Z dekletom sva skupaj več kot tri leta. Potem sva gradila odnos, ki ga nameravava letos nadgraditi z začetkom gradnje hiše ter kasnje s poroko in otroki. Naj povem, da sem se po cca. enem letu preselil k njej (njenim staršem, ki so kar v redu).
Pri nas doma se je brat tudi že odselil, sestra pa naj bi tudi odšla od doma, tako da bosta ostala doma starša s kmetijo. Sedaj pa problem: nekako (očitno) so doma računali name, da bom ostal doma. S stališča mojega dekleta je to neizvedljivo, ker si ne želi »take« tašče, kot je moja mati (moram povedati da je res muhasta, da je kar nekaj pretrpela, da si ju res ne predstavljam skupaj). Doma sem jih počasi navajal, da bom odšel od doma, ker želim oz. želiva biti samostojna (na svojem, tudi kar se tiče vzgoje otrok in najinega odnosa). S tem se je mati strinjala, ko pa sem ji povedal, da je ona dobila parcelo in da bova res začela zidati, je zelo dvolična. Velikokrat pravi, da ni lepo, da njiju poščam doma, kaj bo s prazno hišo, kako bo s kmetijo ipd, včasih pa vpraša, kako napredujeva s papirji itd. Potem drugič prosi za pomoč pri delu (ki ji, kolikor je le mogoče ne odrečem), naslednjič pa ji je težko prositi in govori naokoli, daji nihče ne pomaga.
Sam sem se definitivno odločil, da nebi bil doma, niti pri punci ne, ker želim, da sva sama in da sama skrbiva zase in da sama vzgajava svoje otroke, da nama nihče ne »komandira«, pa čeprav ta špas ne bo tako poceni.
Vem, da staršema ni lahko, a bi vseeno mogoče pa le morala razumeti in vedeti, da nismo otroci njuna last, da lahko odletimo. Saj ne rečem da bi ju v bolezni pustili na cedilu, da jima nebi pomagali, ne vem ali nama nebi bili pripravljeni želeti le boljše kot imajo oz. so imeli sami.
V zadnjem času sem precej forumaov bral na temo odnosa med sinom in materjo oz. med bodočim možem in taščo. Najverjetneje res obstaja neka zelo močna navezanost med nama z materjo, katero pa ne vem, kako bi jo (v dobro najinega odnosa z dekletom) prekinil. To bo vsekakor potrebno, saj ne morem biti do smrti mater razpet med dvema ženskama. Kako to storiti, kaj svetujete vsi, ki ste imeli izkušnje s tem? Kako naj se rešim dvoma, ki nastane malo večjem prepiru z dekletom?

Hvala vsem za pomoč

Mislim, da razmisljas zelo zdravo in zrelo ter da prihodnost nacrtujes tako, kot bo najbolje za vse vpletene. Dobro je, da s partnerico ne bosta ne pri njenih ne pri tvojih starsih in da bosta neodvisna pri osebnem zivljenju in vzgoji otrok. Stvar je sicer res draga, a se vsak tolar splaca.
ce se ti zdi mati dvolicna, se o tem z njo pogovori. To je tvoja naloga, ker je to tvoja mama in ne od partnerice. Vsekakor pa se moras z njo pogovoriti o tem, da je zdaj prva tvoja partnerica in ne vec ona, in ji to tudi pokazati. Na tebi je tudi , da ji dopoves, da bo v primeru, da se bo grdo obnasala do tvoje zene, kratko potegnila izkljucno mama. Odgovornost, da prekines navezanost na mater in se posvetis svoji druzini, je izkljucno na tvoji strani.

Le tako naprej v smeri samostojnosti, ker na tak način z vsemi ohraniš najboljše možne odnose. Kar se navezanosti na mamo tiče, je treba poudarit, da gre za naravno stvar, samo da jo je ob svojem času za prerastit. Pomislimo, v kako zastrašujoče hladnem odnosu bi otroci odraščali, če jim starši ne bi nudili ustreznih čustvenih vezi v smislu varnosti, ljubezni, zaupanja….Kot otroci nujno potrebujemo čustveno navezanost, in ko pri biološki polnoletnosti z 21 leti prerastemo potrebo po opori staršev, smo dovolj zreli za samostojno odločanje in zatem za samostojno življenje. Le da marsikateri starši težje razumejo, da bodo njihovi otroci odleteli iz domačega gnezda. Sploh matere, če v zakonu niso čustveno izpolnjene in če to izpolnjenost iščejo v sinu. Ne razumejo, da je ljubezen do sorodnikov in prijateljev drugače obarvana kakor partnerska ljubezen! Zato se sinova ljubezen do matere in do žene sploh ne izključujeta, ker nosi ljubezen do žene drugačno kvaliteto kot ljubezen do matere. To istočasno pomeni, da mati nikakor ne izgubi sina z njegovo poroko, pač pa pridobi novega družinskega člana, namreč snaho. Le sinovi, ki so podlegli čustveni zlorabi matere, ne zmorejo ljubiti svojih žena na zdrav partnerski način, ker je ta komponenta že zasedena – to so mamini sinčki. Pa zate v tej smeri ni bojazni, se ne bi tako boril za samostojno življenje. Ko se preseliš na svoje, tudi ni nobene potrebe po prekinitvi odnosa s prvotno/svojo družino, le v nekih sprejemljivih okvirih naj potekajo stiki, pa bo.

Pozdravljeni!

Odnos mama, sin je resnično zelo globok in edinstven odnos. Vendar pa je mama v pravem pomenu besede mama, ko otroka spusti v svet. Nekako čutim, da bi vaša mama sicer želela, da bi se vi osamosvojili in si ustvarili svoj dom, pa vendar ob tem čuti strah, kdo bo skrbel za kmetijo in zanju, saj se starata in bosta verjetno potrebovala pomoč. Jaz bi vam rekla predvsem to, da naredite to, kar vi čutite. To kar vi mislite, da je prav za vas. Nekako sem skozi vso pismo čutila vaš strah, pred tem odnosom, ki ga gradite z punco, kar mi je zadnji stavek tudi potrdil. Kaj pa če odidete od doma in vam s punco ne bo šlo? In ko se boste vračali domov in bo tam tisti stavek, saj sem ti rekla… Koliko bi se osramotili, če vama nebi uspelo? Gospod, jaz za vas resnično ne vem, kaj doživljate, čutiti pa je nek strah pred zapuščenostjo. Mislim, da je to razlog, da se ne zmorete odločiti in stati za svojimi odločitvami, temveč še oklevate in se sprašujete, kako bo z mamo. Dvoma, ki ga začutite, ob prepiru z partnerko se boste rešili, ko bosta oba začela govorit o njem in o strahu pred odnosom. Ko bosta naredila prostor čutenjem s pogovorom, predvem kaj vidva doživljata in kako vama je, bo strah poniknil in nastal bo prostor za intimnejši odnos. Takrat bosta tudi vedela, kje si želita živeti in ustvariti dom.

Želim vama vse dobro še naprej.