Na temo – doktorji bodite ljudje…
Ko sem prebrala post razočarane sem se spomnila besed, ki so bile meni kot hčeri (danes pokojne mami namenjeni). Zgražam se ob pomisli na to kaj si/ ste doživela draga razočarana, vendar verjemite, niti slučajno nisi/niste osamljen primer.
Zaradi večkratnih operacij in zdravljenja ter nekaj tedenskega slabega počutja ter dehidracije, pripeljem mami v bolnico, kjer jo lepo sprejmejo. Predčasno obvestila njenega kirurga, da je stanje spet slabše in da bova verjetno kmalu tam, tako, da so bili pripravljeni. Le da kirurg ni bil prisoten ampak na dopustu. Nič hudega menda zna vsak zdravnik dati infuzijo in oskrbeti bolno osebo. Stanje po enem tednu mnogo bolje (kirurg le enkrat tam, vendar ni uspel narediti nikakršnih preiskav in jih je prestavil na dan, ko bo dežuren in dva dni skupaj v bolnišnici), kri se izboljša, mami se počuti dobro. Naslednji dan začuti vrtoglavico, ki traja dva dni, vsako uro se mi je zdela slabša, povem sestri, da nič ne je in naj pove na viziti, da se počuti slabo. Grem na kavo, saj ne smem biti na viziti , ker je slučajno dežuren zdravnik, ki vizite niti ne opravi, če zagleda v sobi slučajno koga od obiskov. Vendar mi nekaj ni dalo miru in sem rekla, da pridem nazaj (sesetre prijazne, se poznamo že od prej saj je bila mami že tretjič v tej bolnišnici, mi seveda dovolijo, da se vrnem), ko stopom v sobo, me mami gleda prav začudeno in je čisto tiho, sprašujem jo kaj je mamica, nakar me čez tri minute, začne božati in jo vprašam ali me nisi spoznala mami. Le prikima. Odhitim do sestre, ji povem kaj se je zgodilo in pravi, da bo poklicala zdravnika. Res zdravnik ves “velik” kot bog pristopi k meni (na hodniku pred mamino sobo) in pravi v čem je težava. Povem mu ( s tem, da sem ga že pred vizito srečala in opozorila, da se mami čudno vede, naj jo malce bolj temeljito pregleda, kot vsakega pacienta, mi odgovori) kaj se je zgodilo, pa pravi, ja pa vi veste zakaj je vaša mama tukaj?? Seveda vem, saj sem jo sama pripeljala. No, potem pa veste, da je možno, da se je njena prvotna bolezen razširila. Ne, ne vem. Vendar mi prosim poveste na podlagi česa vi to sklepate (le kri so ji vzeli)???!!! Ja, saj se menda kaj pogovarjamo med seboj. Ja innnnnnnnnnnnn???? Naš kirurg na podlagi ničesar, ne trdi podobnega kot vi, je pa omenil tudi to možnost, vendar dokler ne vidi izvidov, ne more reči nič. Nakar on dejansko telefonira kirurgu in mu nekaj pravi, nato pa meni “jutri ob osmih bodite tukaj in se z njim menite naprej” (njega ima še vedno na liniji) pa ga jaz prosim, če lahko za minutko govorim z njim. Halooo, z mojega mobitela pa ne, mi odvrne. Potem pa ga prosim, naj vsaj vpraša njega, če mi lahko posreduje njegovo številko. Res s težko muko to naredi in jasno on privoli. Z vso mogočno ihto mi zapiše števiklo na nek papir. Jaz odbrzim ven in ga pokličem. Ne morete verjeti: napačna številka!!!! Ne bodi ga len, letim nazaj in prav prijazno povem, da mi je napisal napačno številko. Kako sit me je bil, pa vseebi pogleda in se je “ponesreči”zmotil v 7 in 2, bla, bla.
