NA POMOČ
Pozdravljeni,
Ker se več ne vem kam obrnit in ne najdem več miru vas lepo prosim za pomoč. Nočem spreminjati drugih in želim samo mir za svoja dva otroka, moža in mene. Živimo v hiši skupaj z njegovimi starši, v ločenih gospodinjstvih. To, da nikoli ne bom imela takega miru kot sem ga imela doma sem že zdavnaj sprejela, saj je jasno da sem jaz prišla k njim in njihovih navad in mišljenja ne morem spremeniti. Vendar se vse konča pri otrocih. Od samega začetka nisem bila sprejeta, tudi moji dve nosečnosti ne, mož je res zlat in mu je tudi hudo, po porodih sem imela par mesecev težave z mastitisi in vročino, nikjer ni bilo nobenega da bi me vsaj vprašali kako sem, kaj šele kakšna pomoč. Tašča mimo otrok hodi kakor da jih ni, ko nas ni doma nam vse njihove stvari in igrače vrže pred prag, ko ima sama težave jo poslušam, ker sem pač taka, dopovedat se ji ne da nič. Vidi samo sebe in se na otroke in svojega sina ne požvižga niti malo. Enostavno ne morem dojet, da nekdo ne mara svojih vnukov. Ne bom se z njo pregovarjala in kregala, ker se ji ne da nič dopovedat. Še tast je obupal nad njo. Zelo težko oz. sploh ne morem razumet takih stvari, ker doma in od mojih tega nikoli nisem doživela. Žal financ nimava tolko, da bi lahko kar odšli. Kako ravnati najbolje v takih razmerah? Po naravi sem pozitivc in zelo družaben človek, vendar počasi je to name začelo zelo zelo vplivati. Doma sem imela zelo lep zgled lepe in zdrave družine, zato je zame to šok. Ne vem a otroke pustit k njim, kako se z njo obnašat, kaj otrokom reč…Kam naj se še obrneva z možem, da nam bo nekdo dal kakšen pameten nasvet, predlog, pravo besedo da bova temu kos.
Najlepša hvala v naprej za vaš odgovor.
LP
Spoštovani Res ne vem,
kakor koli se boste odločili, nadaljevali življenje v tej hiši ali odšli drugam, boste morali sprejeti posledice svojih odločitev. Imate izbiro. V vsakem primeru bodo potrebni volja, pogum in odločnost.
Ne glede na to, kje živite, si lahko znotraj katerega koli okolja poskušate ustvariti svojo varno celico. Dokler je seveda možno, življenjsko, do zdravih mej razumnosti. Je pa za to potrebna odločnost, neomajna vera v dobro in osredotočenost na svoje življenje in delovanje. Glede na to, da že veste, da se drugih ne da spremeniti, lahko pa spremenite sebe, bo edino smiselno, da zaživite svoje življenje in se ukvarjate zgolj s svojimi stvarmi, ne glede na to, kaj tašča (ali kdo drug) misli, počne ali razmišlja. Slednje dajte na stranski tir, zares nepotrebno breme – ko jo boste zares dali, se z njo in njenimi problemi ne boste več ukvarjali. To ne pomeni, npr. da jo ignorirate, samo ne vključujete se v nepomembne pogovore, dogodke, konflikte, ki jemljejo energijo. Le toliko, kot je potrebno. Ko jo boste sprejeli takšno, kot je, vam tudi ne bo več moteča. To je globok proces, da zmorete dovoliti drugemu, da je, kakršen je, z vsemi napakami, pomanjkljivostmi, kar pa ne pomeni, da se s tem/z njo tudi strinjate. Samo dovolite ji, da je in jo kot takšno sprejmete, pri tem pa živite svoje življenje dalje po svojih merilih. Npr. če tašča ni pripravljena na varstvo otrok, to sprejmite in poiščite druge vire pomoči, kolikor so potrebni (npr. vaše starše). Tako se vam ne bo treba po nepotrebnem jeziti nanjo, se pritoževati, zahtevati, ampak boste prevzeli odgovornost za svoje ravnanje, za otroke in se usmerili drugam, tja, kjer bo pripravljenost, zanimanje za to. Kadar začutite, da gre tašča predaleč, ji jasno in odločno postavite meje, karkoli drugega bi bilo odveč. S svojo odločnostjo lahko veliko lažje kot vi svoji materi meje postavi vaš mož, ker je njen sin. Ker je moški. Vi ste za taščo tujka, vsiljivka in že v osnovi vir vseh konfliktov. Njihove težave najverjetneje izhajajo že iz preteklosti, saj se jim v resnici vsi izogibajo na različne načine. Tudi vaš mož. Težave pa se skozi življenje zgolj kopičijo in ponavljajo, dokler se ljudje z njimi ne soočijo. To je nekaj, kar bo moral s svojimi starši razrešiti vaš mož.
