj že večkrat narazen in spet skupaj. Sedaj sva spet skupaj, ko mu nič ne rečem tudi če mi je kaj sumljivo in se mi zdi da ni tam kot govori in se ne drži stvari ki se jih zmeniva je vse ok, če mu pa slučajno kaj rečem pa pravi da je povedal da je iskren in basta, da se ne bo o tem več pregovarjal. Če vztrajam pri svojem pa začne povzdigivati glas in nastane hud kreg. Vedno več casa si vzame zase, sploh mu je vseeno če se zjokam in povem da mi ni všeč odnos in naj se neha dret in naj me upošteva. Res redko me sploh v miru posluša naslednjič je spet isto. Vse si dovoli tako kot mu paše, če se mu uprem pa začne s povzdignjenim glasom. Počutim se kot navadna smet, da mi diktira in moram vse požreti. O tem da bi me on pustil pa sploh noče slišati, se nikoli ne umakne. Čisto nič me ne upošteva ko mu govorim da me skrbi kje je, da nočem da ponočuje in popiva, ker sem imela že očeta alkoholika. Nikoli teh komentarjev ne sprejme mirno, takoj je izbruh da ga ne spoštujem in ne upoštevam in da se zato tako vede in da se bo nehal dreti ko ga bom upoštevala. Jaz se tako počutim da ne smem nič več reči in vse tako delati kot je njemu prav, kot neka lutka, ker se bojim njegovih izpadov. Nič ampak čisto nič ne dosežem pri njem, svojega mnenja pa sploh več ne upam izraziti. Res več ne vem ali sem preveč posesivna, ker je res da bi rada veliko casa prezivela z njim, ampak če bi mi on lepo razložil da kdaj si vzame cas zase kdaj bi pa tudi svoje kolege odklonil in se posvetil meni, bi ga pustila pri miru, ker bi se mi zdelo da imava nek kompromis  Ampak mene zelo moti ker imam občutek da njega briga, tako kot njemu zapaše tako je in tja gre, če mu pa slučajno rečem a že spet greš in kaj podobnega pa znori. Takrat ko pa si je on splaniral čas za zvezo pa si moram tudi jaz vzeti čas, če ne bo šel on spet po svoje. Kar reče mi takole je, takrat imam čas, sedaj se pa odloči. Če želim se z njim kaj videti moram imeti vedno takrat čas ko ga je on namenil zvezi, če ne gre on h kolegom ali kamorkoli drugam. Počutim se tako kot lutka in ker ga imam rada seveda takrat takoj skočim in si vzamem čas da sva vsaj takrat skupaj. Ampak ne zdi se mi fer, ker sem skos v enem krču in strahu kje hodi in kot ena lutkica se počutim da me ima čisto v oblasti in mi vse razporeja. Sicer imava podobne hobije, skupen stanovanje sva že delala pa še rada bi imela otroka, biološka ura pa mi že zelo tiktaka. Ne počutim se dobro tako, zelo bi se mu uprla ampak ne upam ker se potem zelo skregava in mi reče da sem jaz kriva za njegov izbruh ker mu spet težim. Ta zveza bi lavfala če bi bila jaz čisto tiho in sprejela vse kar on naredi in reče, tudi če se mi laže in na telefonu klepeta z drugimi ženskami. Potem pa ko mu kaj rečem cetudi na zelo lep in previden način pa takoj izbruhne in pravi da se samo kregava in sem spet jaz kriva za te prepire. Res se mu ne upam več upreti ampak pozirati pa tudi ne morem več vsega. Vedno tako zapelje da sem jaz kriva. Npr. vzame si čas zase, približno pove kdaj bo imel čas da se vidiva in komaj čakam da se bova videla. Res skoraj vedno se zgodi da se te ure ne drži. Če bi bilo to kdaj ne bi rekla se lahko zgodi, ampak da je tako vedno pa ne more biti naključje. Vedno se mu zavleče pri kolegih ali pa kakršnemukoli delu. Potem ko se to res večkrat že zgodi meni zavre se zjezim in grem po svoje ker ga imam dovolj. Potem pa on zapleje da je planiral čas zame in mi ocitno nič ne pomeni in tako kot sva bila za naprej zmenjena da se vidiva tudi naslednji dan recimo, se on spet zmeni s kolegi in mi da kajlo nazaj, ker sem ga ignorirala prejšnji dan (seveda ker ga ne mislim več čakat in skocit spet ko se on spomni). Meni je to očitno jebanje v glavo kot da mora biti vedno in vse po njegovo. Njemu se lahko zavleče, čeprav se mi zdi da me velikokrat samo jeba v glavo, potem sem pa jaz vsega kriva da se ne vidiva in nama odnos ne gre. Včasih imam občutek da se mi bo zmešalo od tega prepucavanja sem in tja. Čisto sem že na koncu z živci. Ne želim se pustiti zajebavat ampak on mi potem še v veliko večji meri vrne nazaj in me kaznuje s tem da še bolj hodi okoli, ker dobro ve da me to zelo jezi.

