nadležna soseda
Nad mojim stanovanjem živi družina s štirimi člani, od tega eno dete. Ko se glava družine, torej mama, požene po stanovanju, imam občutek, da bo strop zgrmel name. Najhuje je, da se ne požene enkrat, ampak šiba kot raketa ure in ure sem ter tja. Ima namreč izrazito težko hojo po petah in, brez pretiravanja, povzroča pravo grmenje. Ker se njena akcija začne zjutraj pred sedmo, konča pa zvečer okrog polnoči, sem s potrpljenjem že čisto na koncu.
Ženski sem že nekajkrat razložila, da je to ubijajoče, ampak me ignorira. Povrhu je invalidsko upokojena zaradi poškodbe kolen (!) in človek bi pričakoval, da bo pri hoji še posebej pazila na noge. Je pa ravno obratno. Ostali člani so čisto normalni, otroka tu in tam slišim, ko teče ali se igra, ampak ni prav nič moteč.
Kaj narediti s tako sosedo? Kako bi vi dosegli en povprečen družinski mir?
Hvala za vsak nasvet – žalostna soseda.
Hej, vem kako se počutiš. Pri nas pa en 7-letnik spodaj cele dneve maršira sem in tja. Za znoret. Soseda se ne zmeni za moje pripombe oz. ne govorimo že več kot leto dni.
Bodo tudi oni kasirali svoj del, sem prepričana.
Takoj volim in podprem stranko, ki si zada medsosedske odnose kot svojo prioriteto. Včasih se mi zdi, da kar je kriza na tem svetu so predvsem ljudje in država bi morala urediti to, ker ljudje sami ne bomo.
Jaz bi bila vesela, če bi zgornji sosedi težili, ker lahko izoliraš kolikor toliko, naši pa so spodaj in ne gre: vrata so do tal, pa parket bi morala dati na novo-preveč stroškov.
Eni so res prasci, vendar naj te tolaži, da so takim baje dnevi šteti: ali se bodo pokesali in spreobrnili ali pa jih bo…..
Lp, L.
mene moji sosedje ne motijo, pa imajo štiri otroke, majhne, si lahko predstavljate kakšno dirkanje je to cel dan, da ne govorim o tem ko se ponoči zbujajo in jokajo. Ja in? Zarad tega se ne bo svet podrl…. Ali si pomislila, da ima mogoče soseda še kake druge probleme pri hoji in da mora malo bolj na trdo stopiti? Pa daj muzko mal bolj na glas, da ne boš slišala težkih stopinj….pa bo.
Jaz imam pa ravno obraten primer. Moja spodnja samska soseda pri 50-tih stalno teži in klicari, da imam ful težko hojo in da bo znorela. No…..moja teža je 55kg, moja hči pa morda kg več. Obe sva odrasli, torej se ne žogava po stanovanju niti ne loviva….tako, da res ne vem z čim ji tako grenim življenje. Poleg tega sva zelo malu doma. Ko sva nazadnje prišli iz potovanja je bil takoj telefon, da naj dava že mir, saj ji že cel teden greniva z hojo življenje in da zaradi naju ne more spat! :))) Noro….midve sva pa uživali na morju:) Tedaj je pa meni počil film in sem ji jaz rekla, da če še enkrat pokliče jo bom prijavila na policijo zaradi nadlegovanja! Povedala pa sem tudi hišniku, kako mi greni življenje.
Od takrat naprej (2 meseca) je mir!
V bloku je pač tako….moraš se prilagodit, če se pa ne moreš pa ni rešitve in se moraš odselit:)
O, majdab, zakaj se pa čutiš prizadeto?
Veš, definicija morale je predvsem smisel za to, koliko razumeš, da so poleg tebe na svetu še drugi ljudje.
To je podobno, kot s cigareti: sama sem kadilka, ampak če samo zaslutim, da bi nekoga motila s kajenjem, mi na misel ne pride, da bi prižgala. Zagotovo se je lažje meni umakniti, kot pa nekadilca posiljevati z dimom.
Kar se problemov s hojo tiče: ravno v tem je catch! Dovolj indicev obstaja v dvom o legalno pridobljenem statusu invalidske komisije. Kar seveda ni moj problem. Bo pa morda moral postati, če se bo nasillje stopnjevalo. Če bom prišla do točke, ko ne bom videla prav nobene druge alternative več.
Pa kaj vam je ljudje?
Soseda malo bolj na trdo hodi in to se po novem imenuje že nasilje????
In status invalida s strani invalidske komisije?????
Po moje ti ta soseda gre že tako in tako na živce – že brez te hoje po stanovanju. In zato še toliko težje “prenašaš” vse skupaj.
