Po malo več kot sedmih letih je tri dni nazaj spakiral kovčke in šel. Stara sem 37, on 34, otroka pa 11 in 6
Skupaj sva bila 7 let in pol. Ni bilo lepo. Prevare z njegove strani, skrivanja, laži, kasneje, ko sem želela narediti vse, sem odkrila še pornografijo in podobno. Več kot tri zadnja leta sem se trudila razumeti, pomagati. Vedela sem, da je bolan v smislu zasvojenosti, kot tudi jaz v smislu zasvoojenosti z odnosi. Ni šlo. Zanji čas je bil doma tak pekel, da sem pomišljala če morda igram v kakšnem zelo nasilnem filmu, ker ne morem dojeti, da je bilo res tako hudo. Verjetno si tega ne priznavam v obrambni reakciji, da preživim, da se ne zlomim. Enkrat sem se, skušala sem narediti samomor. In potem sva šla, najprej k psihologinji, pa terapevtu in še enemu. Pri tem sem po treh obiskih ugotovila, da on noče tega, kar smo se tam dogovarjali. Nikoli ni bil nič kriv, vse sem bila kriva jaz, on ni nič naredil, nič ne bi podoživljal, nič ne bi pogreval. In meni se je trgalo na tisoč koscev. Potem je hodil še sam. Vem, da letos ni bilo prevar, ampak vse ostalo pa je bilo porazno. Nisem zdržala več. Jokala sem, prosila, naj se le odloči. Naj pove magari, da ne more, da hoče živet v svojem svetu in da lepo grem, pa nič Potem je nekako obljubil nekaj stvari in naslednji dan ni bilo nič od tega. Meni se je mešalo. In nisem sio mogla pomagat, ja, izbruhnila sem – besedmno. On nazaj, potem me je porinil ob kako steno, stisnil za zapestja in podobno. Skratka verbalno sva bila totalno agresivna, telesno je že začenjal on.
Ampak nisem mogla, silila sem in ponavljala eno in isto – izpolni obljube ali pojdi. (V teh 7 letih se je dvakrat že odselil, pa je prišel nazaj, je pa rwss, da sem se jaz zlomila in dovolila da pride).

Potem pa je v sredo, ko me je ignoriral ko je prišel od nekod, in sem jasno spet nažirala da naj se že izjasni ali bo kaj naredil, ali šel, mirno zložil stvari in šel.
Vem, da je tako v dani situaciji najbolje. ponižanja res ne prenesem več. On mi, kljub temu, da mi pravi, saj niem hotel iti, tis i me nagnala in da bi rad bil z mano in da me ima rad, kljub temu mi z vsakim dejanjem sporoča NE! Danes je prišel, ko je pripeljal otroka in rekel- lahko me imaš če hočeš. Ja, razumem to kot- vzemi me nazaj natanko takega kot sem in spet boš na istem. Rekel je tudi, jaz ne bom silil vate. V sebi imam občutek, da je prepričan, da se bom spet zlomila in ga sprejela nazaj. Sploh ko mi je rekel – a spet me misliš pustiti dva meseca drugje?
Ne ve kaj se sploh dogaja, čeprav mu govorim in govorim. Rekla sem mu, da tokrat nio fintiranja in da tako res ne morem, da lahko prelaga vso krivdo name, ampak ne morem več.

