Na jetra mi gre lasten otrok
Pri opisu me je kar stisnilo, česa vse je deležen vaš otrok.
Najprej sebe spravite v red – s takim vedenjem sinu ne koristite. Če mu govorite, da je butast in še kaj drugega, bo z njim vedno slabše. Vi ste kreator vajinega življenja in vi ste odgovorni zanj, zato jamranje čez njega ne bo pomagalo.
Pravzaprav vam predlagam, da obiščete kakega terapevta. Zase. Potem še za otroka.
Stara 30 in bila sem ravno taksna. Sedaj se zavedam da je ravno asparger “kriv” za to. Ampak nerazumevanje in kricanje ter pihanje na vest moje mame ni pomagalo. Na sreco je danes veliko vec znanega o tem. Koncentrirajte se na dobre lastnosti ne na slabe, in ga spodbujajte tam. Dvignite samozavest in bo tudi ostalo napredovalo.
Jaz sem tudi bila malo bolj zasanjan otrok, sicer zelo nadarjena, ampak ne nadarjena na način, kot bi si ga želeli moji starši. Tudi moja mama je obupovala nad tem, kako grozen otrok sem oz. sva bila oba z bratom. Svinji leni! Rezultat je ta, da nisva nič bolj pospravljala ali bila manj vestna ali nenadoma bolj uspešna na področjih, ki nama niso ležala. Odrasla sva v človeka brez zaupanja vase in v svoje sposobnosti. Šele v pozni odraslosti, ko sva se oba spravila k psihiatru, sva ugotovila, kakšno škodo nama je naredila mama s tem. Oba imava dobri službi in sva samostojna odrasla, pa sva do nedavnega imela občutek, da sva eni navadni ničvredni lenobi.
Otrok ni projekt, ampak oseba v nastajanju. Pustite mu, da dela to, kar ga veseli in spreglejte njegove ‘napake’ – te ima vsak, tudi vi, in zato nismo nič manj vredni ali sposobni ljudje.
Gospa, z njim ni nic narobe, z vami pa prav tako ne. Ne pustite se zamoriti tistim ki tega se niso doziveli.
Vas otrok ima najverjetneje ADHD – simptome ste nasteli kot iz knjige.
O temu imate dosti literature, najbolj poljudna je verjetno (zal v hrvascini) Hiperaktivni sanjari
http://budenje.hr/hiperaktivni-sanjari/
ADHD ni bolezen, le clovek ki deluje malo drugace. Kot npr. levicarji. Samo sprejmite to, pa bo vam in njemu lazje.
Vse dobro
Jaz bom pa samo dodal, da mamo razumem. Zal mi je vsakega momenta, ki sem si ga unicil z njim in komaj cakam, da spoka na svoje. Fino in lepo, da se nekaterim zdijo Juhantovi nasveti delujoci, pri nas je kot bi si steno na glavi lomil. Niti ene stvari mi ne olajsa, ne glede kako se jaz obnasam do njega unici cisto vsak moment, ko sem z njim in dejansko sem se ga zacel izogibati, ker vem, da se bo koncalo s prepirom. Karkoli, ampak dobesedno karkoli, kar mu na prvi impulz ni vsec bo zabelil z vrtenjem jezika in slej ko prej bo prislo do prepira – ki nima vec vzroka v razlogu ampak moji cisti frustraciji, kaj sem naredil, da sem si zasluzil tako zgago. In ja, VEM, da bo pristal na drogah, vem, da bo imel same tezave v zivljenju ampak jaz sem obupal. Za osebo, ki se samo 24/7 upira ne morem narediti nicesar vec. Pa je dalec od tega, da ne bi poizkusal.
Tule sem prebral kupe pametnjakovicev, da ne recem trolov, ki nabijajo nekaj v tri krasne, ampak to so seveda se eni starsi, ki se jim je “usralo” na genski loteriji in niso dobili maksimalno zatezenega otroka.
