Pozdravljeni,

Prebirala sem že mnoge forume s podobnimi težavami, kot jih imam jaz in sem se odločila da tudi sama odprem temo in močno upam, da se mi kdo s podobnimi težavami pridruži. Seveda ste dobrodošli tudi vsi, ki imate kakršen koli nasvet in seveda POZITIVNE BESEDE.

Stara sem 20 let in imam zadnje dva meseca težave, ki si jih na začetku sploh nisem znala razlagati. Kasneje smo prišli do zaključka, da gre za depresijo.
Nekje v sredini okrobra sem začutila prvi napad. Zvečer smo sedeli na kavču in gledali TV. Kar naenkrat me je oblila vročina (ta vročina se je močno razlikovala od tiste, ko ti je vroče med tekom naprimer), v rokah in nogah sem začutila hladen pot, zeblo me je, začela sem se tresti in srce mi je začelo zelo hitro razbijati. Takoj sem povedala, da se ne počutim uredu. Nato mi je mami rekla, da je mogoče prišlo samo do trenutne prekinitve pretoka krvi in da ni nič hudega. Ampak ta napad se je začel pojavljati na vsakih pet minut in odpeljali so me k dežurnemu zdravniku. Najprej sem se pogovarjala z zdravnico, potem mi je naredila EKG srca in je ugotovila, da imam res malo povečan pulz in vse to zaradi živcev. Dala mi je injekcijo pomirjevala in še za domov eno tabletko za vsak slučaj. Nekako sem bila pomirjena, ampak podzavestno mi ni dalo miru, kaj se je oz. se dogaja z mano. Čez 5 dni se mi je napad ponovil in zaradi strahu, da se mi bo kaj zgodilo sem preventivno spet odšla k zdravniku. Bil je isti postopek, EKG srca in pogovor z zdravnikom. Morem pa povedati, da sem imela pogovor z zdravnikom dr. Božičem v Ajdovščini in me je zelo pozitivno presenetil. Po pogovoru sem imela občutek, da mi doktor res hoče na vsak način pomagat, kar pri moji zdravnici na žalost tega občutka nimam.
Že takoj naslednji dan pa so se začeli pojavljati drugačni občutki. V prsnem košu me je začelo tiščati (občutek tesnobe), vrtoglavica, slabost, občutek da se mi bo nekaj zgodilo in v tistem trenutku nisem več videla nobene svetle točke. Razmišljala sem samo o slabih stvareh, da sem bolna, da ne bom naredila šole, da ne bom najdla službe, itd. Prišlo je že tako daleč, da sem nekajkrat na dan začela jokati. Počasi pa smo prišli do zaključka in spoznala sem, da sem sama kriva za vse, kar se je dogajalo in sama sebi sem delala škodo, ker se nisem znala pogovarjati. Sem prikrito čustven človek in vsaka žalostna stvar me spravi v jok. Nikoli v življenju nisem znala svojih čustev pokazati še manj pa povedati kakšno slabo stvar. Tako sem naprimer v šoli padla kar nekaj izpitov in na koncu mi jih je veliko ostalo, doma pa sem rekla, da sta mi ostala samo še dva. Mogoče se sliši kot, da sem hotela lagati, ampak čutila sem, da nočem nobenemu delati skrbi še z mojimi izpiti in sem si rekla, da bom že sama zmogla, kar je zelo narobe (velikokrat sem imela očutek, da sem sama, osamljena, da me nihče nima rad in da je vsem vseeno zame). Stvari sem raje zadržala zase, in me je ta stvar mučila, kot pa da bi povedala in bi skupaj doma rešili težavo. In vse te stvari so se skozi celo moje življenje po kupčkih nalagale v meni. Pika na i pa je bila očetova operacija. Meseca marca je zaradi zdravstvenih težav odšel na operacijo, kar me je še bolj potrlo. Od takrat naprej sem se močno spremenila in na mojem obrazu je izginil nasmeh. Tudi smisel za humor sem izgubila. Nato se je mami v službi pogovarjala s psihiatrinjo in ta je potrdila depresijo. Odšla sem k osebni zdravnici po napotnico in najverjetneje bom šla v Ajdovščino, k psihiatrinji Leban Bredi. Imam srečo, ker imam čudovite starše in sestro, ki bi vse na svetu naredili za to, da mi pomagajo, ljubečega fanta, ki me razume in mi stoji ob strani in sorodnike, ki mi dajejo pozitivne besede in verjamem, da se bom s pomočjo njih in prijateljev počasi zvlekla iz tega in spet normalno zaživela.
Težave se še vedno pojavljajo, sicer vsake toliko časa. Je pa res, da je, odkar sem spregovorila z ljudmi okoli sebe, veliko veliko bolje. Še vse eno bom obiskala psihiatrinjo, ker sem trdno prepričana v to, da bom z njeno pomočjo, nekega dne tudi jaz normalno zaživela in v meni ne bo več tistega strahu, da se mi bo nekaj zgodilo.