Ne rečem, da te stvari niso moteče. Sama tudi živim v bloku in vem kako je to. Ampak, zaradi česa takega it v takšne skrajnosti????
Si kdaj pomislila, da ta soseda morda prav zaradi svoje okvare hodi tako težko? Oz. ima tako težko hojo?
Nad mano živi starejši zakonski par, kjer sta že oba bolna. Ona sploh. Ima kar veliko kg preveč in zelo težko hodi. In ravno tako se to sliši k nam, ki smo spodaj.In kaj naj zdaj jst? Jo nadlegujem naj začne z shujševalno in naj gre v toplice da bo imela lažji korak????
LP
Dober dan žalostna soseda.
Spomnila si me na tisto obdobje, ko so naši otroci začeli hoditi v šolo. Na eni in drugi strani pa smo imeli sosede upokojence. Nič takega v naši hiši nismo počeli, da bi ne bilo v mejah normale. Vendar so sosede od dolgega časa kar poslušale kaj se pri nas dogaja. Vsak manjši hrup jim je šel na živce in so takoj zvonile na vratih. Kaj misliš, da je bilo to prijetno. Šle so tako daleč, da so nam že določale ure kdaj lahko normalno živimo. Kaj misliš kako smo sosede utišali. Res smo postali glasni. Navojnice smo spuščali kadar se nam je zdelo z glasnim pokom, loputali z vrati. Verjami mi, da je pomagalo.
Če te motijo stopinje sosede si lahko daš v ušesa tudi zamaške, lahko pa tudi naviješ glasbo, če jo imaš rada. Vedi, da si tudi ti moteča za sosedo, ne samo ona zate.
To obdobje martretiranja je minilo. Otroci so odšli, sosede pa še vedno vse čujajo in za vse vedo, vendar tokrat z druge strani, saj sem v tem stanovanju ostala sama.
Zadnje kar sem doživela s strani sosed je bilo lani, ko je prišla nečakinja pospravljati. Jasno, da je uporabila tudi sesalec. Zvečer se najavi soseda, in o groza, začne razburjeno razlagati kako smo bili glasni, da je mislila, da hišo “podiramo”. Povedala sem ji, da mi zastojn govori. Sesali smo normano, v mejah dovoljenega, da pa mene ne bo več razjezila, ker imam taka zdravila, da mi je vse ravno. In res je, spoznala sem, sicer pozno, da je življenje prekratko, da bi se zaradi nekaterih, kvarila svoje zdravlje.
Mislim, da je debata ušla v popolnoma neproduktivno smer.
Popolnoma te razumem in sočustvujem s teboj, ker imam totalno iste probleme. Nad nami stanuje družina s tremi otroki, ki stalno tekajo gor in dol po stanovanju, ko pa starši hodijo, pa korakajo! Smao čakam, da se mi bo strop usul na glavo in sem že povsem brez moči.
Popoldan se nikoli ne moreš po kosilu vsaj malo odpočit, ker nad teboj ves čas butajo in butajo. Otroci non-stop tekajo sem ter tja – ne vem, od kje jim energija? Enkrat sem jim rekla, da lepo prosim, če lahko malo bolj pazljivo hodijo, ampak so se tako usajali, da sem mislila, da me bodo pretepli. Pa seveda nimajo nobenih tepihov po tleh, ne nosijo copat, da bi vsaj malo absorbirali udarce.
Potem pa mi nekdo razlaga o strpnosti.
Oprostite, odkar sem se rodila, živim v bloku, zamenjala sem že nekaj stanovanj in nikjer nismo imeli teh težav. To dokazuje samo to, da je z zgornjimi sosedi in njihovim načinom hoje nekaj narobe, ne pa da se kaj takega ne more dogajat, kot nekateri tukaj implicirajo. Vas povabim k sebi na kavo v nedeljo ob 15h pa boste vidli, kak žur je to!
Midva sva začela razmišljat, da bova izlolirala in spustila strop, druge zgleda ne bo, ker stanovanja po šestih mesecih ne moreva prodat.
Je že tako, da sit lačnemu ne verjame in samo, kdor je sam v taki situaciji, lahko razume, kako to izgleda.
Hvala, r., da me nisi še ti obgrizla.
Tudi sama sem razmišljala o izolaciji stropa, pa so žal prenizki in to ni izvedljivo.
Prav imaš, najgrozovitejše od vsega je butanje, ki ga najtežje prenašamo zaradi konstantnosti. In najbridkejše je to, da si v svojem stanovanju ne moreš privoščiti počitka, ko bi ga potreboval.