Pri teh letih se ga zelo bojim zapustiti ker bi rada družino samo ne vem kako bom tako živela. To je moja prva resna zveza in me je strah da imam res sama probleme. Je to normalno, ali je možno dobiti bolj normalen odnos? Mislite da sem sama preveč posesivna ker mu velikokrat rečem da mi kaj ni prav? Ampak vseeno bi rada vsaj normaln in razumljiv način nazaj. Potem pa ko se on dere se začnem še jaz in se par dni sploh ne moreva videti ker se tako spreva. Trenutno je tako, sva se sprla ker sem mu lepo rekla da mi ni všeč ker je šel na pijačo sredi tedna pozno zvečer in me skrbi da se bo to ves čas ponavljalo in se je spet čisto zdrel name, ker se sploh nisem hotla kregat. Potem sva se zelo sprla ker se mi zdi grdo da se dere name in ne posluša mojih skrbi. In jaz sem doma žalostna, sicer sem šla vceraj malo po svoje in mi je že pisal kje hodim ker nisem bila dosegljiva takoj in ker mu nisem odpisovala se je on danes zmenil za pustovanje in včeraj je žural v baru pozno v noč, in kao zato ker sem ga jaz ignorirala se je tako odločil, drugače se je hotel videti z mano. Spet je tako zapeljal da je hotel spravo, samo zato ker sem ga dala malo na ignor. Če bi bila pa v stiku pa sploh omenil ne bi da se vidiva, bi mi spet govoril da nima časa da je s kolegi že od prej zmenjen in da ne razumem da človek rabi tudi čas zase, da sem grozno posesivna, zdaj si je pa kar želel, samo zato ker sem ga ignorirala in da sem jaz kriva. Imam občutek da uziva v tem da ga jaz doma čakam in se mi nič ne dogaja on pa uziva. Potem pa govori da to ni res. Če mu takrat pišem kdaj pride mu težim, če grem po svoje mi pa za njega ni mar in takrat ima on vedno čas zame in jaz trmarim. Na tak način mi skos dela in meni se že meša. Jaz sploh več ne vem kako naj se obrnem, ampak to ne morejo biti več naključja ampak eno samo jebanje. Jaz sem res že čisto izmozgana od tega. Sprašujem se ali me ima sploh rad? Ima kdo idejo kako resiti to?

Strah me je, da če ga zapustim bom ostala za vedno sama in brez druzine. Nikoli nisem bila nekaj preveč obdana z moškimi in mislim da bi tudi drugega zelo težko dobila ali pa da dobim še večjega kretena, ker trenutni ima vsaj neke druge kvalitete ki so mi zelo všeč. Strah me je da so vsi normalni že oddani. Je bila katera v podobni situaciji in imate kakšno idejo kako rešiti, ali ga rajši dokončno zapustiti? Strah me je da se mi bo kdaj že zmešalo od teh provokacij.

Ne zapravi svojega življenja, z njim ne boš nikdar srečna. Ne vztrajaj z njim, taki se ne bodo nikoli spremenili. Pusti ga zadihaj samsko življenje, vpiši se na fitnes, hodi v naravo, v bistvu delaj na sebi in ne išči na silo. Ko boš najmanj pričakovala, se bo pojavil pravi. Takrat boš gledala za nazaj in boš rekla hvaaala bogu, da sem šla naprej brez njega. In naj te ne skrbi za biološko uri, imaš čas tudi pri 40.letu.

