Na jetra mi gre lasten otrok
NA JETRA GREŠ SAMA SEBI, 29.04.2021 ob 13:39
In res ne veš več, zato se nauči več!
Ženska, preden komu odpovejo jetra se bo treba nehat smilit sama sebi! In to ne zaradi tvojega otroka, ampak lastnega otroka, ki ti gre na jetra. Lastiš si lahko samo sebe. Tvoj otrok je svoje bitje. Kot si ti svoje. In če tega še nisi dojela in prisluhnila lastnemu otroku, kdo je – ne vem, kako pričakuješ, da boš kadarkoli na poti do razumevanja, kdo je tvoj otrok – če mu boš dala navodila, kdo mora biti.
Star 30let bo ujet, kot si danes ti. Daj mu svobodo, ki jo potrebuje, da spozna svet in sebe – dovoli mu, da ima otroštvo. Deček je star 10let. Deček je bitje in ne program.
A veš, da večina pravi – poroka ne spremeni ničesar, otrok pa vse?
Če bi poroka bila program, ki bi od “I do” do ločitvenih papirjev, zaznaval in popisoval stanje tvojega uma, duha, telesa in bančnega računa – in enako za tvojega moža. Zaznal vse skrivnosti, vse neizrečene tenzije in pregoreval ob verbalnem ali fizičnem nasilju… Bi najbrž tudi poroka spremenila vse.
Otrok ni izdelek, ki pride in deluje z navodili, se resetira, ima 18letno garancijo. To je bitje, ki žal ni prišlo na ta svet, da tebi prinese smisel, ampak, da odraste in poišče svojega.
A ga boš čez 4leta, ko pride v puberteto peljala k psihologu na popravilo?
Ali boš po navodilih zavihala rokave in se soočila prvo sama s seboj? kasneje s psihoterapevtom? – kdo si – in od kod ves ta gnev, ki ga serviraš ubogemu otroku.
Nad kom si tako razočarana?
Kdo je tako zasanjan, pozabljiv, malomaren, nenatančen in zamuja?
Odrasla oseba, ki zamuja, zamuja marsikaj, zamuja tudi v odgovornosti, ne zgolj na sestanke – v dom vnaša vzorec zamujanja – torej ruši red in disciplino in tvori kaos.
Razumeš torej, od kod otroku zamujanje?
Tvoj otrok je star 10let. 3leta ste že v tej situaciji, torej je bil star tudi 7let – ko se mu je očitalo, da zamuja.
Od kod natančno naj otrok dojame točnost, če doma vidi zamujanje? Vsak lahko kdaj zamudi. Saj, tudi on včasih pač zamudi. Ampak on je otrok – on se uči – vidva sta odrasla – vidva znata. A res ne znata bolje, kot zamujat?
Otrok imitira in se uči izkustveno – in ne z navodili – imitira vzorec zamujanja – kar pomeni, da očitno nekdo ne zamuja samo včasih. Včasih ni navada.
Dejstvo je, da od otroka ne moreš pričakovati, da bo vse kar ti nisi – a bi bilo bolje, da si. To je nemogoče. On tebe ne more razumet, on tebe čuti. In to je njegova pravica – ker on še ne rabi razumet – ti si tista, ki naj bi razumela in sprejela odgovornost, da počne dobro zanj. Torej, on čuti tvojo nesigurnost, on čuti tvojo nevoljo, on čuti tvoj gnev in ti želiš, da on vse to pozabi – resetira – in prisluhne vašemu posedanju – kjer mu bosta dopovedovala – kot očitno v zakonu pač počneta – kdo vi ste – kakšna so navodila – kakšno igro igramo – in ko vse razume – more ugasnit vse občutke, ki jih iz dneva v dan živi – ker pri 10letih razume – da je butast, ker čuti, da sta njegova starša precej patetična in da mu dom ne predstavlja vsega tega, kar v šoli, knjigah ali filmih o domu govorijo.
1000x na dan ponavljaš navodila, rokave zaviha najbrž večkrat na dan, kot kakšen fizični radnik, za enega otroka ima dnevnih opravil, kot da živite na farmi in si ti utrujena od dela in ne kompulzivnega pospravljanja – ker več kot očitno je edino s čim se upaš spopast prah – in razumem te – tebi se bo zmešalo!