Hudo mi je. Ne pogrešam prepirov, super je ko je mirno, ampak tisti občutek v meni je tako zoprn. Zakaj hudiča samo jočem, če vem, da je to bolje zame in otroka? Skrbi me, kako bom z dvema otrokoma in bedno plačo, pa še dolgov mi je pustil nekaj. Zakaj sem tako prekleto depresivna, če slišim, kako mi je terapevt rekel – gospa,njemu ni potrbno narediti nič, ker dovoljujete, da tako dela. Ne, tokrat ne bom.
Po drugi strani pa…zakaj še vedno upam, da bo “spregledal”? Če sem poštena, je nekaj stvari res izboljšal v zadnjem slabem letu, ampak to verbalno in tu in tam že fizično nasilje…ne, bilo je premalo. On pravi, da ne vidim, kaj je naredil in napredoval, ampak če ne vidi da trpim bolj kot bi pustil sovražnika trpeti? Ni bilo čustev, bližine, podpore, sam prekleti boj kdo ima prav in kdo bo koga bolj prizadel., On je bil v veliki prednosti, ker on je delal stvari, ki so me bolele, jaz pa(priznam) sem samo nič olepšano na koncu brez prestanka govorila kaj je naredil in kako je to izgledalo. Slišat je bilo seveda zelo grozno. Če pa nisem več prenesla ponižanj in neljubezni.
Vedno sem iskala krivdo samo pri sebi, od poskusa samomora pa so se mi v teh treh letih počasi odprle oči. Ampak zakaj se še vedno moram tako prepričevati, da sem naredila vse? Zakaj me boli? Zakaj še vedno upam, da bo “spregledal” in začel sodelovati? Ne morem več čakati in upati, po drugi strani pa v duši upam!? Jezna sem nase, ker ne morem zapreti te knjige. Res da je šele tri dni, ampak saj rešujeva to intenzivno(no on z figami v žepu protiu meni in terapevtom) že tri leta.
Nočem popustiti zaradi lastne šibkosti in zasvojenosti z odnosi in priti na isto mizerno točko ali še slabšo kot je bila. Zakaj ne morem reči- baraba do nezavesti je in nikoli več ga ne želim videti in potem tako TUDI RES NE ČUTIM??? Zakaj premlevam, kaj bi jaz naredila na njegovem mestu, če bi želela nazaj, če pa on ni jaz? Vem, da ga ne morem in ne smem spremeniti če on noče. Toda zakaj laže in še vedno govori, da on bi?

Povejte mi, kako naj preživim jutri, da ne bo tako zelo bolelo? Kako naj ? Kako naj neham upati, ker razum mi pravi, da mi ponuja premalo. In če mi ponudi več? Kdaj bom vedela da je dovolj? Da ne laže? Da je mogoče res “spregledal”, kot si želim? Kako bom vedela? Ne upam mu dati nazaj ključev, če nisem 100000000%!!!!!!!!!! Bolje je, da neham upati, ampak je kak recept, da si to vbiješ v glavo?
Pomagajte mi vsaj z besedo, da zdržim na pravi poti in to sta samo dve: da pozabim nanj in pokopljem vsako upanje, ali pa da je res kaj drugače.
Jezna sem nase, ker dajem upanje sebi. Sovražim se zaradi tega. Ker če uporabljam samo razum, potem mi je pri srcu malo bolje, ker sem nekaj naredila proti poniževanju, torej sem ohranila še tisto čisto malo samospoštovanja. Še to: otrokoma ne privoščim več te nore gugalnice. Pogovarjamo se ogromno in vsakemu od njiju skušam razložiti na nujunem nivoju. Mislim, da razumeta kaj se dogaja, vem pa in počutim se krivo, ker nekaj tega jima bo vseeno ostalo. Nikoli pa nisem jima govorila čez njega, ker je to najina stvar. On je včasih poskušal v smislu, pridi, gremo ven, mami je spet sitna in tečna. In to me je tako bolelo, da si tega jaz nisem nikoli dovolila, ker zaupam v to zakonitost, da otroci itak vedo več kot si mislimo. Ne dovolim, da me zasovražita, ker ne bi bila poštena.

Vsaka beseda bo dobrodošla, sploh v teh dneh, ko se zbujam ponoči na uro ali dve, ko sem solzna večino dneva.

Živjo, Izčrpana!

Ne preostane ti nič drugega kot da zdržiš. Za sebe in za otroke. Dovolj pekla ste že preživeli.