Dobim kirurga, mu razložim situacijo, pravi, da naj ne skrbim, da bo sigurno poskrbel za mamo (saj je to nenazadnje tudi njegova etična dolžnost) in da bo on jutru pregledal, kaj je z njo narobe. Ter, da on pač ne more reči, da je kjerkoli njena prvotna bolezen napredovala, da bodo to pač pokazali izvidi. Dobro malce pomirjena grem še malce do mami in ko pridem do nje, mami popolnoma odsotna. Znorim in letim do zdravnika in ga lepo prosim, le da ji vzame kri, ker vem in slutim, da ji nekaj manjka in da bo vsak čas doživela epi. napad. Zavrne me in pravi ji tega ne bom jemal, ker ni na intenzivni terapiji in da naj nikar ne težim, ker bo moja mami tako ali tako umrla. Haloooo, a imate rendgenske oči? Ne, vendar jo vidim, kar poglejte jo, saj je cela rakasta. Halo, pa se vi norca delate z mene? Če pa še kaj želite vas peljem k predstojniku, ko je videl, da ne mislim odnehati. In jaz, ja prosim! Gre on prvi in pravi počakajte tukaj. Vrne se čez deset minut (sta se morala zmenit, pač zdravniki držijo skupaj)in me napoti kam naj grem. Pridem do njega, še bolj aroganten od prejšnjega in pravi ja vaša mami umira oz vaša mami bo umrla že to noč, je cela rakasta, bila je že lani, je imela operacijo in rak je v celem trebuhu in verjetno sedaj že po celem telesu in zato ji ne bomo vzeli krvi ter ne bomo dali večje infuzije, ker nenazadnje je to mučenje nje in jasno prevelik strošek, predrago, da bi to počeli za nekoga, ki umira. Pa kaj ste vi nori si mislim in rečem: prvič mami raka ni imela lani, vse kar je bilo pregledano je bilo negativno.
Kako se je kregal z mano, da to pa ni res nakar predlaga, da greva gledat kartoteko in seveda pristanem, saj sem vedela za vsak izvid, ki ga je mami kdajkoli dobila. In res greva, pogleda prvo stran, drugo in evo tukaj, pa bere in bere in vidi, da sem imela nanazadnje res jaz prav, nikjer sledi o raku. Pregleda ene pet izvidov zapre vse skupaj in pravi, no dobro ampak ona bo vseeno to noč urmra. Ja hvala in ali lahko še enkrat pokličem (zmanjkalo baterije na gsm, tako, da so mi sestre pustila klicati z ambulante) našega kirurga, pravi seveda in moje ime je “ta in ta”, če imate kake pritožbe. Pokličem in povem, kaj se mi je zgodilo, spet me poskuša pomiriti in da morajo poskrbeti, da sem prosila le da ji vzamejo kri, ker ji nekaj mankja, da nočejo in pravi, da sigurno bo zdržala do jutra ko bo on prišel in da če bo kaj hudega, da morajo poskrbeti zanjo. MOlim in upam, da ima prav. Medtem pridem nazaj k mamic (ura 8.30 zvečer) in vidim zaveso med njeno posteljo in posteljo sosede (aja prej še kličem očeta naj pride sem, da so tukaj čist nori), takoj sem vedela, da je nekaj narobe, mami je doživela epi napad, točno tako kot sem napovedala. Po končanem napadu me sestre spustijo v sobo, povedo kaj se je zgodilo in jaz pravim da bom še enkrat klicala (sestre imele solzne oči in le migale z glavo sem ter tja) zdravnika, ko mi ena pravi, da ga je že ona in da prihaja od doma v bolnico. V roku treh minut je bilo naročeno (naš zdravnik) da se vzame kri (kalija in kalcija čisto pomanjkanje) mami premeščena na intenzivno in po dveh minutah, ko je prišel v bolnico imela pet flaš infuzije več. Cel tedne smo se borili, da je preživela šok od epi napeda, vmes ct. glave (b.p.) (nobenih metastaz, kot sta napovedala), odvzen krvi za pregled markerjev v krvi (izvid b.p., nobenga raka), slikanje črevesja (zarastline od prejšnje operacije).
Potem pa so jo operirali in en dan po operaciji je za vedno zaprla svoje oči. Hvaleža za vso skrb kirurga, medicinskih sester ter nadvse zgrožena in obsojajoča do zdravnikov, ki so hladnokrvno pustili, da je tako padla in ji dali tako malo infuzije, da je morala doživeti usodni epi napad ter posledično tudi zaradi tega shirala in umrla zaradi zastoja srca. Nenazadnje pa zaradi grdega odnosa, ker tudi, če bi bil kanček resnice v tem kar sta govorila, si svojec ali pacent takih besed ne zasluži, ker tako ali tako trpi tudi brez njih več kot dovolj.
Žalostna zgodba z žalostnim koncem in najbolj žalostnim srcem na svetu.
Hčerkica
Bodite pozorni, predvsem pa ne dovolite, da zdravniki z vami delajo tako, pa čeprav smo zanje le številke si zaslužimo več, brez nas tudi njih ne bi bilo oz ne bi imeli kaj za delati.