Če bi te nekdo posedel – in ti razložil, kaj vse te še čaka in kaj vse bo potrebno spremenit – sem prepričana, da bi ti to razumela – a nisem prepričana, če bi razumela dlje kot do naslednjega dne?
Kolikokrat sta z možem že resetirala zakon?
A si se kdaj vprašala, kaj ta beseda pomeni?
Precej domača ti je.
Ampak kaj ta beseda pomeni tebi?
Premisli.
Preveč jo uporabljaš, glede na svoja pričakovanja.
Resetirati, pomeni spraviti v prvotno stanje, ponovno zagnati.
A veš ta zlajnan primer, kadar kličeš operaterja, da internet ne dela – in ogromno ljudi zelo arogantno nastopi, SEVEDA SEM ŽE RESETIRAL MODEM – mnoge že po tonu in načinu zaznajo, kot ene tistih, ki jih ponovno treba peljati, skozi isti postopek – le da jim tokrat poveš, da malo počakajo, da zadeva potrebuje kakšno minutko in da prosijo za malo potrpljenja – v resnici ljudje nimamo toliko potrpljenja, da napravi dovolimo, da se resetira v svoji dinamiki, kaj šele, da se resetira oseba, odnos, zakon.
In ti vse nenehno spravljaš v prvotno stanje – in nikdar ne postaviš temeljev. Če bi vaša družina gradila hišo, bi najbrž imeli 1000x sestankov v arhitekturnem biroju in ti bi nakupovala decor še preden bi postavili temeljni kamen. Ti pa v resnici, sploh ne veš, ali imaš družino, ki si bo v tej hiši znala ustvariti dom.
A vidiš kaj počneš?
“Njegova obramba je samo cviljenje in smiljenje samemu sebi”
Kako naj ti 10letni otrok dopove, kako si v resnici ti butasta?
Prosim povej mi, kako sploh misliš da on to dojame?
Misliš, da otroci žalitev in verbalnega nasilja ne dojamejo kot nekaj, česar se bojijo, ne želijo, ne potrebujejo? Zavračajo? Se ti ne zdi, da obramba pomeni, da se nečesa brani? A se mogoče tvoj otrok brani bolečine, ki mu jo serviraš? Brani tebe, in tvojih pričakovanj, prevzemanja odgovornosti za tvojo nesrečo? Ženska, ti si en kup nesreče.
On je inteligenten, zelo ustvarjalen, posrka informacije, pozna stvari – o katerih marsikateri odrasli nimajo pojma.
Deček je otrok. In otroci so mnogokrat pametnejši od odraslih.
Niso brezsmiselni ali brezupni sami po sebi.
Verjameš ali ne, ampak ljubezen in hvaležnost ti prinesejo edina navodila, ki delujejo. Če že iščeš navodila, jih išči tam kjer so.
Vprašaj svojega otroka, kaj je narobe z mami?
In ti bo povedal vse. Če si mislila, da je otrokov smisel, da te osreči – si se precej naivno odločila, da boš mati. A to je tvoja napaka, ne njegova – in tvoja dolžnost in odgovornost je, da se lotiš popravljanja te napake. Ni več prostora za tvojo neodgovornost do sebe – ker si odgovorna zanj. In zahteva od tebe, da si odgovorna prvo ti – šele potem bo on. In to je njegova pravica. Star je 10let.
Praviš, da obvlada matematiko, zato mi malomarnost in nenatančnost ne opisujeta njega. Ker pa je to njegovo vedenje, bi se na tvojem mestu zamislila – zakaj je otrok raje zasanjan in kam v resnici beži? Proč? Proč od tebe? V svoj mir?
Ko bo star 14let in mu boš predstavila še vsa dodatna pravila, bo zbežal v droge.
Dovoli mu biti otrok, dokler še ta občutek lahko ima.
Dovoli mu biti on, ker je to edino, kar je v resnici lahko.
Dovoli mu, da te spremeni, ker te bo spreminjal samo na dobro.
Jezna si nanj, ker se veseli druženja s prijatelji in igranja igric. Nad njegovim navdušenim stanjem si nezadovoljna?