Totalno se ne strinjam.
Izločiti otroka iz družine in se do njega vesti – kako ze?
Družina se skupaj smeji, raste, čuti, ljubi, sovraži, dogovarja, pogovarja, pregovarja, daje varno zavetje, uči, meji – skupaj. Vsi.
Tu pa berem samo nabijanje, kaj mora otroku vse pustiti, dopustiti, popustiti.
Prav nadležno je bilo branje do konca.
Na svet ne spraviš kralja ali kraljico, na svet spraviš otroka, za katerega je tvoja dolžnost, da ga vzgojis.
Vzgoja je tudi to, da so starši slabe volje, da pokažejo jezo, hkrati pa pokažejo tudi, kaj so se saj naučili iz nje.
In izraz vsakega čustva posebej, ne samo jeze, otroka nekaj nauči. Tudi pozitivnega.
Starši pa nikoli niso bili in tudi ne bodo vsemogoči. Tudi ti ne (boš).
Izhajati je treba iz realnega stanja, ne utopičnega, kakor berem, da eni razumete vzgojo.
Moj nasvet je samo ta, da sprejme svojega otroka, se usede, premisli, zastavi načrt, kako dalje in se tega drži. Na koncu bo ta otrok izpadel več kot odlično. In sem mnenja, da bi ob upoštevanju samo polovice tega natolcevanja, bil otrok veliko bolj omejen, neodgovoren, neiznajdljiv, zgubljen, ko bo trčil v svet odraslih.
Meni se zavedanje mame zdi, da ima že 80% problema rešenega.
Kaj narediti? Dogovorita se, da bo določeno delo opravil, tisti dan, ne na splošno. Preveriti ali je opravljeno tako kot sta se dogovorila, seveda brez njegove vednosti, če ni opravljeno, kot je obljubil, mirno analizirat narejeno in pomankljivosti, naj potem popravi napako in tako naprej, počasi, z mirnimi živci. Sin ve, da ni neumen in da lahko dela tako kot dela, ker je vsakič ista pesem, mami se jezi, vpije, zmerja, potem ko je to mimo, pa je vse po starem. Otrok sklepa: dela ni treba opravit, samo počakaš, da je nevihta mimo. Počasi, po majhnih korakih se bosta vse naučila, oba.
Ko sem prebrala vaš članek sem videla sebe v vašem sinu ko sem bila njegovih let… Mama je isto norela z menoj, učitelji so govorili da sem v svojem svetu, na koncu se je izkazalo da sem imela nediagnosticiran ADHD. Peljite ga na pregled k psihologu, prava diagnoza zna vam in njemu spremenit življenje na boljše
NA JETRA GREŠ SAMA SEBI, 29.04.2021 ob 13:39
In res ne veš več, zato se nauči več!
Ženska, preden komu odpovejo jetra se bo treba nehat smilit sama sebi! In to ne zaradi tvojega otroka, ampak lastnega otroka, ki ti gre na jetra. Lastiš si lahko samo sebe. Tvoj otrok je svoje bitje. Kot si ti svoje. In če tega še nisi dojela in prisluhnila lastnemu otroku, kdo je – ne vem, kako pričakuješ, da boš kadarkoli na poti do razumevanja, kdo je tvoj otrok – če mu boš dala navodila, kdo mora biti.
Star 30let bo ujet, kot si danes ti. Daj mu svobodo, ki jo potrebuje, da spozna svet in sebe – dovoli mu, da ima otroštvo. Deček je star 10let. Deček je bitje in ne program.
A veš, da večina pravi – poroka ne spremeni ničesar, otrok pa vse?
Če bi poroka bila program, ki bi od “I do” do ločitvenih papirjev, zaznaval in popisoval stanje tvojega uma, duha, telesa in bančnega računa – in enako za tvojega moža. Zaznal vse skrivnosti, vse neizrečene tenzije in pregoreval ob verbalnem ali fizičnem nasilju… Bi najbrž tudi poroka spremenila vse.
