Lep pozdrav, Želim pomagati svoji mami (40), za katero verjamem, da je v hudi duševni stiski. Stara sem 20 let ji ne morem omogočiti strokovne psihiatrične pomoči. Sama se zanjo ne bo odločila, saj tudi ona denarja nima in verjame, da se iz stiske lahko izvleče sama. Njena tako imenovana depresija traja najmanj pet let. Začelo se je z nihanji razpoloženja. Ko je prišla iz službe in je v družini stresala svojo napetost, ki se ji je nabrala čez dan. Skozi čas je name imelo takšen vpliv, da sem začela s samopoškodbami in se na takšen način rešila svoje stiske. Sem njena edina zaupnica, ki ji izpove vse svoje težave. Tudi o tem kako je jezna na mojega očeta, torej njenega partnerja, in na svojo mamo. Zelo rada bi ji pomagala, vendar težko ostajam na njeni strani saj imam drugačne poglede na odnose in jaz osebno ne čutim zamere do očeta in stare mame… Če ne ostanem, sem jaz tista ki jo izdam.
Živela je v družini ,kjer je bil njen oče alkoholik. Mama jo je pretepala kadar se ji je tako zahotelo. Grozila ji je ,da bo nekega dne odšla in naredila samomor. Pred njo se je ulegla na tirnice in čakala vlak. Tako je potekalo njeno odraščanje.
Ima partnerja, kateri ji ne izkazuje toliko čustev koliko bi jih ona želela. Ne more je finančno podpirat. Z njo ne deli nikakršnih interesov. Komunikacija med njima je slaba. Če želi mati kaj doseči, doseže to s kričanjem.
Pred pol leta ji je umrl oče. Žalost jo razjeda. Vem ,da je to normalno. Vendar pa bi se do zdaj moralo to že umiriti. Stvar pa je vedno hujša. Njena mati tekmuje z njo, katera bo bolj žalovala. Hkrati pa si je že našla novega ljubimca. Kar je še dodatno obremenilo in prizadelo mojo mamo. Prav tako, se je njena mama začela obnašati čudno, kot, da nebi bila več normala. Njene teme za pogovor so skrajno neresne in ponavadi celo vulgarne. Zdaj se moja mati boji, da bo izgubila še njo.
Mama je že jemala nekakšne antidepresive. Vendar ni pomagalo. Imela je stiske v srcu, vrtoglavico, temnenje pred očmi. Napade groznega strahu, ki ne mine. Ona je zelo čustven človek in vsako stvar vzame zelo osebno. Tudi stvari ki se je ne tičejo. Ima napade joka, besa, boji se kako dolgo se bo še lahko zadrževala preden ji bodo živci popustili in bo nekega dne odšla. S tem večkrat straši tudi mene. Večkrat mi daje ”poslednje” želje, besede… Ona je že bila nad tem da odide in se nikoli ne vrne, vendar je zbrala moč in ostala. Dolgo tega ne bo več sposobna. Ona rabi pogovor s strokovnjakom. nekoga ki ji bo znal pomagati. Ima tudi motnje hranjenja, anoreksijo. Da pa so vse osebne težave še premalo, je tukaj še njeno finančno stanje. Krediti. Jaz sem še nezaposlena, finančno ji ne morem pomagat. Prav tako ji ne more pomagat ne oče ne njena mati. Svojo depresijo je reševala z nenehnimi izhodi ven, torej po nakupih. Zdaj ji niti to ne bo več pmagalo.
Prijateljic ali koga za pogovor nima. Je človek ,ki se nenehno poglablja vase in v druge. V vsako besedo, dejanje. Po dan ali dva se zapre vase, ne govori z nikomer in razmišlja, predeluje v sebi dogodke…
Torej, zakaj Vam sploh pišem. Prosim, svetujte mi, ali se samo jaz tako obremenjujem s tem in vidim nekaj kar ni, ali moja mati resnično potrebuje pomoč. Jaz sem do svojega psihiatra prišla verjetno preko osebnega zdravnika. Odkrito povedano, mi je to uredila mama in niti ne vem kako je s tem. Lahko dobi preko osebnega zdravnika napotnico? Problem je v tem, da ona sama nikoli ne bo šla in si poiskala pomoči. Rada bi jo naročila in ji dala datum. Postavila pred dejstvo in rekla ,da more it.
Zelo Vam bom hvaležna za kakršen koli odgovor. Hkrati pa se Vam opravičujem, ker sem se tako na dolgo in široko razpisala.
S spoštovanjem, Urša

Draga Urša,

najprej ti čestitam za pogum, da si se odločila pomagati mami in posledično tudi sebi. Saj zaznavam pri obeh veliko stisko. Tvoja mama je v življenju doživela hude trenutke in le-ti jo spremljajo vseskozi, tako da ne zmore sprejemati ljubezni, ki ji jo ti kot hčerka ponujaš niti jo kot mati vračati. Verjamem, da zelo trpi. Mogoče bi bilo dobro, da se najprej obrne na kakšno nevladno organizacijo, kjer se bo lahko pogovorila o svojih stiskah, od tam pa bi jo potem usmerili še k psihiatru, terapevtu ali kamor bi strokovni delavec-ka ocenil, da bi bilo smiselno nadaljevati. Lahko ji preskrbiš termin, bodi odločna in vztrajaj, da je nujno, da gre na pogovor. REsnično je vajina situacija resna, tudi zate. Saj živiš pod nenehnim stresom in pritiskom. Pišeš, da imaš psihiatra, ki ti ga je priskrbela mama? Mi poveš kaj več o tem?
Sporoči mi iz katerega konca Slovenije si, ti bom priskrbela nekaj tel. številk kamor se lahko obrneš glede pomoči za mamo. Lahko mi pišeš tudi na zgornji mail. Oglasi se mi čimprej in pogumno naprej.

LP Maja

Draga Urska89,

Ker sem šla tudi sama čez podobno situacijo, ti svetujem naslednje:
Zelo je pomebno ugotoviti od kje izvirajo mamine težave in kako hude so. Moji mami so sicer antidepresivi pomagali, ampak to ni vedno nujno. Velikokrat jih osebni zdravniki zamenjajo, če ugotovijo da niso ustrezni.
Prvi korak bi bil po mojem mnenju da ji osebni zdravnik zamenja antidepresive. Ker sta finančno bolj slabi, je najbolje da greš z mamo k osebnem zdravniku in mu/ji vse to kar si napisala na forumu tudi poveš. Skupaj poiščite pomoč za mamo in to čimprej da ne bo prepozno. Ustrajaj in ji v kolikor si še dovolj močna stoj ob strani. Če nima nikogar te bo še zelo potrebovala. In verjamem da bo čez nekaj časa spet stara dobra mama 🙂
Moja mami je najprej začela jemati antidepresive, potem pa je šla na psihoterapijo.
Držim pesti.
Prosim spomni se name in mi sporoči kako je, ker bi rada vedela da je vse ok, in da si tudi ti imela takšno srečo kot jaz….

Piya