Spoštovani.
Pred nekaj meseci sem se skoraj zadušila s hrano.Od takrat imam grozne probleme s prehranjevanjem.Ko sem za to povedala svojemu osebnemu zdravniku,me je poslal k psihiatru.Psihiater mi je predpisal tablete Cipralex.
Sedaj jih jemljem že dva meseca,venda se stanje ni bistveno spremenilo.
Začela sem se zapirati pred družbo.Trenutno delam po 4 ure in še to me psihično hudo obremenjuje.
Vso hrano dobesedno zmiksam,jem čokolešnik,pa še takrat dobim paničen strah da me duši.Običajne hrane nisem poskusila že več kot leto dni.Ne vem več kaj naj storim,vendar vem,da trenutno ne bom zdržala 8 urnega delovnika,ker ne bom hodila na malico.Trudim se,da bi se izvlekla iz tega,pa imam občutek,da mi nič ne uspeva.
Prosim mi lahko svetujete kaj naj še naredim,sprejela bi vsakršno pomoč,saj me to zelo utesnjuje in mi jemlje moči.
Vsak pravi….potrudi se,ne razumejo pa da se v resnici trudim na vso moč.
Že vnaprej najlepša hvala za vsak nasvet.

Poleg predpisanega zdravila je pri vaših težavah indicirana kognitivno-vedenjska terapija. Ne vem, če psihiater, ki vas zdravi, nudi tudi te vrste pomoč, pogovorite se z njim ev. tudi o napotitvi h kateremu od terapevtov, ki se s tem ukvarja.
Kar pogumno, vašim težavam je mogoče pomagati,
Marija Anderluh

iz izkušenj ti govorim, da ne jemlji tablet (ni važno kakšnih), ker ne bo pomagalo. edino kar se lahko zgodi je, da boš imela občutek,da brez tablet ne moreš več živeti. postala boš odvisna od njih! raje se ukvarjaj sama s sabo,pogovarjaj se s prijateljico,fantom,… mogoče ti lahko kako pomagam, ce bom vedela malo več o tebi. pazi nase

lp

Spoštovana Erika

Vem,da mi tablete ne bodo pomagale…vsaj ne tako kot bi želela jaz.Lahko bi rekla…en košček hrane v grlu,mi ne more spremeniti življenja,pa mi ga je in to nezavedno.
Od začetka “mučenja”pa do tega,da sem priznala sebi,da imam problem prehranjevanja je minilo eno leto.Vsak dan zjutraj sem sklenila,danes bom normalno jedla.Počasi sem to puščala v podzavesti in tonila….
Ko sem se zavedla kaj si počnem sem bila žal že pregloboko,saj me je panika in strah neverjetno držal v “zobeh”.
Še vedno sem upala,da bom zmogla sama.Vendar,ko me je otrok po dolgem času vprašal “Mami a ti ne boš več jedla tako kot mi?”me je šokiralo.Še sama nisem vedela,da podzavestno v roko vzamem mikser,kar je bilo tekočega je še šlo ostalo ne.Sedela sem pri polni mizi in odšla lačna,ker sem bila panična.
Za novo leto,ko se je vse veselilo in jedlo sem jaz gledala hrano in o njej sanjala.Takrat sem vedela,da sama ne bom zmogla in da rabim pomoč.Na srečo sem naletela na krasnega psihiatra in se danes pobiram z njegovo pomočjo,pomočjo staršev,otrok,prijateljev.
Res imam tablete vendar mi pomeni več,da mi stanja ni več “treba”skrivati,da zato nisem manj vredna in da se trudim vsak dan posebej.
In na srečo sicer počasi ampak zanesljivo napredujem.Ne bom rekla da sem človek,ki redno je tablete.Celo cel teden ga že nisem vzela,pa sem še vedno zmogla pojesti stvari,ki sem si jih zastavila in sem jih zmogla pojesti s tabletami.To niso tablete,ki me pomirijo…so pa tablete,ki mi odvzamejo del strahu,dokler se ne bom zmogla sama 100%spopasti z težavo.Zavedam se da to ne bo lahko,da to ni odvajanje od cigaret,alkohola,ali tablet…ampak da bi me to lagko pripeljalo žal tudi do smrti.
Ne bom rekla,da je boj lahek…zelo težek je….vsak dan znova in znova.Ampak ko pogledam otroke,ko se počasi ampak s trudom spet navajam na “normalno”hrano….vem,da bo prišel dan,ko bo to za mano.
In takrat bo ta spomin še samo preteklost.
Žal pa vem,da je sedaj tudi čas,ko tableta sicer je “potuha”vendar mi je ob slabih dnevih ta “potuha”nujna za preživetje.
In priznam TRENUTNO brez tega ne zmorem še vsak dan.
Vendar je veliko lažje,sedaj ko vidim,da me prijatelji spodbujajo.
Hvala tudi vam za prijazne besede.
Prestrašena

Pozdravljena,
hvala za vaše pisemce, pomembno je, da ste našla pomoč, včasih so stvari prezapletene, da bi se jih človek lahko uspešno lotil sam. Ne vem, katere tablete vam je zdravnik predpisal, vsekakor morate glede jemanja slediti njegova navodila. Kot pišete, je zelo pomembno tudi razumevanje bližnjih in njihova podpora v boju z boleznijo.
Držimo pesti in upamo, da vam bo uspelo,

M. Brecelj Anderluh