Poznam kar nekaj ljudi, ki trdijo, da ja nagnjenost k debelosti gensko podedovana take misli slišim pogosto od starejših in prekomerno debelih. S tem se ne strinjam in menim, da srž vsega tiči v enostavni formuli:

Naša teža ostaja enaka če porabimo z delom toliko energije, kolikor je zaužijemo.
-Vse druge možnosti vodijo k manjši ali večji telesni teži.

Kaj o tem meni stroka? Ali lahko napišete o tej temi kaj več (Prekomerna telesna teža pri novorojenčku, hujšanje ob gorah skled s solato).

Vnaprej hvala za odgovor.

Lepo pozdravljeni!

Tako kot podedujemo barvo las in oči, način hoje, ipd. podedujemo tudi način presnove, nalaganje maščobe, predvsem pa v družini “poberemo” tudi prehrambene navade, vzorce obnašanja ipd. Ob nerazrešenih stresnih situacijah postane hrana lahko tudi vir tolažbe, gre torej za nekako prilivanje olja na ogenj. Ker svoje podedovane osnovne konstitucije ne moremo spremeniti pa lahko preventivno vplivamo na sekundarno plat: torej ustrezno jemo.

Dejstvo je, da razlilčni ljudje različno trošimo. Tu ne gre zgolj za bazalni metabolizem (poraba energije za vzdrževanje osnovnih fizioloških funkcij: bitje srca, dihanje…), ki se od človeka do človeka razlikuje in je pod vplivom žlez z notranjim izločanjem, pač pa tudi za “psihični bazalni metabolizem”, ki bi mu lahko z drugo besedo rekli tudi temperament, način reagiranja. Na primer oseba, ki se hitro in močno razburi za vsako malenkost, izloča ob tem veliko adrenalina in posledično dosti “pokuri”. Sicer pa vaša formula v bistvu drži. Največkrat ni osnovni problem vnašanje prevelikih količin hrane, pač pa premajhna poraba le teh. Skratka, če karikiram, nekateri ljudje preprosto ne morejo tako malo pojesti, kot lahko malo porabijo! :o))

Pri majhnih otrokih oz. dojenčkih je stvar resnejša. Vsekakor tak otrok sodi v roke zdravnika pediatra, ki bo najprej izključil endokrino oz. presnovno obolenje in šele nato predlagal ustrezno dieto in bo skupaj s starši poiskal tudi vzroke za pretirano težo.

Diet in nasvetov, kako shujšati brez muk in odrekanja, je nešteto. Moj osebni moto je, naj vsak posameznik, v kolikor ne gre za bolezenske in ekstremne primere debelosti ali suhosti, poskuša vzdrževati tako telesno težo, ob kateri se dobro počuti, pa naj bo ta za kakšen kg višja ali nižja od priporočene v neki tabeli! Preokupacija s tem kaj, kako in kdaj, koliko dkg oz. g bomo pojedli je enko nezdrava in stresna kot debelost ali kaheksija sama!
Stari Rimljani bi rekli: “Cum grano salis!” ( Z zdravo pametjo – z zrnom soli).

Dragi Mitja, načeli ste temo, ki ji ni videti konca in lahko kaj hitro preraste v knjigo!

Lep pozdrav!

Marija Rejec