Začni že enkrat živeti sama, brez obešanja na druge ljudi.

lp

Kako zelo te razumem. Tvojo stisko, kako bo naprej in tvojo bolečino, ko hkrati hrepeniš po njem in veš, da z njim tako ne bo šlo naprej. Kako vidim sebe izpred nekaj let nazaj. Mine veš! Bolečina popusti. Prisluhni tistemu notranjemu glasu, ki ti govori, da je sedaj mir za vse. To pa je največ, kar otroka potrebujeta. Na tem miru začni graditi. Verbalno nasilje, četudi ni bilo fizičnega, prinaša grozo v otroške duše in tudi vate. Najprej je na tebi, na se umiriš. Trezno razmisli, da je v tem trenutku bolje, da je šel. To si dopoveduj, ker to je resnica. Praviš, da si odvisna od odnosov. Poznam to. TUdi jaz sem bila. Nisem več, ker vem, da na človeka, ki me ni vreden ne smem biti navezana in nočem biti. Glej na otroke in se veliko ukvarjaj z njimi. Njemu pa ne pokaži niti z najmanjšo gesto, da si ga želiš nazaj. Takega ne potrebuješ. Predvsem pa ne najedaj, ko se srečata. MOč za vse poišči v tihoti cerkve, kjer boš našla mir svoji razboleli duši in se obrni na duhovnika.

Draga izčrpana
koliko nadčloveške moči je treba imeti da se lahko preživi,ko je človek razdvojen med ljubeznijo do partnerja,otrok,sebe.
Biješ notranji boj s seboj
Ko se kot za slamico oprimeš vsakega najmanjšega upanja na bolje,iz leta v leto,življenje pa gre mimo
Želim ti da zbereš pogum in moč,da se osamosvojiš,predvsem čustveno.Imej rada predvsem otroke in sebe.Poišči kakega psihoterapevta ali prijateljico
,ki ji lahko zaupaš.Povej vse kar ti leži na duši,joči,žaluj,lažje ti bo in vsak dan bo malo boljše.Sama sem dala skozi izgubo,je trajalo dolgo,zelo dolgo.Večkrat sem odšla kar v gozd se zjokat in izkričat bolečino,volje nisem imela za nič delat.Groza.Počasi sem začela obiskovati kako prireditev,koncert,se odpeljala na morje za en dan.Sama.Na začetku je bilo hudo,danes mi je veliko lažje in se počutim svobodna,neodvisna,čeprav si želim deliti življenje z nekom ,ki ga še ljubi duša moja a ga ni.
Dejstvo je ,da si čustveno zlorabljena,kar je še huje od fizičnega.
Zlorablja te oseba ,ki jo imaš rada in to izkorišča,dokler ga boš trpela se bo vračal,saj točno ve kako te bo zlomil,ker si sama v tej bolečini.
Obrni se na Kritas,mislim da imajo oni ker nekaj psihoterapevtov(niso vsi duhovniki)ki ti bodo pomagali prit ven iz tega.
NE OBUPAJ IN NE PUSTI SE VEČ PONIŽEVATI.NI TE VREDEN,NE TVOJE LJUBEZNI.
POGUMNO DVIGNI GLAVO IN SE VSAKOKRAT NASMEHNI OSEBI KI JO VIDIŠ V OGLEDALU.LP

Pozdravljena Izčrpana

Če sem te pravilno razumel, tako, na kratko, si v zvezi, ki jo želiš na vsak način obdržati, celo dotake mere, da si se za ceno same sebe prilagodila partnerju in preložila vso odgovornost za zvezo nanj in s tem tudi odgovornost za svoje življenje. Tebe ni. Ti v tej zvezi ne eksistiraš kot oseba. Sama sebe si postavila v vlogo, česa, njegove lastnine, predpražnika. Da bi on le ostal v zvezi. In on se tako do tebe tudi obnaša /zakaj pa ne, saj mu ti dovoljuješ/. In tebe boli. In kljub temu njega prosiš, naj se odloča namesto tebe. In kljub vsemu poniževanju navkljub, iluzorno upaš, da se bo spremenil in si ga pripravljena sprejeti nazaj takoj, če bo le hotel. In si spet iluzorno predstavljaš, da te ima , kaj že, rad. Jao ženska. Jst recimo imam rad svoj predpražnik, ker lahko dobro obrišem svoje čevlje obenj. Da bi ga ljubil? Halo, saj je samo predpražnik. Ko ne bo več dobro očistil mojih čevljev, bom kupil drugega. Ljubim lahko človeka, ne pa stvar. In ti si sebe degradirala iz človeka v stvar, Izčrpana.