Lep pozdrav Sandra,

V glavnem si že sama spoznala kaj je vzrok in kaj je treba storiti, da se osvobodiš vseh potlačenih občutkov in bremen, ki so se v vseh tvojih letih v tebi kopičila.

To je, da počneš tisto, za kar si do sedaj verjela, da ni prav. In sicer, da izraziš tudi tiste občutke, ki so po tvojem mnenju slabi in verjameš, da jih je treba skrivati v sebi in drugim kazati le lepšo plat lastne osebnosti.

Ob prebiranju, so mi dale misliti še naslednje besede:

Res je, da je vzrok v tebi. Vendar nisi sama kriva, da si to, kar si.

Nisi sama kriva, če te nihče ni naučil se pogovarjati in če ti je nekdo vcepljal, da ni prav govoriti o slabih občutkih…..
Ne obremenjuj sebe še bolj, kot si že obremenjena…Depresivna si zato, ker te to breme toliko obremenjuje, da zmanjka energije za življenje.
To je tako, kot če bi na hrbtu nosila 30 kilsko vrečo….Prej ali slej, bi se skozi življenje le še lahko plazila po štirih….Brez kakršnega zagona ali veselja do življenja. Življenje samo zato postane muka in vir trpljenja.

Da se boš rešila bremena, ne išči krivca v sebi, ampak izrazi občutke tam, kjer čutiš, da bi rada, pa si ne upaš.

Izrazi občutke, da boš očistila lastno dušo.

Robi.

Draga “Saandraa”!

Zelo sem vesela, da si se obrnila na naš Forum! Upam, da boš poleg Robijevega odgovora dobila odgovor še od koga drugega. Večx sem šla skozi tvoje pisanje in zdaj imam v glavi 2 stvari.

Prva je ta, da sem kot nalašč pred kratkim od neke punce slišala skorajda identično zgodbo, kot je tvoja – in njeno izkušnjo, kako si je več kot uspešno pomagala ven iz teh neprijetnosti. Če želiš morda kdaj govoriti z njo, se javi in vaju bom poskusila povezati.

Druga stvar pa je ta, da si že sama zelo lepo obrazložila, za kaj sploh gre. Ja, ker nisi živela v celoti tega, kar si, se je tisti tvoj del, ki si ga potlačila, navidezno skril in dal mir, a vse, kar želimo skriti, potlačiti, odrezati,… – slej ko prej plane na dan in takrat ne več v prepoznavni obliki, ampak v obliki najbolj čudnih pojavov (telesnih, čustvenih, psihičnih, itd.). Nobene energije, ne pozitivne ne negativne, ne moremo uničiti. Večina nas ne zna ravnati z njo, zato imamo potem sami s seboj raznorazne težave. Zato je tudi tvoja odločitev za delo s psihiatrinjo več kot modra odločitev. Skupaj z njo se boš naučila drugače ravnati s svojimi čustvi že v štartu. In ko boš znala to, bodo tudi vsi ti zdaj najbolj telesni “fenomeni” izginili sami od sebe. Zoprni simptomi so na nek način tako kot zoprni otroci, ki nam hočejo nekaj pomembnega za nas sporočiti. Ko uredimo tisto bistveno pri sebi, se tudi simptomi umaknejo in otroci so spet pridni. Morda se sliši celo preveč preprosto, a tako je.

Čutim, da si na pravi poti, zato za danes toliko. Če pa bo treba, sva še na vezi!

Maja

Živijo Sandra!

Malo direktno vendar resnično!!

V otroštvu??

1. “velikokrat sem imela očutek, da sem sama, osamljena, da me nihče nima rad in da je vsem vseeno zame)”

kaj je sledilo pr teb….

2. Zvečer smo sedeli na kavču in gledali TV. Kar naenkrat me je oblila vročina (ta vročina se je močno razlikovala od tiste, ko ti je vroče med tekom naprimer), v rokah in nogah sem začutila hladen pot, zeblo me je, začela sem se tresti in srce mi je začelo zelo hitro razbijati.