Bodi srečna, da ima prijatelje – ti jih očitno nimaš – vsaj ne takšnih, da bi jim to povedala in bi ti kdorkoli upal rečt, vzami se v roke ženska! In to, da mu video igrice dajo več energije, kot mati – je spet tvoj problem. Izpila mu boš vso veselje do življenja, še preden bo začel zares živet – zato se takoj – tukaj in zdaj – na tem mestu vprašaj, kaj mu lahko omogočiš in kaj lahko počne, počneta, počnete – da bo imel od življenja več, kot le igranje igric.
Če bo moral nonstop pospravljat in ne vem kaj vse še mora početi, ta tvoj multipraktik – A kuha? Ali zakaj se bojiš, da bo zažgal stanovanje? A ćutiš ta njegov upor, da bi raje vse skupaj zažgal, kot da vaju še prenaša? To je najbrž edino kar čutiš pravilno – a čutiš precej destruktivno – ZBIL avto – v vseh scenarijih, ga želiš poškodovat in okrivit – opaziš to? A so tudi tebi starši to počeli?
Kdo ti je govoril, da si butasta?
A si butasta, tudi za moža, ki je sicer pameten, dovolj uspešen, ampak je pri vsakdanjih stvareh groza od groze?
Nad kom si tako razočarana?
Česa se tako bojiš?
Tvoj otrok je pameten. On ve, kaj narediti, da ga ne zbije avto – le zasanjan ne sme biti – torej, živet mora življenje, ki ga čuti – ne po navodilih, ki jih ne razume in želi izklopiti. Le tako se bo naučil živeti zbrano in zavestno. Najbrž, ker mu bo zanimivo in končno prijetno. Če mu boš umirjeno in sistematično pojasnila, kako nezažgati stanovanja in da je to vaš dom – in ga končno vzpostavila – tudi tega ne bo zažgal.
Preden z nepravilnimi vzorci neuspešno zapraviš naslednja tri leta, poskrbi, da boš mama, ki bo kos pubertetniku, ki bo vzor in avtoriteta, ki mu bo življenje olajšala in oplemenitila – ne oteževala. Bodi zaupanja vredna – in bo tak tudi on.
On je najbrž edini, ki ti trenutno lahko pokaže kako ti je lahko lepo, če si dovoliš, če se odpreš – pelji ga v živalski vrt – pojdita na sprehod do njegove najljubše picerije – ne vem – vprašaj ga kaj bi počel? Nehaj se smilit sama sebi in ga pelji v muzej Iluzij, na nek grad, predstavo, v kino, pelji ga nekam, kjer se bo tudi v tebi prebudil ta otrok, ki gre že vsem na jetra, ne samo tebi. Uživaj ženska! Tvoj sin ni Cankar in ti nisi trpeča mati. Prenehaj!
Marsikaj ti več ne bo šlo na jetra, ohranla boš živce.
Težki časi so za otroke. V procesu učenja reda in discipline, življenja so – pa je vse okoli njih izven reda in discipline. Šole so bile praktično nefunkcionalne – kaos je. Otroci nimajo poligona za učenje, a rezultate pričakujejo vsi! Kako bo v tem momentu zdiscipliniran, če nič na svetu ni? In zakaj si ne zasluži razumevanja, če vsi na svetu trenutno to potrebujemo? In v družini, doma, to iščemo vedno! Da bi nas nekdo razumel. Zakaj si ti tukaj? Da bi te razumeli. Precej ironično za mati, ki ne skuša razumeti svojega otroka. Ampak te razumem, zdaj pa daj ti njega!
Ko boš sama nekaj spremenila, bo imelo smisel, da se posedete za mizo in mu pojasnite, kako slabe stvari spremeniti na bolje – dokler te formule ne uporabljata vidva, je ne bo znal niti on.
In naslednjič, ko boš spet tako daleč, da mu boš želela ****
Se spomni na mene – TI SI BUTASTA!
Spomni se tolikokrat, da boš nekaj spremenila, sicer boš slej kot prej to slišala tudi od sina.
Kaj boš takrat?
Mu primazala klofuto, ker si tega ne zaslužiš?
Točno v to smer služiš.
Izberi smer, kjer boš zaslužila več.
PS: Pegast badelj je za zdrava jetra, srečno!