Sem te pravilno razumel?

Kaj naj ti rečem? Če bi ne bila že pri terapevtih, bi ti takoj priporočil, da si poišči strokovnjaka. Ampak, ti si že bila pri strokovnjakih, deluješ pa še vedno enako. Vseeno ti priporočam, obišči psihiatra, ker trenutno si v situaciji, ko enostavno ne funkcioniraš. Verjamem, da ti bo predpisal zdravila, da se vsaj toliko postaviš na noge, da boš zmožna opravljati funkcije mame, da boš lahko delovala v službi in doma in da boš vsaj deloma zmožna treznega razmišljanja in da boš zmožna videti ven iz kroga “jaz-partner-iluzija, da se bo spremenil-vzamem ga nazaj”. Tako te jaz berem.

Ne vem ali je smiselno ti pisat karkoli o tem, da si mati, da si odgovorna za njihovo vzgojo, da jim s svojim žrtviranjem /igranjem žrtve/ in depresiranjem nabijaš take vzorce, da bodo kot odrasli doživljali enak pekel kot ti, da iz njih delaš čustvene invalide in da si ti odgovorna za to. A ti je smiselno pisat karkoli o tem, da so ljudje, dogodki, taki kot so in da so tvoji odzivi izključno tvoja odgovornost. Da si za svoje bolečine, za svoje veselje, za svoje življenje odgovorna le ti in samo ti. Da če se ti ne boš postavila zase in sebe ter svojo osebnost, svoje življenje postavila na prvo mesto, ne bo tega storil nihče. Da ni noben drug kriv in odgovoren za tvoje počutje, kot le ti. Kaj še? O vzrokih je tako brez veze govoriti. Ker ti moraš ukrepati takoj, ta trenutek in spremeniti svoje destruktivno vedenje. Ker je samo od tebe odvisno in od nikogar drugega.

Eh, kr žalosten sem, jezen.

Jebenti, ljudje ne bi smeli imeti otrok, dokler ne spucajo svoje podstrešje.

en bk

Izčrpana,
ne veš, kako te razumem! Nekaj podobnega se dogaja tudi meni, le da ni tako grdo…Ti potrebuješ pomoč! Ne ljubiš ga(saj ga vendar obtožuješ za vse slabo v tvojem življenju) in vendar ga hočeš imeti!? Zasvojenost. Poznam. Pomagat ti ne morem, ker ne znam niti sebi. Poiskala si bom terapevta, poišči si pomoč tudi ti, da boš jasneje videla, kje ga lomiš. Daj, vzemi se v roke, reši se, vse dobro ti želim.

Hvala vsem za odgovore! Vsak mi je kot kepa zlata!
Tudi tvoj en_bk, čeprav je bolel. Mogoče me nisi dobro razumel. Tako kot si ti napisal, sem delala(preteklik), zdaj pa vem, da moram zdržati. Problem je le, da v sebi še čutim bolečino ob ločitvi, željo, da bi ne spodletelo…IN ZATO SE SOVRAŽIM! Veliko sem želela narediti zase in za otroka že prej, zato sem šla do strokovnjakov. In VEM, da sem zasvojena z odnosi, zato je izbira da greva narazen najboljša, vsaj v danem trenutku, po teh dogodkih. Ravno tu rabim pomoč in podporo, da ne padem nazaj in se mu nastavim kot predpražnik. hudo je, to sem želela povedati.
Pojutrišnjem bo en teden, kar je šel. Pol stanovanja sem že pospravila generalno, zdaj me čaka prebiranje premajhnih oblačil. Tudi z otrokoma gremo ven, doma smo vpeljali nekakšen nov red, kdo skrbi in počne kaj, pač prilagojemo starosti obeh, pogovarjamo se, danes smo igrali Monopoli. Trudim se, za božjo voljo! Ampak ko se peljem sama v službo, ko gresta spat in obstanem sama v dnevni sobi, ko se grem tudširat, pa jočem! In tega nočem! Kdo pravi, da hočem to doživljati???
Veliko vas je napisalo, da mine. Kdaj? Ker mene boli do nezavesti. In popolnoma sem prestrašena ker imam mizerno plačo, pa še dolgove, ki jih je pustil(sva jih pač oba, ampak položnice so pri meni, to pomeni…da…)
Otroka sta prinesla danes domov položnice za zavarovanja, pa to in ono bo treba plačat, tavečji je rekel, da po novem gredo tudi to leto v šolo v naravi. Kaj bom? Ne vem? KDO SE NE BI ZJOKAL? Jaz sem se,kaj naj zdaj?