Le zakaj, hudiča, so v srednjem veku obsojence na smrt kaznovali tako, da so jih privezali h kolu in jim vodo kapljali na glavo? Zato vendar, ker enolični oz. bobneči konstantni zvoki pripeljejo do najhujšega!
Se pridružujem, soseda, sva že dve.
Ali veš, da že nekaj časa razmišljam o društvu, ki bi začel gonjo proti takim nesramnežem?
Vsi tisti, ki pišete, da smo ostali težaki težki, pa ne razumete razliko med navadnim in normalnim hrupom in dlje časa trajajočim hrupom.
Pri nas imamo vsake 15 minut vlak čisto zraven: vendar ker veš, da bo čez pol minute, minuto vse ok, ni problem.
Problema tudi ne vidim v občasnem kratkotrajnem hrupu.
Obstaja pa razlika, če nekdo:
1. dan za dnem
2. po več ur skupaj
povzroča glasen hrup (če nekdo teka ali hodi po stanovanju je to tako kot bi te nekdo tolkel po glavi). Naj se javi korenjak, ki bi to mirno prenašal po več ur dnevno dan za dnem, ko si želi samo miru po službi.
Pri nas, če delamo prevelik hrup odidemo ven po 15 minutah. Zakaj si povzročitelji hrupa ne nabavite copat, postavite tepihov, greste ven delat hrup pa res ne vem?
Lp, L.
draga soseda! tudi jaz zelo sočustvujem s tabo! stanovali smo 16 let v bloku, nad seboj in poleg sebe smo imeli družine, kjer so se zakonci tudi malo udarili, otroci pa so tudi bili neznosno hrupni. blok je bil osmerček – majhna stavba, slišalo se je dobesedno vse (starejša gradnja, brez izolacije). Potrpeli smo – zakaj? Zato, ker smo zidali hišo in smo živeli z mislijo “saj bomo kmalu šli iz te norišnice”! leta si nismo privoščili dopusta, ker smo vedeli, da bomo uživali vse zamujene dopuste potem, ko bomo enkrat na svojem. – nasveta ti drugega nimam dati, kot da si z gornjo sosedo prijazna, jo včasih ogovoriš, poklepetaš in tako ji boš tudi lahko enkrat na miren način povedala kaj te moti. potem ji boš lahko za recimo 8. marec poklonila tiste tihe copate….lepa beseda še vedno lepo mesto najde! Pozdravljena!
Tisti obiski, ki so bili pri meni kdaj deležni neprostovoljnega butanja, so mi predlagali, naj nemudoma začnem medijsko kampanjo in odprem, kot praviš ti, lubika, temo o medsosedski agresiji.
Ampak, ker moram jaz poleg že omenjenih nevšečnosti postoriti še kaj drugega, če hočem da mi življenje teče kot je treba, enostavno ne najdem časa, pa tudi volje ne, da bi se spopadala z mlini na veter.
Bi se pa takoj priključila tovrstnemu društvu in podprla tistega, ki pri tem trpi.
Oprosti, ampak ne vem, kaj naj si mislim o tvojem sporočilu – 16 let ste trpeli???
Za božjo voljo, to je pol mojega življenja – pol življenja naj prenašam teror z mislijo na to, da bo nekoč (morda) bolje? Oprosti, tega ne štekam, vas pa občudujem, da 16 let niste šli na dopust, ker boste enkrat vse nadoknadili.
16 let se ne da kar tako nadoknaditi, pa brez zamere. Jaz že ne bi stiskala zob ves ta čas nekje v kotu.
Soseda,
za razliko od nekaterih te razumem, saj sem bil pred leti v podobni situaciji. V stanovanju 35 m2 je nad menoj v enakem stanovnju živela 5-članska družina z majhnimi otroci. Lahko si misliš. Otroci pač dirkajo po stanovanju, ampak da pa to počno odrasli, pa ni opravičila. Ali pa to, da otrok lahko po dve uri skupaj buta s stolom ob tla, ko se gunca,…ti možgani ven skočijo. Sploh, če si prisiljen biti v stanovanju, kot sem bil sam (sem pač študiral). Tudi če bi si lahko privoščil poslušanje glasbe, je ni jakosti, ki bi to ropotanje preglasila.
Lepa beseda lepo mesto najde, ampak žal le pri ljudeh, ki imajo duha in ki niso popolni egoisti. Poskušal sem zlepa, poskušal sem tudi zgrda. Ampak hrupa sem se rešil šele, ko sem se odselil. Upam, da mi ne bo treba nikoli več prenašati česa podobnega. Naj tisti, ki govorijo o strpnosti, kaj takega najprej izkusijo, in potem govorijo.