Otrok ni izdelek, ki pride in deluje z navodili, se resetira, ima 18letno garancijo. To je bitje, ki žal ni prišlo na ta svet, da tebi prinese smisel, ampak, da odraste in poišče svojega.
A ga boš čez 4leta, ko pride v puberteto peljala k psihologu na popravilo?
Ali boš po navodilih zavihala rokave in se soočila prvo sama s seboj? kasneje s psihoterapevtom? – kdo si – in od kod ves ta gnev, ki ga serviraš ubogemu otroku.
Nad kom si tako razočarana?
Kdo je tako zasanjan, pozabljiv, malomaren, nenatančen in zamuja?
Odrasla oseba, ki zamuja, zamuja marsikaj, zamuja tudi v odgovornosti, ne zgolj na sestanke – v dom vnaša vzorec zamujanja – torej ruši red in disciplino in tvori kaos.
Razumeš torej, od kod otroku zamujanje?
Tvoj otrok je star 10let. 3leta ste že v tej situaciji, torej je bil star tudi 7let – ko se mu je očitalo, da zamuja.
Od kod natančno naj otrok dojame točnost, če doma vidi zamujanje? Vsak lahko kdaj zamudi. Saj, tudi on včasih pač zamudi. Ampak on je otrok – on se uči – vidva sta odrasla – vidva znata. A res ne znata bolje, kot zamujat?
Otrok imitira in se uči izkustveno – in ne z navodili – imitira vzorec zamujanja – kar pomeni, da očitno nekdo ne zamuja samo včasih. Včasih ni navada.
Dejstvo je, da od otroka ne moreš pričakovati, da bo vse kar ti nisi – a bi bilo bolje, da si. To je nemogoče. On tebe ne more razumet, on tebe čuti. In to je njegova pravica – ker on še ne rabi razumet – ti si tista, ki naj bi razumela in sprejela odgovornost, da počne dobro zanj. Torej, on čuti tvojo nesigurnost, on čuti tvojo nevoljo, on čuti tvoj gnev in ti želiš, da on vse to pozabi – resetira – in prisluhne vašemu posedanju – kjer mu bosta dopovedovala – kot očitno v zakonu pač počneta – kdo vi ste – kakšna so navodila – kakšno igro igramo – in ko vse razume – more ugasnit vse občutke, ki jih iz dneva v dan živi – ker pri 10letih razume – da je butast, ker čuti, da sta njegova starša precej patetična in da mu dom ne predstavlja vsega tega, kar v šoli, knjigah ali filmih o domu govorijo.
1000x na dan ponavljaš navodila, rokave zaviha najbrž večkrat na dan, kot kakšen fizični radnik, za enega otroka ima dnevnih opravil, kot da živite na farmi in si ti utrujena od dela in ne kompulzivnega pospravljanja – ker več kot očitno je edino s čim se upaš spopast prah – in razumem te – tebi se bo zmešalo!
Če bi te nekdo posedel – in ti razložil, kaj vse te še čaka in kaj vse bo potrebno spremenit – sem prepričana, da bi ti to razumela – a nisem prepričana, če bi razumela dlje kot do naslednjega dne?
Kolikokrat sta z možem že resetirala zakon?
A si se kdaj vprašala, kaj ta beseda pomeni?
Precej domača ti je.
Ampak kaj ta beseda pomeni tebi?
Premisli.
Preveč jo uporabljaš, glede na svoja pričakovanja.
Resetirati, pomeni spraviti v prvotno stanje, ponovno zagnati.