Dobro ti gre, vsaka ti cast. vsak dan, ki ga prezivis, ne da bi ga klicarila in vzela nazaj, je uspeh. veliko majhnih uspehcev, dni, pa bo dalo skupaj velik rezultat. Bo trajalo pa zelo veliko casa, da bo res minilo. Imas tudi moznosti brezplacnih terapevtov, npr. na Zenski svetovalnici, tako da se kaksen tolarcek lahko prisparas, pomoc, ki jo dobis, pa bo neprecenljiva.
le pocisti stanovanje, ker bo potem notri cisto ena druga energija. To, da vpeljes en red pri otrocih, je zelo v redu, in drzite se ga, ker so potem stvari mnogo bolj obvladljive. Seveda pa bos ti tista, ki bo poskrbela, da se ga boste drzali. Na splosno razvij nekaksno rutino, npr. med vikendi boste skupaj z otrokoma vedno kam sli na kaksen izlet, v hribe itd. Taksna fizicna aktivnost bo dobro dela tako tebi kot otrokoma in ti zelo zbistrila glavo.
Ni vse brezupno. tudi financno pomoc se da dobiti, lahko bi kdo od bliznjih verjetno tudi kaj pomagal, ce bi ti res zagustilo. Sekiras se za prihodnost, zaenkrat gre. ce bo res kaksna financna tezava, bos to resevala tedaj.
To da si sama, je blagoslov. Ni trpljenje. Samo ti situacijo narobe vidis. Dopovej si, da narobe vidis. tisto kar vidis, ni kaos in brezup, ampak red in mir po dolgem dolgem casu. Ali lahko sprejmes, da zaradi svoje zasvojenosti dojemas stvari izkrivljeno, da imas nekaksne “privide” zaradi abstinencne krize, ki pa nimajo nicesar opraviti z zunanjim svetom, samo s tvojo notranjostjo? ta te boli, zato vidis okoli sebe stvari, ki te bolijo. Svet je vedno odsev nase notranjosti in ne obratno. ce se bos odlocila, da ti je dobro, ti bo. Samo ti se moras odlociti. NAredila si prvi korak, torej je odlocitev ze padla, samo ozavestiti jo se moras in potrjevati dan na dan.

Nisem imela namena komentirati, ker sem dobila tak občutek, kot ga je opisal en_bk : se sploh splača pisati? Ženska tako ali tako samo išče tolažbo pri tistih, ki jo bodo pomilovali in rekli-tudi meni se to dogaja!