Wau. Tole je bilo prav užitek prebrati in se strinjam s popolnoma vsako besedo. Tole sem bila jaz, vedno butasta, kaj spet sanjaš, zakaj sedis kot kup nesrece, pejt pospravt to, zakaj nisi, nes smeti, zakaj nisi, joj za vse sem sama, itd. Vse kar sem poslusala je bilo eno samo najedanje in jamranje kako sem slab otrok, ker nisem samo podaljsek, ker sem pac lastna oseba, ki svet dozivlja drugace. Na menj je to pustilo ogromno posledic in sem rabila cas, da sem se izvila iz teh spon. Ampak nezavedno sem drsela v take vloge najprej v partnerske, potem v sluzbi, kjer sem vedno bila butasta, nekako sem si potrjevala to kar sem celo otrostvo poslusala.. Res ne mores verjet, kaksne posledice na tebi pusti. Naj povem, da se vedno nisem dovolj dobra, vedno je nekaj kar bi lahko vec, se mi zdi, da se me sploh nw vidi kot odraslega cloveka, ki cuti, ampak le kot zadovjitev potreb po nekih fake idealih, jst bom srecna, ce imam take in take otroke in srecno druzini.
zenska, sreco isci venomer le v sebi! Ne najedaj otroku, ta otrok TRPI, in to tako zelo, da je idiot vecino casa, zato ker MU NE PUSTIS delat napak, ker avtomatsko mislis, da nekaj ne zna in ti to sam dokaze, ker v sebi misli, da ni dovolj dober. To je grozen obcutek, jst sm mela oanicne napade, hude tesnobe, ko sem sla sokov iz sole, sem mela skoz tresoce roke, o ne, spet bo vse narobe, kaj nisem prav naredila. In vedno je bilo z obtozujocim ampak hkrati kot da bi uzivala ob tem, da me je spet dobila da nekaj nisem in je imela SPET prav kok sm nesposobna.
ti zivis od drame, ti POTREBUJES dramo, ti potrebujes to, da tebe otrok potrebuje, ker beez njega bi bil tvoj lajf prazen. In ce se ne skuliras, ti bo otrok zbezal, tako kto sem jaz pri 18ih…
in se vedno sem brez otrok…
Vsak starš ima svojo vlogo. Če ga vzgajaš samo ti, potem imaš problem. Mama posluša, razume, razlaga ipd. Oče je na drugi strani figura, ki mora otroka naučiti odgovornosti, da se svet ne vrti okrog njega, da se stvari ne razlaga 3x ipd. Primer: smo se igrali, ko je domov prišel oče, postali malo živčni v sobo, prijeli knjigo in se delali, da nekaj delamo…. Sej se da napisat cel doktorat in diskusijo, ampak kje je fantov oče?
Zafurali boste otroke do amena s svojimi “kolikokrat ti moram še reči”! Kaj to sploh pove otroku? A si s tem lahko obriše tazadnjo? Ne more si. Vaša naloga JE – zato si je izbral Vas za starše – da mu poveste tolikokrat, kot bo potreboval, da mu uspe. Ali pa tolikokrat, dokler bo pri vas – kar bo prej. 2x, 10x, milijonkrat. Zato ste STARŠI – opora otroku. Ne dreserji!
Otroci do 10 let NISO RAZUMSKA BITJA. So čustvena bitja. Predvsem nam želijo ugajati, zato bodo potrdili vse, da bi dobili naše odobravanje in ljubezen. Če je treba obljubiti pospravljeno sobo, bodo pač obljubili. Ko bo “lekcija” mimo, bodo pozabili kaj smo govorili, takoj, ko bo mimo hiše pripeljal tarktor ali se pripodil sosedov kuža. Sčasoma bodo dojeli vzročno-poledično razmerje. Z otrokom se ne da nič zmenit. Vsi ti “pogovori” a-la ameriške žajfnice, so samo frustracija, ki jo otrok “prenese”, da bi bil malo več časa z Vami. Če je treba katero tudi ušpiči, ker potem je vaš čas z njim daljši. A razumete? Poreden je lahko tudi zaradi tega, da dobi vašo pozornost, ki jo drugače nima (dovolj). Lekcije (litanije), ter “kolikokrat ti moram še povedati” pa so mu predvsem direktno sporočilo kaka zguba je, kako je neuspešen, nesposoben in slab. Torej “najlepša” popotnica za naprej. Zgodilo se bo to, da ne bo več nič delal, ker zakaj bi, če je VEDNO neuspešen in slab. Izgubil bo motivacijo in opazoval druge kako živijo (na Youtube). Bo lahka tarča manipulatorjev in skušnjav, ter odvisnosti. Seveda starš, ki je “z živci na koncu” in se ne ZNA zadržati in ga “zmerja, da je butast ali pa idiot” samo lepo zaokroži to žalostno zgodbo.
