Sedaj je tisti čas, ko se spominjamo na mrtve. Jaz se zopet spominjam svojega prvega otročička. Naredila sem tisto strašno stvar- splav. Bila sem mlada, prestrašena, z moškim ki me ni ljubil in mi dajal varnosti, pa vseeno sedaj vem, da se nisem pravilno odločila. Za vedno mi je ostal na srcu pečat in strašen spomin na smrtno obsodbo, ki sem jo z lastno roko podpisovala svojemu prvemu otročičku. Že deset let je od tega, a bolečina ob spominjanju ni nič manjša. Sedaj imam dva čudovita otroka in prijateljica mi je rekla, da sem dobila priložnost, da popravim svojo napako. Res je in to me tolaži. Pridejo pa trenutki, ko z grozo v srcu pomislim, da je v meni utripalo nedolžno, nič hudega sluteče srčece, da so se mu že začele oblikovati nogice, rokice, ko sem dovolila, da ga iztrgajo iz mene, strašno je to. Za vedno na srcu znak. Velikokrat sem sanjala otroka, ki je ob meni, a ko sem se zbudila ga ni bilo več. Ni ga bilo več, jaz pa tako sama s sabo in svojo ostudnostjo, da tako sem se počutila.

Oprostite mi, upam da vas nisem prizadela, ko pa večina od vas pogreša svoje zaželjene otročičke, ki jih niso izgubili po svoji krivdi. Želela sem samo olajšati vsaj malenkost tega, ki mi leži na duši.
In rada bi tudi povedala najstnicam, naj bodo previdne in ne zanosijo nezaželjeno, ker splav ni kar tako. Naj se raje odločijo potem za otroka, ker jim ne bo nikoli žal ko bo otrok enkrat na svetu. Šele sedaj vidim, kako bi mojima otrokoma koristil starejši brat ali sestra. pa tudi meni bi, kot osebnosti koristil ta otrok. Gotovo bi prej dozorela in več dosegla v življenju kot sem zdaj. Gotovo bi imela tudi faks končan, ker bi bila več doma in bi se več učila.

Rada bi vam še povedala, da zelo sočustvujem z vsemi starši, ki so jim umrli njihovi sončki. Lani sem se odločila, da ne bom več praznovala božičev in novih let, ker je bilo ravno v tistem decembru nenavadno veliko nasilja v družini. Tudi letos ne bom, nikoli več. To je moj tihi protest, da morajo po svetu otroci trpeti, stradati in biti tarče krutosti, medtem pa naj bi se mi zabavali in točili šampanjec.
Pomislila bom tudi na vas, dragi ljudje. Vem, ne morem vam obrisati solza. Samo Bog jih lahko. On je obljubil, da bo obrisal solze iz oči pravičnih in On ima moč, da nam vrne otroke, ki smo jih izgubili.

Irena – sočustvujem z Vami! Res iskreno!

Prisrčen pozdrav!

Vidka

Hvala, Vidka. Skupaj smo močnejši. Tudi vam en prisrčen pozdrav!

Irena

Tudi jaz sočustvujem s teboj!

Si se pač odločila kot si se takrat najbolje znala. Hvala bogu, da imaš sedaj dva otroka.

Sama mislim, da se sama ne bi odločila za splav niti v svoji mladosti, pa sem morala izgubiti dva otroka. Absurdno, ne!
Usode si žal ne krojimo samo sami. Verjamem pa, da za žensko izguba otroka ne more biti samo ” splav”. Je bilo pač novo življenje in dalj časa ko raste v tebi, bolj se navežeš in živiš z otrokom.
Hudo mi je za najstnice, ki kar hodijo na splave. Tudi moja sestra je bolj malomarne sorte – trije splavi. Posledica pa je kronična nespečnost pri tridesetih. Ne bi ji bila rada v koži. In povrh sedaj še ne zmore donositi otroka.

Upam, da bomo besedo splav počasi le zamenjali za bolj osebno in realno. Morda zgodnja izguba otroka ali bitjeca. Saj “plod” v bistvu je mali človek.

vse dobro ti želim in ne obsojaj se preveč.

Draga Irena
odločila si se, tako kot si se morala. Vsaka stvar v življenju je že v naprej določena in se mora zgoditi. Vse za voljo naše osebne rasti.

Verjemi, da te popolnoma razumem kaj govoriš in želim ti dati mali nasvet, ki pomaga.
Najdi prostor, kjer boš lahko sama s svojimislimi in si reci, da sama sebi odpuščaš, kar si naredila in kar si se odločila. Potem prosi še dušico, naj ti odpusti, in ji povej zakaj si se tako odločila.
Ko boš odpustila sama sebi (dušica ti bo), boš lahko resnično mirno zaživela.

Upam, da ti bo to, če se le boš odločila, pomagalo.
objeme od kaje

Tudi sama sem naredila to strašno stvar. Vendar je pri meni spomin še zelo svež. Šest tednov in pet dni je od takrat. Noseča sem bila šest tednov in 1/7. Vsak dan štejem. In razmišljam, kako bi bilo če bi se drugače odločila. In si očitam. Ampak vem, da druge izbire praktično nisem imela. Bolečina pa je včasih tako huda, da bi kar umrla. Večkrat grem v park zvončkov in prižgem svečko svoji pikici. In se ji opravičujem. Ponavadi tam stočim potoke solz. Ampak vem, da trenutek ni bil pravi. In upam, da si bom lahko nekoč oprostila. Zdaj še ne gre. Najbrž bom tudi jaz, tako kot ti, po desetih letih še vedno z obžalovanjem gledala nazaj. Vem pa, da tega koraka ne bom nikoli več naredila. Preveč boli zavedanje, da sem lastnega otroka obsodila na smrt.
Hvala ti za tole sporočilo. Lažje je, ko vidim, da nisem edina.