Nehajte delati žrtve iz sebe in se postavite zase in za otroke!!
Ne glede, ali je to moški ali ženska!!!

izčrpana, kaj je narobe s tem, da se lahko zjočeš. S tem grejo tudi bremena počasi ven, eno za drugim in verjemi, da boš jokala vedno manj in vedno bolje se boš počutila. Ko te prime za jokat, si daj duška, seveda ko si sama ali s prijateljico. Moraš reagirat, ali z jokom, ali tako da nekako sprostiš jezo in žalost, vse stvari, ki so se nabirale in bi rade sedaj ven. Hudo je, vem, ker sem poskusila na lastni koži. Rečem ti lahko le to, zdrži, ker bolečina bo počasi ponehala in potem boš videla vse skupaj jasneje.
Lepo se mi zdi to, ko praviš, da se z otroki organiziraš, kaj početi. Bodi močna, ukvarjaj se z njimi, bodi vedno nekaj zaposlena, tako bo šlo lažje in hitreje. Pa bolečini pusti ven, naj te to ne jezi, prepusti se, saj bo minilo.
Bodi močna, ne dovoli si, da boš še naprej trpela z njim, če boš to dovolila, ne boš nič naredila zase, samo nazadovala boš. Življenje je prekratko, zato se moramo čimhitreje učiti iz slabih izkušenj in ne jih ponavljati, ker tako lahko prej lepše in bolj kvalitetno zaživimo naprej.

Želim ti, da ti sonček kmalu zasije.

Draga izčrpana

jok je zdravilo za dušo,solze spirajo bolečino

Ne obupaj,ne vdaj se!

Največja kriza pravijo je od 3 tednov do treh mesecev

Poskusi to zdržati,potem boš svobodna

Veseli se vsakega dne s svojima otrokoma,tako kot si začela

Kar se položnic tiče,je dolžan tudi oče preživljati svoje otroke

vsaj te mu daj naj jih on plača

Pa na CSD se obrni,kako je glede preživnine,če se ločiš

Pa pogumno,kljub solzam

Izčrpana pozdravljena

Vem da se smiliš sama sebi, vem da ti ful paše, če ti kdo v tvoji bolečini reče, kakšna revca da si in kako je pa tvoj res prasec in da te pa res izkorišča in če potem še nekdo pojokca s teboj. Ampak, glej, koristi ti pa to ne, škoduje pa zelo. Ker te utrjuje v prepričanju, da ravnaš prav, ko se smiliš sama sebi, ko žrtviraš /igraš vlogo žrtve/ in depresiraš. Pa ne ravnaš prav.

Ja, jaz sočustvujem s teboj, smiliš se mi pa ne. Jaz se zavedam, da te boli, da si zmedena, da se smiliš sama sebi in seveda, da imaš vso pravico do tvojega občutenja, saj je tvoje a ne in zavedam se zelo dobro, kako težko je preseči te vzorce odvisnosti od odnosov, kako težko je stopiti ven iz kroga, v katerem se vrtiš. In zelo dobro se zavedam, da boš to vedenje izbirala vse dotlej, dokler se boš zan odločala in da boš le ti izbrala kaj drugega, če boš.

Praviš, da te nisem dobro razumel. Ma, Izčrpana, nisem ravno prepričan. Preberi ponovno, kaj si mi napisala. V nobeni tvoji besedi ne zaznavam odločnosti, da bo ali da je sedaj drugače. Ni prvič odšel, celo vprašal te je, do kdaj bo na čakanju in ti si po treh dneh uničena, ker ga ni, ker ga pogrešaš. Koliko časa še potrebuješ, da ga boš sprejela nazaj, ne da bi on karkoli spremenil na sebi. Dan, teden, dva? Ker, spremenil se ne bo, le zakaj neki, če je tudi tak dober zate. In vsakič, ko ga sprejmeš nazaj, odvzameš sebi še tisto malo dostojanstva in človeškosti, kar ti jo je ostalo, potem pa pričakuješ, da se bo on čudežno spremenil; zakaj že? Ker ga rotiš, ker mu kažeš, kaka revca si, ker mu odpuščaš kar naprej, ker mu dovoljuješ, da ravna s teboj kot s smetjo? Do kdaj? A veš, kako se končajo take zveze? S totalno otopelostjo ali s pobijanjem v družini. Pri tebi se vse skupaj pelje v to drugo skrajnost. Tebi se fizično nasilje že dogaja in zapomni si, to se bo stopnjevalo tako dolgo, dokler boš dopuščala. Ti pa jokaš za njim in samo čakaš na kakršenkoli namig, da bi se on utegni spremeniti na bolje, da bi ga takoj ponovno vzela nazaj. Kakšna iluzija. Ne bo se spremenil. Ker mu ni potrebno.

