Danes zjutraj sem se komaj začela zavedati, da je z mano nekaj narobe.
Psihično sem čisto na tleh. Vsaka malenkost me spravi s tira. S fantom se prepiram že, če me kateri dan ni mogel poklicati. Takrat znorim tako daleč, da postanem histerična, ga ozmerjam, 100x prekinem zvezo in 100x pokličem nazaj. Povrh vsega pa še mu težim, da si bom nekaj naredila v prepričanju, da me ne ljubi. Ko se pomirim pa vidim, da totalno blefiram.
Pred 4 leti z bivšim je bilo enako. Takrat sva 1 leto živela proč od doma, ker sva bila študenta. Prepirala sem se zaradi takšnih malenkosti, povrh vsega pa še v pričo njega klicala svoje starše domov, češ kako trpim, pa da se mi bo zmešalo. Po slabih 3 letih se je naveličal in sva se razšla. 2 leti sem bila samska in praktično ni bilo ne duha ne sluha o živčnih izpadih. Vendar sem že od nekdaj bila občutljiva, če me je kdo karal. Preprosto nisem znala nobenemu prisluhniti, kot da sem popolna- brez napak.
No, pred 2 letoma sem spoznala sedanjega fanta. Trajalo je samo pol leta, potem pa se je spet začelo z moje strani. Ne vem od kod mi to, preprosto ne zaupam nikomur in sem prepričana, da me bo vsak enkrat razočaral.
Naj poudarim, da nisem z moškimi nikoli imela slabih izkušenj. Pa še ljubosumna sem na vsako, če jo samo pogleda.
Je pa tudi res, da so moji starši proti mojemu sedanjemu partnerju, ker je v finančnih težavah in zaradi tega še kakšni 2 leti ne bova mogla na svoje. Ima pa tudi otroka iz prvega zakona, ki se je končal kaj hitro.
Midva sva skupaj dobri 2 leti in če ne upoštevam mojih izpadov vam lahko zagotovim, da bom takšnega fanta kot je on, težko našla, pa če mi verjamete ali ne. Vendar nekje globoko čutim, da ga počasi izgubljam, ker se mi zadnje čase dogaja skoraj vsak teden, da postanem depresivna. Veliko so prispevali tudi moji starši, ki mi enostavno niso pustili, da sama izberem partnerja (stara sem 25 let) in mi prali možgane.
Moja slabost je tudi, da vse povem vsem. Kar so moji starši govorili o njem, sem mu vsakič povedala in to ga je moralo vsakič hudo prizadeti, da tako trpim zaradi njega. To mi je nekaj dni nazaj tudi končno priznal. Od takrat sem še bolj prepričana, da ga ne smem izpustiti iz rok. Moji starši pa sedaj mislijo, da jih on sovraži in sploh več nočejo slišati o njem. In če se bo tako nadaljevalo, lahko spakiram in grem- je še dodal moj oče.
In ja, verjetno potrebujem pomoč (psihično), da bom zdržala pritisk mojih staršev in da bo enkrat napočil trenutek, ko bom lahko šla na svoje.
Letos sem diplomirala, in to zelo uspešno, po 2 mesecih se že zaposlila, in kar se tega tiče, sem neizmerno srečna. A kaj, ko mi moje zasebno življenje preveč pomeni in če kaj ne štima, še posebej, če vem da sem jaz kriva, potem sem na tleh.
Res je, da prejšnji partner ni bil v finančnih težavah in ni imel otroka iz prvega zakona, a z najinim odnosom ni bilo prav nič drugače. Čas je, da spremenim svoj odnos do soljudi in za to bom potrebovala pomoč. Sram me je to priznati, vendar sem tudi jaz očitno zabredla v depresijo. Se mi že dogaja, da kakšen večer zelo slabo spim, ker brodim o stvareh, ki me počasi ubijajo. Enkrat mam takšno mnenje o nečem, drugič spet drugačno.

Kaj menite vi? Kako naj nadaljujem svoje življenje. Vem le to, da na takšen način ne bom zdržala več.

Prosim za vašo pomoč.

Draga Keira,

kot si sama napisala, se ti dogaja, da postaneš nemogoča takrat, ko si v zvezi s partnerjem. Se pravi ti delajo probleme medsebojni odnosi z najbližjimi. To pa ne izhaja iz trenutne situacije, niti ni odvisno od trenutnega partnerja, temveč boš morala seči globlje. Tudi to si že sama ugotovila,da je življenje pri starših pravi pritisk za tebe in se ga moraš “rešiti”. Torej skoncentriraj se na ti dve dejstvi, partner, če te ima resnično rad, ti bo stal ob strani in ti pomagal, da se rešiš stisk. Sicer pa te očitno mora imeti, če zdrži vse tvoje izpade. Predvsem se ozri vase, kaj si ti želiš (ne tvoji starši in ne tvoj partner), kaj potrebuješ v življenju. Verjemi, da ko boš to točno vedela in boš odločena, bodo tudi starši popustili s pristikom, fantu pa se bo oddahnilo. Odrasla si, imaš diplomo, torej imaš vse možnosti, da si ustvariš svojo družino, svoje življenje, ki bo tvoje, ne tvojih staršev. Če ti je to trenutno pretežko sami, ti svetujem, da si poiščeš dobrega terapevta, ki ti bo v pomoč, kajti čaka te veliko dela, saj moraš spremeniti barve s katerimi gledaš na svet okrog sebe, predvsem pa na sebe samo. Najprej moraš imeti sebe rad, da imaš lahko tudi druge.
Pogumno naprej draga Keira.

Maja