Otrokova “obramba je samo cviljenje in smiljenje samemu sebi,” je povsem pričakovano. Enako se zdaj počuti in “misli samemu sebi” ta mamica, ki (upam) bere tole, ko ji je morda kapnilo kako zanič starš je, kako krivično se znaša nad otrokom, ki je sad njenega telesa (in upam ljubezni). In “dokler se spet ne “resetira” s čim, pozabi na bolečino in krivico, ter spet najde smisel.
V zagovor tej slabi mami:
Je perfekcionist, ki od sebe vedno zahteva več, kot zmore, saj je bila deležna enakega tretmaja staršev, ki z njo nikoli niso bili zadovoljni. Vzgajali so jo tako, da bi izpolnila njihove upe in hrepenenja (ali pa vanjo polagali katera druga letom ali statusu nerealna pričakovanja) ona pa jih je vedno razočarala, ker je bila le otrok. Vzgoja je bila polna “ampak” – pogojnikov. Lahko si jih izmislim ne kaj:
– Lepo si narisala, ampak lahko bi se še malo bolj potrudila. Saj vem, da znaš.
– Res si pometla, samo tamle v kotu je še polno smeti.
– Nikoli ne pometeš stopnic. Ja pa jih mami… Ja, ampak samo ko ti rečem.
– Zdaj bi pa res že lahko to vedela!
– Kje si imela glavo? Še dobro, da ti na vratu raste …
Nato odrasla, kot mama, od sebe zahteva nemogoče in ko otrok ni popoln(a kopija njegovih zamisli) se počuti izgub(ljen)a in nesposobna in išče problem v otroku saj ne razume izvora problema – da je otrok zgolj posledica nas. Začne ga šikanirati
– pa toliko sem vložila vate
– kolikokrat ti moram še povedati
– kot da govorim steni
– če bi me imel vsaj malo rad bi …
Moj komentar naj se prosim bere z zrnom soli. V trako kratki obliki ni mogoče zajeti vse pestrosti odnosov in primerov, zato večini ne ustreza. Se pa, upam, vsak lahko najde v kakem koščku, mu da misliti in razvije za svoj primer ustrezno zdravilo. VSI SMO JUHANTI, če si za to prizadevamo. g. Marko ni čarobna paličica, kot ni čudežne pilule za hujšanje. Če ne bomo spremenili lastnih navad se telo ne bo spremenilo, pa tudi naši otroci ne.
Po navadi smo do otrok nedosledni. Morda strogi – pogosto pretirano – a nedosledni tam, kjer se sploh ne zavedamo. Otroci pa nam to dokazujejo.
Kakor se otrok ob nas nauči kako nas pripravi do pozornosti (beri zgoraj), tako (bi) se (lahko) nauči(l) tudi dobrih praks. Ko se kot starš zaveš, da ene stvari dela samodejno, drugih pa ne in ne ponotranji, smo že na prvi točki k rešitvi. Sledi pogled vase kako smo mi urejeni. Ne mi verjeti na besedo. Naredite preizkus: Uvedite brezvezno rutino, recimo zlaganje čevljev tako, da so “odprtine” obrnjene k zidu – ponavljajte 40 dni. Hkrati pa uvedite pravilo, ki ga sami ne izvajate; recimo obvezen sprehod 2x okoli hiše pred spanjem – težite s tem 40 dni. Stavit grem gajbo piva, da ne bodo hodili pred spanjem na zrak in da bodo vsakič, ko jih boste poslali popsraviti čevlje, zložili tako, kot ste ji bili pred tem vi. 40 dni pa je minimum, da se možgani vdajo in sprejmejo rutino. Velja za karkoli!
Pa srečno!