Pozdravljeni

Moja zgodba sega vse tja v 2014 ko sem ga spoznala je bilo vse lepo fino fajn kot je ponavadi…ponudila sem mu stanovanje da lahko zaživiva skupaj po 2 letih razmerja je šla situacija strmo navzdol , grožnje zmerjanja,žalitve iz njegove strani ..vztrajala sem naslednjih 5 let ker sem mislila da ga lahko spremenim ampak sem se motila (sedaj se tega zavedam da spremenimo lahko samo sebe če to le želimo mi sami)…vedno ko sva kam šla mi je pred odhodom pokvaril razpoloženje z grdimi komentarji (kok si počasna,a to boš oblekla,taka ne greš ven,spet maš makeup gor itd) in nato nisem hotela iti z njim ven ,govoril mi je,da itak nočem nikamor, da se držim zase da sem čudna…skoraj vsak dan je znorel nad malimi stvarmi..res stvar ki ni vredna prepira in mi je zagrozil da me bo vrgel skozi okno in še in še …takrat sem nekako se oddaljila 80%  ko sem ga soočila z dejstvi je vse obračal proti meni da ga jaz delam živčnega da sem nadležna, težka,kompliciram življenje..plus žaljivke…,jaz sem si želela le ljubezen razumevanje spoštovanje…. Po 7 letih sem spakirala in odšla  torej v tem mirnem letu sem šla na terapije zrastla dojela kaj sem dala skozi in priznam naredila napako dala sem mu še eno priložnost v kateri vztrajam trenutno 2 leti in vidim da stanje ne bo nikoli nič drugače,prvo je priznal vse napake se pokesal in priznal da sem oh in sploh in sva si jasno dala vedeti če ne bo šlo greva narazen brez grdi scen…, vmes se je zgodilo več grdega kot karkoli dobrega , za vsako moje vprašanje ali komentar poda žaljivko da sem zabita in da se z mano ne da pogovarjati da sem težka,da kompliciram življenje, boli me ker si želim globokih pogovorov in vem da ne morem začeti teme ker rata živčen, ko greva ven se spet glasno dere name poda grde besede in se nikoli ne bo opravičil soočim ga jaz da ni prav kar dela,njegov nezrel odziv je boli me kurac da tak pač je in bo povedal direkt kar misli…..

Ko je meni kaj všeč npr kako oblačilo in da si želim podporo pri kaki aktivnosti to takoj zagreni z svojim nesramnim komentarjem…da je bil dober do mene bi lahko rekla samo 1 leto od 10 let….toliko o tem da sem samo sebe spravila skoraj nazaj na začetek in sedaj imam občutek da mi bo težje se z njim soočiti in oditi ,vedno ko pride do prepira in mu omenim da bi bilo bolje da greva narazen ker to ne pelje nikamor on mi reče saj nimaš izbire kam iti (ker misli da nimam denarja) in da je on moja zadnja izbira češ kdo bo še tako lepo poskrbel zame….na bruhanje mi gre ko pomislim da bi tak človek mogel biti oče mojih otrok ki ne spoštuje mene in se obnaša do mene kot smet hkrati me boli ko se zavem da sem si dopustila to toliko let in si delam škodo…. Ko ga rabim da sprejme določeno odgovornost išče kup izgovorov in me nadira ko ga prosim za pomoč, meče vsako stvar v naprej kaj vse je naredil zame a tega pa ne vidim…. Da ne omenim da me je dal na tihi teden zaradi tega ker mi ni bilo do seksa…ko je po 14 dneh ugotovil da mi ne pride do živega z obnašanjem je rekel kaj a sedaj BOŠ PA KAR TIHO rekla sem da saj nisem jaz začela tega (lepo kulturno)..dal mi je vedeti da sem jaz problem…in točno je vedel kaj dela……preveč sem izčrpana od vsega od poniževanja do kritiziranja,do tega da moram paziti kaj rečem kako bo vprašanje ali je boljše biti tiho in ne želim spet na psihoterapije zaradi nekoga ki mi je že prej storil toliko hudega se je zavedal kaj počne in obljubil da tega ne bo ponovil a dela isto nazaj kljub opozorilom, čustvenim zlomom ki jih imam se šele norčuje iz mene . Torej kaj mi svetujete, kako naj poteka selitev in kako naj rešim da bo vse čimbolj mirno .

Kaj bi storili vi? Se je smiselno soočiti?

Podpore od družine nimam saj sem odvisna sama od sebe tako da žal moram gledati nase.

Hvala za razumevanje in za podporo .

Pozdravljena Nina!

Sama si do sedaj že ugotovila, da ne bo nikoli drugačen in da se ga ne da spremeniti, pa tudi, da je najbolje zate, da to zvezo prekineš. Iz tvojega pisma ne razumem dobro ali je stavnovanje tvoje ali ne, ker najprej rešeš, da si mu pondila stanovnaje, potem pa, da si ti odšla. Od tega je precej odvisno, kako bo potekal razhod.

Če stanovanje ni tvoje, si čimprej poišči nekaj drugega, naredi načrt, kako boš to speljala ( pakiranje in odhod) ne da bi za to vedel, če se seveda to da. In potem samo odidi. KOnec konce si to enkrat že storila. Dobro bi bilo, če bi ti pri tem pomagali kakšni prijatelji, da ne bo kakšnih scen.

Kar pa je bolj pomembno, se moraš najprej prej pogovoriti sama s seboj ali si to res želiš ali ne, ker če ne boš prepričana, se zna zgoditi , da se boš spet zapletla v vajine že zelo domače vzorce. Res pa je tudi, da stvari ne moreš zares jasno videti, dokler nisi že nekaj časa stran.

Noben drug se ne more odločiti namesto tebe, lahko ti samo povemo, kako situacijo vidimo glede na povedano. Moje mnenje je, da bi bilo najbolje čimprej oditi, si reči, da vsaj pol leta ali več ne boš imela NOBENIH stikov z njim ( če se da) in da se boš v tem času posvetila sebi. MOrda bi bilo tudi dobro, da napiseš seznam, zakaj točno želiš oditi, da ga imaš pri sebi, če boš kasneje začela dvomiti ali pa te bo spet začelo vleči k njemu. Kakorkoli se to že sliši čudno nekomu, ki ne pozna takšne dinamike je to vseeno precejšnja verjetnost.

In če se le da, si poišči psihoterapevta, da ti pomaga ravzozlati, zakaj si se sploh znašla v takšnem razmerju in kaj je tisto, kar ti preprečuje, da bi postavila meje in prekinila odnos, ki po vseh kriterijh preprosto ni zdrav zate. Če to ni možno, pa se začni izobraževati, da boš vsaj tako dobila odgovore.

Odlična knjiga na to temo je Naj ostanem ali grem ( Dr. Ramani) , lahko pa tudi V opoju narcisa ( Loti Palmer).

Lahko pa tudi skupaj razmišljamo s teboj, če boš o vsem skupaj povedala še kaj več ( tako, da boš ostala anonimna…)

GittaAna