Ej, Izčrpana, bila si že pri različnih terapevtih. Me prav zanima, kaj so ti povedali, kaj so ti svetovali, pa tko.

Zbudi se dekle. Čas je in to skrajni.

en bk

en bk

ej ti bi moral bit psiholog al pa psihiatr,jaz bi te vsekakor najela če bi se znašala na razpotju življenja 🙂

En_bk in Mirella,
točno to razmišljam sama. In ne vem zakaj me napadata? Ni mi jasno…nekateri so skapirali, da hočem iz tega, da se zavedam vračanja do zdaj, abstinence, ali kakorkoli že temu rečeš. In če nisem hladna ko špricer, si zdaj ne zaslužim otrok ali kaj? Tudi ZARADI NJIJU sem se odločila iti. Halo?! Ker vem, da bi bilo še hujše. In če me zdaj matra in sem ob večerih objokana, pa nisem dobra mama ali kaj?
V sebi vem,kaj hočem! Oziroma bolje – česa nočem: udarcev, pa naj bodo fizični ali z besedami! Upala sem predolgo, ja to vem, pa me še zagrabi. In kje sem napisala, da ga hočem nazaj? en-bk, ti si citiral kar je ON rekel in NE JAZ!!!! Napisala sem, kaj mi je on rekel in kako on razmišlkja…ja! da se bo vrnil in zganjal svoje dalje! EJ TAKO NE BO!!! Dopuščam VSE DRUGE SCENARIJE, tega pa ne!
In če premlevam finance, in letam po CSD, pomeni, da NE sedim v kotu in jokam da naj pride nazaj! Takšnega nočem! Sem bila zdaj jasna?
Ne, ne sanjam, da se bo spremenil na dotik s čarobno palico, da sem imela željo, da bi se spremenil, pa je res. Dokazal je, da se noče. In tu nimam kaj!

To sem čakal, Izčrpana. Da užgeš po mizi in zavpiješ. DOST JE.
Čeprav, upal sem, da bo odziv še bolj silovit.

Da bom prebral, tko, z velikimi črkami:

NIKOLI IN NIKOMUR NA TEM SVETU NE BOM NIKOLI VEČ DOVOLILA, DA ME PONIŽUJE, PRETEPA, POSILJUJE, HODI PO MENI…
SEM ČLOVEK IN ZASLUŽIM SI, PRIČAKUJEM TER ZAHTEVAM, DA VSAKDO TO UPOŠTEVA IN RAVNA Z MENOJ KOT S ČLOVEKOM…

Pa kej podobno odločnega, a ne, recimo, zase in za svoje otroke se bom borila kot lev, zaslužim si spoštovanje in kdor mi ga ne bo izkazal, ga bom zbrcala v tri krasne in mu nikoli dovolila, da bi se mi približal, imam svoje dostojanstvo in nihče ga ne bo teptal, vredna sem ljubezni, spoštovanja.

In da boš to govorila sebi, vsakič, ko ti bo težko, pa tudi, ko ti ne bo. In da se boš tega držala.

Ja, a veš, ne govori, da se sovražiš, ker to pomeni, da se smiliš sama sebi, se delaš nemočno in še kar naprej igraš žrtev. Vsak dela napake, tudi kapitalne, iz kakršnega koli razloga /iz neznanja, ker nezmore ta trenutek, ker noče/. Pomembno je, da ko napako prepoznaš, da je ne ponavljaš več. Samoobsojanje ni glih produktivno. Raje energijo, ki jo vlagaš trenutno v samoobtoževanje, usmeri v razmislek “kako naprej, da ne bom ponavljala enakih napak” in v vzdrževanje volje na poti v spremembe.

Držim pesti zate.

Ampak, vseeno, res me zanima, kaj so ti povedali in svetovali strokovnjaki, ki si jih obiskovala.

en bk