Sledite svojemu življenju in uživajte svoje družinsko življenje – kolikor je mogoče. Če bodo potrebne spremembe v prihodnosti, se boste odločali kasneje. Ne obremenjujte se z zunanjimi motnjami, ampak izhajajte iz sebe, uživajte z otroki, družite se po občutku. Če se otroka ob stari mami dobro počutita ali uživata, naj jo obiščeta, če želita, nikakor pa ne za vsako ceno! Vidva kot starša sta se ju zavezala voditi, usmerjati in zavarovati. Sami začutite, koliko je vredno njihovo skupno druženje (s starimi starši). Bodite v resnici, ohranjanje svobodo, tako učite tudi otroke. Ker sta z možem drug drugemu v oporo, je to lahko močno izhodišče za življenje po vaših željah. Poskusite, premislite, prečutite. Zaupajte vase in poskrbite zase. Srečno na vaši poti!
Pravzaprav ne vem v čem je problem? tast in tašča sta vam odstopila pol hiše, očitno pa nista pripravljena še zastonj nuditi gospodinjske pomoči in tebi se je do tal povesil nos. l
Nihče ti nič noče, ne hodi težit, tako kot se dogaja mnogim, ti si samo pričakovala gospodinjski servis.
Recimo, da zadaneš na lotu in greš živeti na svoje (najbrž ne moreš verjeti, da eni resnično ne živijo pri svojih starših ali moževih in to čisto sami), od koga boš takrat pričakovala servis?
Pravzaprav, zakaj si sploh šla rodit in to celo dvakrat, če so ti otroci očitno povsem odveč?
gotovo imaš v svoji okolici kakšne mlade starše, ki nimajo zastonj servisa pri roki in se pozanimaj pri njih, kako zadeve funkcionirajo. Praviš, da je mož zlat, torej očitno sodeluje pri družini.
Kaj pa tvoji starši? Eni dajo svoje otroke kar svojim staršem, sploh čez vikende, ko ni vrtca in bi se bilo treba ukvarjati z njimi?
Pozdravljen (a) jaz vem, jaz vem
Moji straši so daleč in še zmeraj delajo.
A zato ,ker so odstopili pol hiše je treba bit nesramen pa izkoriščevalen? A je zate normalno, da ko je nekdo bolan ga ignoriraš in se delaš kod da ga ni?
Pa moji otroci so tako lepo vzgojeni in srečni, da bi marsikateremu staršu lahko bila zgled :).
Situacija se je v tem času obrnila. Tašča je zbolela in sedaj ona mene prosi za pomoč. In jaz ji nesebično pomagam kolikor lahko, saj ji tast zaradi zamer kaj dosti noče, in to ne samo takrat kadar imam čas, ampak tudi takrat ko si ga sama vzamem. Iz njene strani je pa bila zgodba obratna.
O pa še kako hodi težit…oz. je hodilla težit…sedaj prihaja k meni, ker ne more biti sama….ker je bolana…Zakaj pa me sedaj ne ignorira, kot takrat ko sem sama bila bolana? Zakaj nas pa sedaj potrebuje? Mene, moža, otroke…???! In prav je tako. Če bom le lahko ji bom pomagala oz. ji bomo.
Sploh pa ni bila debata oz. bistvo tega sama pomoč pri gospodinjstvu.Moji straši so tudi živeli sami brez pomoči kogar koli, zato mi je to čisto nekaj normalnega, ne rabim okrog hodit in iskat primere..Bistvo pogovora je bil sam odnos do najbližjih…zato je to kar si napisala totalno čisto zgrešeno.
Pa lep dan.