Sledi
3. “Imam srečo, ker imam čudovite starše in sestro, ki bi vse na svetu naredili za to, da mi pomagajo, ljubečega fanta, ki me razume in mi stoji ob strani in sorodnike, ki mi dajejo pozitivne besede in verjamem, da se bom s pomočjo njih in prijateljev počasi zvlekla iz tega in spet normalno zaživela.

Tvoji starši so te zapustil, najbrž kot že zelo mlado (št. 1). Tko je, številka 2. je samo odziv na to, da so te zapustil. Številka 3 je tvoja reakcija, da bi nazaj dobila nek odnos, v resnici gre za navidezno stvar.

Vsa bolezen je samo tvoj poskus dobit nazaj starše. Ampak njih nisi nkol mela. Jedro problema je strah pred smrtjo, ter to, da te je strah življenja brez njih. (postavit meje, se odselit, met normaln life- nč več staršev). Če boš uvidla, razrešla ta strah globoko v seb, ne boš bolana, ne boš rabla nč od staršev, jim boš lahko postavla meje, odšla. To pa bi pomenlo resnično napredovanje. Vso srečo.

Pozdravljeni,

res sem vesel, da sem našel ta forum. No, naj se najprej predstavim, sem 17-letni dijak gimnazije in že nekaj časa imam težave z duševnim zdravjem. Že od nekdaj si stvari pretirano ženem k srcu, naprimer, če pred kakšno osebo, pred katero mi je nerodno, kaj narobe povem, kasneje vse obžalujem in podobno. Tudi zaradi šole sem zelo živčen. Ker ne želim, da se mi veliko stvari nabere, želim vse skupaj čimprej opraviti in sem stalno nervozen. No zdaj pa to za kar sem tukaj, začelo se je januarja 2010, 3 dni zaporedoma, sem dobival hude bolečine v prsnem košu- v žlički. Pa sem si mislil, saj bo minilo, potem pa sem se eno noč zbudil od bolečine in oče me je odpeljal na urgenco, zdravnik pa ni nič opazil in rekel, da so živci in mi rekel, da naj pijem metin čaj in bo minilo. Od takrat naprej nisem tega nikoli več doživel, ker me je obisk zdravnika nekako pomiril. Letos, marca pa je šlo spet na dol. En dan v šoli mi je postalo zelo slabo, potiti so se mi začele roke, mislil sem, da bo bruhal. Šel sem domov, ker sem mislil, da sem zbolel. Doma je bilo kot, da mi ne bi nič bilo in sem šel čez dva dni spet v šolo, saj sem se počutil odlično. Med testom v šoli se je slabost in vse skupaj ponovilo, a sem zdržal in doma je bilo spet vse v redu. Od tistega dne naprej se mi, kadar postanem živčen, začne vrteti, mislim, da bom bruhal… pa tudi v situacijah, ko ne vidim izhoda, naprimer zadnjič pri frizerju, ko nisem mogel karr s stola sem spet doživel to, ko sem se pogledal v ogledalo sem bil čisto bled in niti nasmejati se nisem mogel, ko mi je frizer nekaj razlagal. In to se mi vse pogosteje dogaja, kar me že res skrbi. Ponavadi sem tak tip, da vse zadržim zase, saj nočem jamrati, ali pa nočem izpasti kot, da pretiravam. Zadnji teden pa že nepretrgoma čuitim tisto napetost, ko te je nečesa strah (kot trema), ki se je ne more in nemorem znebiti, čisto sem brez volje, na zabavah se počutim, kot da se me ostali izogibajo in podobno, ko sem vam tole pisal, sem se moral močno skoncentrirati, saj mi misli kar zaidejo. Zato vas prosim, če mi lahko pomagate in mi poveste, če moram obiskati zdravnika. Počitnice so, jaz pa sem čisto “na koncu z živci” in ne vem kako bo, ko bo spet šola. Najlepša hvala, haveležn bom vsake pomoči.

Pozdravljen Tesroz!

Težave, ki jih opisuješ, strahovi in tesnobe katere doživljaš kažejo na znake anksioznosti. Verjetno ni človeka, ki ne bi poznal strahu. Vsak od nas občuti določeno mero treme pred izpitom ali podobno situacijo, vendar nekdo je lahko zgolj prestrašen, drug pa lahko doživi pravo panično reakcijo. Anksiozne motnje so najpogostejša psihična bolezen, ki zahtevajo pravilno zdravljenje, velikokrat se uporabljajo različna zdravila, ponekod pa zadostuje že psihoterapija.

Predlagam ti, da poiščeš pomoč na društvu Dam (drustvo za anksiozne in depresivne motnje), kjer ti bodo najbolje znali svetovati in pomagati.

