NAIVNA?

Pozdravljeni.

Kot ostali, tudi jaz potrebujem nasvet.
Sem oseba, ki se trudim v vsakomur najti nekaj dobrega. Trudim se odmisliti, da so nekateri ljudje hudobni. A kaj ko me življenje znova tepe. Iščem razlog zakaj je tako a ga vseeno ne najdem. Prej sem bila nezaupljiva zdaj pa se trudim biti drugačna. In tu je problem. Nekateri pravijo, da sem naivna, da preveč zaupam ljudem, ker tisti, ki jim zaupam izrabijo to proti meni. Razloga nevem. Vedno se trudim biti iskrena, trudim se govoriti o vsakomur lepe stvari, njihove težave pa obdržim zase. In vsakič ko se opečem si rečem da nikomur več ne zaupam in nič ne verjamem a kaj ko me premaga in spet si rečem: mogoče pa ta oseba ni takšna kot drugi. A na žalost se pokaže da je. Kaj naj naredim? Sem res tako naivna? Kaj je narobe zmano? Ljubim življenje. A take stvari me ubijajo. Še vedno se iščem in se mi zdi, da se nikakor ne morem najti. Imam čudovitega sineka, domek, službo, hodim v šolo,.. skoraj nič mi ne manjka. Verjamem, da sem na svet poslana z nekim določenim razlogom a jaz sem izgubljena. Kaj naj naredim?

Draga I,

po eni strani je življenje tako lep dar, po drugi pa … Pravite, da verjamete, da je v vsakem dobro, a ste vedno znova razočarana… Zaupati, biti dober, iskren in prijazen si najbrž želi biti vsakdo. Ampak težave se pojavijo, ko dobimo izkušnje zlorab, ”izdaj” in podobno. Najbrž imamo občasno, ali pa smo kdaj imeli, VSI tovrstno doživljanje okolice… Draga I, tudi tisti, ki kdaj vas razočarajo ali pa so ”hudobni”, kot pravite. Ni velikih razlik med vsemi nami…

Odgovor na vprašanje o medosebnih odnosih, ki veje iz vašega pisanja, lahko skušamo iskati na način, da se vprašamo, zakaj menimo, da so nekateri ljudje ”slabi” ali celo hudobni, kot pravite. Kaj so želeli s tem, ko so nam ”škodovali”? Ljudje smo kdaj nerodni (da ne rečemo hudobni) predvsem zato, ker želimo VSESKOZI biti zadovoljni in srečni in pogostokrat se pri tem ne oziramo na druge!!!! Tudi, ko denimo kdo komu namerno škoduje, je najbrž v sebi prepričan, da si je tisti pač takšno dejanje zaslužil. Ali pa ko smo do koga denimo privoščljivi – je to najbrž zato, ker ob tem, ko nekomu nekaj slabega privoščimo, sami ”rastemo” oziroma se počutimo bolje (v smislu slovenskega pregovora o crknjeni kravi). Ja, življenje je mnogokrat res ena sama velika nezrela igra, kjer mislimo le nase, nase in samo – nase…

Če smo zares iskreni, lahko spoznamo, da se slabo počutimo (smo razočarani, opeharjeni, žalostni….) zato, ker nekaj NI ŠLO po naših PRIČAKOVANJIH. Nekomu smo pomagali (tako ali drugače) in potem smo čez čas slišali, kako nas je nekje ista oseba denimo ogovarjala. In smo bili prizadeti… Pričakovali smo hvaležnost, če že ne to, pa vsaj to, da nam taka oseba kdaj ne škoduje. Seveda, še veliko hujše stvari se dogajajo. Torej variacij na to temo je toliko, kolikor je najbrž ljudi.

Morda gre odgovor na vaše vprašanje iskati tudi ali pa predvsem v tem, da če že zares pomagamo, da smo ljubeznivi, zaupni in kar je še podobnih lastnosti, da smo taki zato, ker smo prepričani (zaradi življenja samega), da je PRAV, da preprosto taki smo, ne pa, da smo taki zato, ker v zameno nekaj pričakujemo (hvaležnost, toplo besedo, vrnjeno pomoč…). Tak odnos do življenja pa seveda zahteva notranjo umirjenost in pomirjenost s samim seboj in predvsem pomirjenost z življenjem takšnim, kakršno pač je – v vsakem trenutku… Pomeni tudi biti zadovoljna s samo seboj takšna, kakršna pač ste… In potem bo ”nevarnost” ali skušnjava, da bi bilo vaše počutje in vaša življenjska drža v temelju ”odvisna” od okolja, v katerem živite, toliko manjša. Velikokrat pa medčloveški odnosi niso taki – so trgovina torej. Daj-dam !!! In ne le medčloveški odnosi, celo mnoge religije so take – če boš takšen in takšen, častil in molil tako kot je potrebno, boš ”nagrajen”, če ne …