Par let starejša, tole bo zelo dolg in žolčen zapis, ker sem tako besna nase, zato ker mi je znano.

Strah me je, da če ga zapustim bom ostala za vedno sama in brez druzine. Nikoli nisem bila nekaj preveč obdana z moškimi in mislim da bi tudi drugega zelo težko dobila ali pa da dobim še večjega kretena, ker trenutni ima vsaj neke druge kvalitete ki so mi zelo všeč. Strah me je da so vsi normalni že oddani. Je bila katera v podobni situaciji in imate kakšno idejo kako rešiti, ali ga rajši dokončno zapustiti? Strah me je da se mi bo kdaj že zmešalo od teh provokacij.

Jaz sem že čez 30, in ti zdajle povem: crkniti samska brez otrok ni najhujše kar te lahko doleti.

Vem, da ko si v tem težko “vidiš”, ampak kakšno družino pa misliš, da boš z njim imela? Te je strah, da boš 45letna menasta baba brez otrok, ki gleda telenovele s tremi mački – mene je tudi, ampak niti približno ne toliko kot da bom 45letna menasta baba, poročena ali ločena s tremi otroki, ki jih gledam trpet zaradi nasilnega 🥒.

Crkniti samska brez otrok NI NAJHUJŠE KAR SE TI LAHKO ZGODI.

Če ti gre na jetra, da partner “fali” WC, bo z leti huje; če je psihično nasilen in nezvest, bo z leti huje. Če to zdaj skriva dopisovanje, bo z leti huje (dolgovi, zunajzakonski otroci, afere)… Pa še vedno te lahko zapusti za drugo ali druge ali zato ker “preveč težiš” ali “slabi kuhaš” – izgovorov je vedno dovolj, razlog pa vedno samo, da te ne mara dovolj.

Jaz se že več let “jokam” ker nimam partnerja in otrok – ampak pod “partnerja in otrok” ne mislim na enega tipa, ki se občasno vtakne vame in neke mladoletne osebe s katero delim 50% dna. Jokam se za tisto kar naj bi to bilo: nekdo na katerega se lahko zanesem, da mi bo stal ob strani, nekdo s katerim bom z veseljem delila življenje, nekdo, ki bo smatral moj dobrobit za svoj dobrobit (in seveda jaz njemu), hočem imeti srečne otroke, ki se doma počutijo varno…

Nič od tega kar si napisala ni ne-nasprotno temu kar jaz pojmujem družina in partnerski odnos.

Ne dopoveduj si, da lahko ostaneš brez družine, če ga zapustiš – z njim je nikoli ne boš imela. To kar si opisala – on ni tvoj partner, on ne bo oče tvojih otrok; lahko je porivač in oplojevalec; lahko mu CSD, dodeli starševske in zakonske pravice; ampak on ni in nikoli ne bo, ne partner in ne oče.

Se ti zdi vredno 30-60let tako živeti (če ne bo slabše)? Božič je bil pred 2mesecema … 30-60let. Se ti zdi vredno otroka obsoditi na takšno življenje… Misliš, da je hudo ko s teboj tako dela – počakaj, da bo z otrokom. Ker bo. In ker si omenila, da je to tvoja prva resna zveza in se bližaš 30, sem zelo ziher, da prekleto dobro veš, da bo šel na otroka.

Ne odpovej se možnosti družine, ker te je strah zapustiti NASILNEŽA. Tudi če slabšega najdeš, ga lahko zapustiš in zavrneš! Tako kot tega. Nasilneži strašijo “boš našla slabšega” zato, da pozabiš, da kar se najde ni potrebno vzeti! Ko greš v trgovino kupiš to kar želiš! Ali pa pustiš! Imaš jabolka samopostrežno v trgovini in če primeš za gnilega ga moraš kupiti? Se začneš jokati, da bo naslednji tudi? Ne – izbereš si to kar želiš za ceno, ki ti ustreza. Si želiš 30-60let tako “zvezo” za takšno ceno tvojega življenja? Ali pa huje – od tvojega nespočetega otroka življenje!