Vse dobro

Pozdravljeni,
Krajšanje dneva in vse več teme mi povzroča motnje v obliki strahu in nemira,ki mi praviloma povzroči pospešeno bitje srca in nelagodje, ki je vse bolj neprijetno. Vem, da je to produkt moje glave. Osebna zdravnica me je poslala na nekaj preiskav, vendar mi vsi ponujajo zdravila z vsemi stranskimi učinki. Naj povem, da bom v začetku novembra dopolnil 66 let. Življenje ni bilo kaj posebno prijazno do mene. Motnje delovanja ščitnice že pred 40 leti, ki se je po petih letih jemanja Vobenol tablet končno uredile. Pred 10 leti so mi ugotovili kalcinacijo aortne zaklopke, ki so jo nadomestili z umetno. Tri leta za tem so mi ugotovili raka na desni ledvici, ki so jo po hitrem postopku odstranili. Pa še toni bilo dovolj. Pred šestimi leti so mi odkrili raka na prostati v zgodnji fazi. Hoteli somi jo zdraviti na različne načine, ampak sem jaz zahteval, da jo takoj odstranijo. To so končno tudi storili, saj ne veljam za “gamblerja”. Nekaj mesecev se mi pojavlja blago odstopanje pri delovanju ščitnice. Na predlog osebne zdravnice sem se preko e napotnice prijavil na pregled; na vrsti bom šele 01.07.2020!?!?
Razpoloženje in volja mi kopnita. Srečo imam, da imam dobro ženo, sina in hčer, ter tri čudovite vnučke, ki mi dajejo smisel življenja.
Škoda, da se v zdravstvu in družbi dogajajo takšne svinjarije, ki ostajajo nekaznovane. Naj še enkrat povem, da me bodo stranski učinki zdravil prej ali slej ubili. Naj pripomnim, da ne kadim, ne pijem alkohola in ne uživam mamil. Dnevno delam vsaj 6km intenzivne hoje.
Mi lahko svetujete kaj najše storim zase? Hvala in lep pozdrav, Viktor

preberi si knjigo Terapija sprejemanja in predanosti – Čuječnost in psihološka fleksibilnost v psihoterapiji in začni izvajati vaje, ki jih opisuje v knjigi…

Spoštovani Viktor,

se opravičujem, ker se mi je vaš post nekako skril in izmuznil in tako dolgo nisem odgovorila nanj. Sprašujete kaj še lahko naredite zase. Moram reči, da je pohvalno, da vsak dan hodite več kilometrov in to ne glede na bolezni ki ste jih preživeli in kar ste dali skozi. Res je, da so v našem zdravstvu nerazumno dolge čakalne vrste in vas povsem razumem, da vas to jezi. Niste edini. Dobro je, da čim več sami naredimo za svoje zdravje in dobro počutje- od prehrane do gibanja, čiste vode…pa seveda tudi sproščanje stresa.
Želim vam vse dobro, pozdrav,
Bernarda

Pozdravljeni
Preživljam težko bolezen (ni nobene vrste tumorja),ki pusti posledice predvsem na možganskih ovojnicah, možganih in hrbtenjači.
S tem se spopadam že cca 2 meseca in opažam,da gre nekako telo zelo počasi na boljše.psihicno stanje pa ne. Sem predvsem izčrpana in si ne znam pomagati v tem novem razsutem stanju v glavi. Nevrološko pač imam posledice in ta nova situacija ne ubija.
Prej nikoli nisem imela takih težav,da se psihično ne izkopljem.
Ima kdo kakšno priporočilo za dobrega psihiatra,pdihoterapevta na Obali, Krasu ali Max Postojni?
Najlepša hvala za nasvete
Lp

Pozdravljeni,

me veseli, da gre stanje ( vsaj telesno) počasi na boljše in držim pesti, da se tudi psihično počutje začne popravljati. Verjetno je dokaj običajno, da človeka spopadanje z boleznijo tudi psihično izmuči. Vsekakor pa posvet s strokovnjakom lahko pomaga. Upam, da se kdo od bralcev foruma oglasi s priporočilom za psihiatra oziroma psihoterapevta.
Tale seznam je kopiran iz spletnega mesta društva DAM:
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=84

tukaj pa je še seznam samoplačniških terapevtov, ki sodelujejo z društvom:
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=911&Itemid=

je pa iz leta 2017 tako da vsi podatki ne držijo več.
Pozivam pa bralce foruma, da delite svoje izkušnje!
Vse dobro, lp,
Bernarda