Ne, moja mami ni bila živ mrlič in ob pravi pomoči mogoče danes ne bi bilo tako, v končni fazi pa tud če bi bila, je tak odnos potreben, je potrebno reči brez diagnoze celo bolje postaviti napačno, biti pameten na oko in šparati na infuziji???
Če si se ti sprijaznil je to tvoja odločitev, jaz se nisem ne takrat in ne danes, mesec po tem. Če je bila tvoja ljubezen do očeta in babi tako mala, da si jih pokopal celo pred smrtjo in pred bolnico in vzel to pač kot “hvala bogu” tvoj problem.
Govorila pa sem o odnosu zdravnikov in ne o končnem razultatu, ki sploh ni pomemben le odnos. Beri še enkrat in beri pozorno ter premisli preden napišeš stavek kot si ga.
Sramota!!!!
Najhujše rakave bolnike v nekaterih bolnicah do zadnjega filajo z morfijem in zdravili (tudi ni poceni, kajne dragi vomer??) in se borijo do zanjega pa čeprav je odpisan in kot ti praviš “živ mrlič”.
P.S. Pa še koga od svojih odpiši, ko bodo še živi in ko jih boš peljal v bolnico lepo zdravnikom svetuj naj imajo do tebe grd odnos in seveda naj kar šparajo na infuzijah in zdravilih ker si jih ti CAR itak že odpisal. Pač en gor ali pa dol, upam da bo tvoj in ne moj, kajti jaz se do zadnjega nočem in ne morem sprijazniti, da nekdo umira in umre zaradi zarastlin in ne zaradi neke smrtne bolezni.
In zdi se mi, da mentalno defekten, si lahko z vsem kar si napisal, le ti. Žalost!!! Si že kdaj slišal zanjo?? Verjetno ne! Smrt je vsakdanja odnos do pacientov pa tudi, grd odnos. In ko je človek živ se mu pomaga in takrat tudi pomoč rabi ter moralno podporo, se ti ne zdi dragi vomer???
Res ne vem, od kdaj človek, ki ljubi, svojega pokoplje celo, ko je še živ!? Kaj takega, lahko očitno storiš le ti.
In če na to temo nimaš kaj pametnega napisati, prosim zadrži svoje bolno mnenje!
P.S. Žalost pa pomeni, da nekdo za nekom žaluje, za nekom, ki ga je imel rad. Tako, sedaj dragi vomer, veš. A tema je bila o odnosu zdravnikov in ne smrti.
In zgoraj sem napisala, da končni razultat ni pomenben (mislila sem v tej temi, ki govori o odnosu in nisem imela namena pisati o sami smrti, kar tudi nisem), je pomemben in to zelo toda spremeniti pa se ga ne da.Pri tej temi pa lahko le upam, da do drugih ljudi ne bodo tako grdi, to je vse.
Zato dragi vomer sodeluj pri temi in ne zaidi k žaljenju (verjemi boli) in nihče ni vedel, da bo prej ali slej umrla le ugibali so, a umrla je zaradi popolnoma drugega vzroka in to je bistvo vsega, napaka zdravnikov in nadvse, nadvse grd in ponužujoč odnos, tvoj pa ni dosti boljši. Mogoče si celo en izmed njih!?
Vedet moraš namreč nekaj:
zdravniki se na grobo delijo na dve vrsti: tisti z empatijo in tisti brez empatije, na srečo so zadnji v manjšini.
In ravno tem nobene prošnje, nobeno moledovanje in nobeno trkanje na vest po forumih ne bo sedlo do srca, ker ga pač nimajo. In takim se lahko dopove, da se morajo do pacientov in njihovih svojcev obnašati spoštljivo samo tako, da se jih finančno ali poklicno destimulira. Empatije jim tako ne boš privzgojl, ampak vsaj pacientom ali njihovim svojem boš prihranil nepotrebne duševne bolečine.
Janis, vse je res, tega ne privoščim nikomur, vendar se zavedam, da sta bila tisti dan v službi dva, ki bosta potegnila skupaj in na koncu bom zvisela jaz. Poleg tega ne želim škodovati oz vplatati našega (doberga) kirurga.
Imam dobrega prijatelja, ki je želel o tem spregovoriti v časopisu, vendar se tudi tu zavedam, da moram vplesti zdravnika, ki pa ga nadvse spoštujem in sem mu do konca dni hvaležna, da sam ni počel podobnega in se je boril do zadnjega. Poleg vsega pa se zavedam, da četudi karkoli storim (kar pa nimam moči), predstojnik in zdravnik posledic ne bosta čutila, le jaz bom vse skupaj podoživljala kot podoživljam danes, mesec in pol po tem. Še bolj pa potem zabolijo odgovori kot sem ga dobila pred teboj zato mi je žal, da sem sploh z vami delila nadvse bolečo zgodbo.