Poznam občutek, ko se nimaš dovolj rad, da bi nehal prenašati nasilje…

Jaz te ne sovražim. Jaz neznanka na internetu, tebe, neznanko na internetu, ne sovražim in ti ne privoščim takšne usode. Če potrebuješ dovoljenje za razhod – jaz te ne sovražim, meni se ne zdiš nevredna dostojnega ravnanja, jaz ne smatram toleranco do nasilja nad seboj za tvojo dolžnost, in ne smatram tega nagnusnega psihičnega nasilja za pravično kazen za tvoj obstoj. Jaz te ne sovražim in te ne bom, če sebi drzneš dovoliti možnost za varen dom!

Če se nimaš rada, se vsaj ne sovraži – če je tudi to pretežko: jaz te ne sovražim. Veliko sreče, zaslužiš si jo.

Res hvala za spodbudne besede, mi dajo moč, da grem naprej in se končno enkrat uspem rešiti tega. Ja kot ste napisali, težko si predstavljam takšno življnje dolgoročno, kaj šele da postane še slabše. Upam da kmalu zberem dovolj poguma in zaključim zadevo, ker tudi sama iz dneva v dan vidim manj prihodnosti v tem.

Sploh nisem mogla brat do konca. To ni veza. Tu ni ljubezni z njegove strani. Takoj se obkroži s prijatelji in družino in odidi.

Mogoče res ne boš srečala moškega za družino. Mogoče ga pa boš. Ampak če vztrajas v tej vezi, sploh nimaš šans, da ga. Če pa odideš, si odpreš vsaj to pot. Jaz sem moža, s katerim imam zdaj otroka, srečala pri 34 letih. Super moža.

Če pa slučajno res ne bo družine, imaš pa dandanes ogromno možnosti. Kot samska lahko postaneš rejnica recimo. Skupaj s prijateljicami tvorite močno podporo druga drugi. Samo malo poguma prosim!

Skoraj enaka zgodba samo obrnjene vloge. Tako je bilo v vezi z nekdanjo partnerico s katero sva bila skupaj skoraj 13 let. Dobronameren nasvet-sigurno ti je zelo težko naredit korak naprej ter prekinit ampak, če tega ne boš storila ter nadaljevala začaran krog boš zbolela..Nikoli v njegovih očeh ne boš to, kar si želiš oziroma nikoli ne bo zdravega partnerskega odnosa.

Jaz sem se trudil na vse možne načine-DOBESEDNO.. In kaj je bilo na koncu? Bolje, da ne pišem.

Vso srečo ti želim…

A je to zadnji moški na tem planetu, da se ga tako bolestno oklepaš in na vsak način želiš biti z njim ter ga prisiliti, da se spremeni v nekoga, ki to ni???

Hej Razočarana589, ce se opogumis in pustis tega kretena, mi lahko pises na email: [email protected], mogoce se ujameva. Tudi jaz si zelim normalne veze in druzine.

Drzi se

Razočarana589, zanima me nadaljevanje tvoje življenjske zgodbe…Napiši kako si rešila ali reševala situacijo.

PotrpljenjeJeVrlina, tvoje razmišljanje pa mi je zelo všeč, pa tudi tvoja pozitivna mantra, ki jo ponavljaš in namenjaš Razočarani589. Zelo lepo se mi zdi kako ji pošiljaš podporo, iskreno in strastno. Hvala, za sočutje do drugih…tako malo ga najdemo danes..

Težko bi človek to označil za smiselno in plodno zvezo. To je nekakšen krog nasilja in izčrpavanja.

Mislim da je čas za zdravljenje te “soodvisnosti”.