Seveda je res, da je počutje vseh do neke mere ”odvisno” od okolice oziroma od ljudi, med katerimi živimo, vsakdo je vesel, ko sliši prijazno in toplo besedo, se sreča z nasmehom in podobno, a če imamo vse to nekako nenehno v sebi, nismo hudo žalostni in razočarani, če tega pač ne dobimo… Po drugi strani pa pa vam zagotavljam, da če smo res taki, kakor sem opisal, resnično v duši taki, potem se naš svet in okolje pričenjata ”čudežno” spreminjati v smislu stare modrosti ”spremeni sebe in spremenil boš svet”…

Pišem vam zaradi spodbude, ne zato, da bi vam poskušal dati ”recept”. Vi živite vaše življenje, nihče drug ga ne živi in samo vi ga lahko tudi ”spreminjate”. Pišete o tem, da ljubite življenje, da iščete nekakšen ”namen”, razlog svojega življenja… Velikokrat se zgodi, da ko preveč iščemo ali se o tem sprašujemo, da medtem življenje (in njegov ”namen”) spolzi mimo nas…
Preprosto skušajte živeti zadovoljna s tem, kakršna ste. Potem boste imela dobro samopodobo, kot radi rečemo in tako boste zadovoljna tudi z življenjem. In prav to je najbrž eden od namenov, za katerega ste bila rojena.

Morda vam še kdo drug kaj pove…

Z nasmehom,

Dušan

Draga Ina!
Ljudje pogosto pričakujemo v zameno za pomoč drugemu priznanje ali celo nagrado, s čimer naše dejanje izgubi na namenu in pravi vrednosti.
Kadar tega ne dobimo, se žalostno sprašujemo, kako so lahko nekateri tako nehvaležni, izkoriščevalski…..
A, tudi jaz pravim, da je bistvo dobrote in ljubezni do drugih ljudi drugje.
Včasih nekomu želimo na vso silo pomagati ali zaupati, čeprav nam ta daje očitne znake, da naše pomoči ne želi in ne potrebuje. V takšnih primerih se moramo draga Ina ustaviti in ceniti njegovo izbiro. Vsak mora svojo “šolo” opraviti sam.
Kadar dobiš kakršnokoli zavrnitev, umiri vsa pričakovanja in sprejmi to kot dobrodošlo izkušnjo.
Nisi naivna, s teboj ni nič narobe !!! Premoreš veliko topline in pozitivnosti, zato tega ne uničuj z razočaranjem nad nečem, kar si ustvarila v svojem umu. Pravila družbe in napisan bonton še zdaleč niso tudi pravila duše.

So ljudje, ki veliko govorijo o tem, kako pomagajo ljudem na takšen ali drugačen način. Zelo radi celo poudarijo, da nekateri brez njih sploh nebi preživeli…..
Bodi prepričana, da so tisti pravi angeli med nami najbolj skriti in najbolj tihi v svojem delovanju. Hkrati pa so njihova dejanja najbolj dragocena in učinkovita.

Kadarkoli dajemo, s tem tudi zase veliko vzamemo.

Topel pozdrav,

:o) Andreja

Tudi jaz sem taka. Nisi edina, veš. Često bolijo izkušnje in udarci, ki jih dobiš od tistih, ki sprav misliš, kako zelo uredu so.

hvala vsem skupaj 🙂

zaupanje je odločitev.

to sem doživela preko lastnih izkušenj.

tvoje sedanje izkušnje bi lahko opisala kot moje. tudi meni se je to dogajalo in me zelo mučilo, dokler celo nisem zbolela.

potem sem se ODLOČILA, da bom zaupala. pravzaprav sem se odprla, tako da je zelo malo stvari, s katerimi “me lahko opečejo”.
hkrati razmišljam tudi tako: če nekdo zlorabi moje zaupanje, je to čisto njegov problem in ne moj. (zato je moje zaupanje trdna odločitev)
takšen človek namreč ne živi mirno.

pa še nekaj: odkar sem se odprla in odločila zaupati ljudem, od takrat vedno znova dobivam v moje življenje same krasne ljudi, katerim lahko zaupam 100% (veliko več, kot sem mislila, da lahko).

Kot prvo, nič ni narobe z vami. Odprli ste se, da vidite dobro a vas je hkrati strah, da boste naivni, zato se to dogaja.
Napisali ste, da se trudite v vsakem videti nekaj dobrega in se trudite odmisliti, da so nekateri ljudje hudobni. Tu vidim tudi vzrok, zakaj se vam še vedno dogajajo situacije, ki vam dokazujejo, da so ljudje hudobni.
Ko se boste nehali truditi in boste zares tako čutili v svojem srcu, boste postali magnet za take izkušnje. Zdaj si sicer to zelo želite in ste se temu tudi zelo odprli, samo še vedno vas je kljub temu strah, da vas bojo ljudje razočarali, kar se potem tudi zgodi.
Ko boste zares globoko v sebi čutili, da je dobro v vsakem, samo morda malo skrito včasih, takrat boste zaupali in ne boste mislili, da ste zato naivni. Priporočam ogled filma The secret.