Nadzor nad hranjenjem
petra, samo ena konstruktivna kritika –
včasih se že malo preveč sama sebi smiliš… in iščeš potrditve od drugih. zastavljaš vprašanja in pričakuješ pozornost in ter lepe besede. postavi se malo bolj na svoje noge! 20 let boš stara, pa se včasih obnašaš in govoriš kot ena zmedena in razvajena 10-letnica.
ne mi zamerit. včasih zmanjka “lepih” besed in je treba položit vse karte na mizo.
rtm!
nataša
Ne morem reči, da je bilo lepo, vendar pa tudi slabo ni bilo. Mogoče je le malce naporno, predvsem psihično mislim. Dopoldan imaš različne terapije. V terapevtski skupini se pogovarjaš skupaj z psihiatri in ostalimi zdravniki. Ta se mi zdi še nekako najbolj težka skupina, zraven psihodrame seveda(tu ponavadi uprizarjaš svojo družino s pomočjo ostalih v skupini.). Druge skupine so nekoliko lažje, čeprav tudi tu delaš precej na sebi. Zanimiva je recimo likovna terapija, potem tudi video terapija, pa še katera bi se verjetno našla.
Naj ti povem, da se splača iti v bolnico, ker se veliko novega naučiš, ter predvsem pridobiš samozaupanje, boljšo samopodobo, itd.
Če hočeš mi lahko pišeš še kaj na meil.
Nataša!
Ničesar ti ne zamerim. Prav imaš, da iščem pozornost, vendar sama sebi se pa niti malo ne smilim. Pravzaprav mi je celo malce všeč, če trpim. Ampak ne misli, da v tem uživam, samo sovražim se tako zelo, da se mi zdi, da kar moram trpeti, da si to zaslužim.
Čeprav pa moram zdaj povedati, da sem srečna. Jem, sicer samo zelenjavo in sadje, pa tu pa tam kakšen jogurt, vendar jem. Vesela, pravzaprav srečna sem, ker tako lepo napredujem. Postala sem močna. Nisem več tako grozno občutljiva, čeprav moram priznati, da mi je šlo danes pri slovenščini kar nekam na jok. To pa zato, ker sem drugače reagirala kot bi pričakovala profesorica. Ni me nadrla, sam je izbrala tak način, da me je prizadelo.
Čao Petra