Res hvala za skrb. Gre mi precej slabo. Takšno lepo vezo kot sem imela jaz z njim prvi dve leti do prvih resnih problemov se zavedam da jo ne bom imela z nikomur več. Mogoče tega nisem prej omenila, da sva se imela pred težavam res lepo. Žal sem sama zelo pripomogla k temu da je vse skupaj razpadlo, ker sem želela preveč. On si je uredil življenje, našel novo in je srečen. Jaz pa pogrešam tisto res lepo vezo ki sva jo imela. Bil je res sposoben in všečen moški, takega srečaš res redko v življenju, a jaz sem ga in ga tudi izgubila. Zdaj ko sem že toliko časa sama se tega vse bolj zavedam, da sem preveč komplicirala in tudi sama pripeljala do takšnega razpleta. Skušam spoznati nove moške pa mu zame po privlačnosti in sposobnosti ne sežejo niti do kolen. Vsak dan se zbujam z mislijo na to in se zavedam kakšno življenjsko napako sem naredila. Še težje je gledati kako je on srečen z drugo in lepo z njo ravna. Odločam se še ali bi izbrala nekoga pač zato da ne bom sama, ker sem v tem času spoznala, da iskreno ljubila sem samo njega in tako močno me ne prevzame nihče več. Se trudijo drugi moški zame pa ni tistega močnega občutka privlačnosti kot je bilo pri njem. Vidim da to kar sem jaz doživela z njim moraš imeti srečo da to v življenju sploh doživiš. Tega žal nihče ne razume, tudi tisti ki mi govorijo naj že pozabim in grem naprej. Če je mogoče kdo to doživel bo razumel o čem govorim in da se to praktično ne da pozabiti. Nimam pojma kako naj s tem živim in kako naj se rešim, vem pa da nimam več prave energije za življenje in iz dneva v dan bolj tonem. Ne ponavljajte mojih napak, ker nekaterih se ne da nikoli več popraviti.

Obešanje na tega moškega ne zveni ravno najbolj zdravo. Vse skupaj zveni kot tipicni narcis ki te je zavrgel. Kdo je on sedaj nima več veze. Kar je očitno ostalo je travma bond in infatuacija. In očitno neznanje kako skrbeti zase in svoje potrebe. To ni ljubezen. Ko si boš enkrat priznala, se boš bolje počutila.

Ne begaj za nekimi moškimi ker nima smisla. Primerjanje ljudi med sabo je toksicno samo na sebi. Idealiziranje moškega je toksicno samo na sebi. Se sploh zavedaš vsega tega? Kakor tudi krivda in obžalovanje. Delaš si krivico in ustvarjaš si 100 izgovorov za nazaj. Treba se bo naučiti odpustiti, pustiti (let go) in skrbi zase.

Ta družba obeša 90% individualnih potreb na partnerja. Med drugim identiteto. Kako je lahko tako zanič odnos nekaj kar idealiziraš? In glorificiraš? Kako je lahko nekaj kar je imelo honey moon love bomb 2 meseca romance sedaj neka zgodba? Mislim da se sploh ne zavedaš kaj se ti je zgodilo. In prvi korak je, da se NE vpletaš v nove zgodbe z ljudmi na tako intimen način. Znaš imeti prijateljico? Znaš imeti odnos z Bogom? Znaš biti vesela in iti na malico s sodelavkami?  Imaš neko službo ki ti da neko vlogo? Hišnega ljubljenčka? Najprej popravi te odnose preden se sploh ukvarjaš z nekim drugim toksičnim moškim. In predvsem se zavaruj pred “hoover” scenarijem ko bo ta moški prišel nazaj ko se boš pobrala in ponovno poskusil te uničiti. Tvoja največja bitka šele prihaja. Dan ko boš dovolj močna in odločna da takega norca ne boš več sprejela v svoje življenje iz ljubezni do sebe.

Ti si človek preden si moškemu partner. Človek z sorodniki, prijatelji, hobiji, interesi. Ta izkušnja sedaj seva in radioaktivno uničuje vse okrog sebe. To ni ljubezen. In to da je on “srečen” samo dokazuje njegov narcisisticni cikel. Našel je novo žrtev. Grozljivka. Ne pa ljubezenska zgodba.

Če vem bo kaj lažje: glede na zapisano vam je partner v prvih dveh letih prikazal tisto, kar je želel, da vidite in ne tega, kakršen je v resnici. Po domače povedano vas je na suho nategnil. Zelo možno je, da niti ne ve, kdo natanko v resnici je in se s takim obnašanjem “išče”.

Vaša naloga (če želite biti srečni) pa je, da naredite to, kar vam je napisal/a predhodnik v zadnjem postu. Druga opcija pa je, da še naprej igrate vlogo žrtve ali celo bivšemu partnerju poizkusite pomagati. A v tem primeru se bo pekel ponovil in poglobil.