Moja izkušnja se k sreči ni končala tragično, a vseeno mi je dala misliti.
Mesec dni prezgodaj sem dobila popadke, zato sem klicala v Porodnišnico, kaj storiti. Počivati. Naslednji dan, v sredo, spet kličem Porodnišnico, da popadki ne nehujejo, kaj storiti oz. kdaj naj pridem (nisem imela nobene napotnice za rešilca in še nobenih drugih dokumentov za “roditi”). Po večih klicanjih (in seveda sem jim verjela, da bo samo počivanje dovolj), me je mož v četrtek odpeljal v Porodnišnico – naj me samo pregledajo, pa grem pomirjena domov. Že na vhodu me je sestra zavrnila, naj grem domov počivat in Buscopan vzamem… Sva se prerinila mimo nje do ginekologa, ki se je odpravljal domov, a me je vseeno vzel, ker bi na drugega čakala 1 uro.
Me priklopijo in merijo popadke… In me prepričujejo, da jih nimam! Aparat ni pokazal nič! Spet vztrajam, da pri prvem otroku mogoče res ne vem, kako zgledajo popadki, ampak to, kar čutim, mi ni všeč! Ginekolog samo vzdihne in me (zelo grobo) pregleda. Brez besed je šel pisat na liste. Jaz sem se oblekla – saj grem domov, ne? Žal, ne… Gospa, kam pa greste? Rodili boste… 7 cm odprta, pa mi niso verjeli. Čez 2 uri sem imela že otroka v rokah… Lahko bi ga rodila doma…
Ob vsem tem kar berem, (dosti neprijetnosti sem imela tudi sama), se spomnim filma ( mislim, da je šlo za resnično zgodno ), ki je obdelal podobno tematiko. Namreč, šlo je za zdravnika, kirurga, ki je bil zelo prevzeten, ironičen in skrajnje nesramen do svojih pacientov. Imel pa je kolega, ki je bil pravi “car” svojim pacientom, ko jih je operiral jim je govoril, ker je bil prepričan, da tudi pod anestezijo lahko slišijo. Toti prvi zdravnik je iz njega brijal norca, toda, izkazalo se je da je zbolel za rakom grla in je bil sprejet v svoji bolnišnici, toda na drugem oddelku, kje ga niso poznali in kje so ga obravnavali kot bi vsakega navadnega pacienta. Takrat je spoznal kako kruto je ko sam postaneš pacient in “navadna številka”. Ne spomnim se naziva filma, toda zelo, zelo poučna zgodba…
In mislim, da sploh ne bi bilo slabo ta film puščati vsaj enkrat na vsakem letu študija medicine in ob podelitvi diplome!!!
Lepo vas pozdravljam.
Kaj si je želela mama? Je morda zdravnik upošteval željo bolnice ?
Vsak človek ima pravico živeti, vendar je tej pravici enakovredna pravica do smrti.
Moja mama je v podobni situaciji odklonila zdravljenje, to mi je uspel dopovedati moj oče (njen mož) šele kak mesec po njeni hudo prerani smrti.
Sedaj, ko sem njenih let in imam 28 let službe tudi ob umirajočih, razumem za kaj je šlo – mama je vedela, da je boj izgubila. Mimogrede – ni šlo za raka.
Draga Jaz, doživela sem zelo podobno zgodbo na gastro kliniki… Pred mamino sobo sem moledovala dežurnega zdravnika, naj poskusi mami zmanjšati bolečine s praznenjem vode iz trebušne votline (imela je napredovalega raka trebušne slinavke) in grozne bolečine.
Rekel mi je, češ kaj si pa mislim, itak bo umrla, bolje prej kot kasneje, tole itak ni človeka vredno življenje in jo pustil trpeti. Umrla je teden kasneje, jaz pa se še do danes nisem sprijaznila z odnosom zdravstvenega osebja (ne vseh), čeprav sem se na njeno smrt nekako uspela pripraviti in se tudi sprijazniti…
Vomer, tvoj odnos kaže samo ma to, da se nisi sprijaznil z ničemer, samo olajšal si si zadevo s tem, da lepo zbežiš pred lastno psiho in ljudi odpišeš še preden res umrejo. Si klasičen primerek navideznega skuliranca (mogoče to potrebuješ, da preživiš), ki ga bo na stara leta tlačila mora…