A veš ta zlajnan primer, kadar kličeš operaterja, da internet ne dela – in ogromno ljudi zelo arogantno nastopi, SEVEDA SEM ŽE RESETIRAL MODEM – mnoge že po tonu in načinu zaznajo, kot ene tistih, ki jih ponovno treba peljati, skozi isti postopek – le da jim tokrat poveš, da malo počakajo, da zadeva potrebuje kakšno minutko in da prosijo za malo potrpljenja – v resnici ljudje nimamo toliko potrpljenja, da napravi dovolimo, da se resetira v svoji dinamiki, kaj šele, da se resetira oseba, odnos, zakon.
In ti vse nenehno spravljaš v prvotno stanje – in nikdar ne postaviš temeljev. Če bi vaša družina gradila hišo, bi najbrž imeli 1000x sestankov v arhitekturnem biroju in ti bi nakupovala decor še preden bi postavili temeljni kamen. Ti pa v resnici, sploh ne veš, ali imaš družino, ki si bo v tej hiši znala ustvariti dom.
A vidiš kaj počneš?
“Njegova obramba je samo cviljenje in smiljenje samemu sebi”
Kako naj ti 10letni otrok dopove, kako si v resnici ti butasta?
Prosim povej mi, kako sploh misliš da on to dojame?
Misliš, da otroci žalitev in verbalnega nasilja ne dojamejo kot nekaj, česar se bojijo, ne želijo, ne potrebujejo? Zavračajo? Se ti ne zdi, da obramba pomeni, da se nečesa brani? A se mogoče tvoj otrok brani bolečine, ki mu jo serviraš? Brani tebe, in tvojih pričakovanj, prevzemanja odgovornosti za tvojo nesrečo? Ženska, ti si en kup nesreče.
On je inteligenten, zelo ustvarjalen, posrka informacije, pozna stvari – o katerih marsikateri odrasli nimajo pojma.
Deček je otrok. In otroci so mnogokrat pametnejši od odraslih.
Niso brezsmiselni ali brezupni sami po sebi.
Verjameš ali ne, ampak ljubezen in hvaležnost ti prinesejo edina navodila, ki delujejo. Če že iščeš navodila, jih išči tam kjer so.
Vprašaj svojega otroka, kaj je narobe z mami?
In ti bo povedal vse. Če si mislila, da je otrokov smisel, da te osreči – si se precej naivno odločila, da boš mati. A to je tvoja napaka, ne njegova – in tvoja dolžnost in odgovornost je, da se lotiš popravljanja te napake. Ni več prostora za tvojo neodgovornost do sebe – ker si odgovorna zanj. In zahteva od tebe, da si odgovorna prvo ti – šele potem bo on. In to je njegova pravica. Star je 10let.
Praviš, da obvlada matematiko, zato mi malomarnost in nenatančnost ne opisujeta njega. Ker pa je to njegovo vedenje, bi se na tvojem mestu zamislila – zakaj je otrok raje zasanjan in kam v resnici beži? Proč? Proč od tebe? V svoj mir?
Ko bo star 14let in mu boš predstavila še vsa dodatna pravila, bo zbežal v droge.
Dovoli mu biti otrok, dokler še ta občutek lahko ima.
Dovoli mu biti on, ker je to edino, kar je v resnici lahko.
Dovoli mu, da te spremeni, ker te bo spreminjal samo na dobro.
Jezna si nanj, ker se veseli druženja s prijatelji in igranja igric. Nad njegovim navdušenim stanjem si nezadovoljna?
Bodi srečna, da ima prijatelje – ti jih očitno nimaš – vsaj ne takšnih, da bi jim to povedala in bi ti kdorkoli upal rečt, vzami se v roke ženska! In to, da mu video igrice dajo več energije, kot mati – je spet tvoj problem. Izpila mu boš vso veselje do življenja, še preden bo začel zares živet – zato se takoj – tukaj in zdaj – na tem mestu vprašaj, kaj mu lahko omogočiš in kaj lahko počne, počneta, počnete – da bo imel od življenja več, kot le igranje igric.
Če bo moral nonstop pospravljat in ne vem kaj vse še mora početi, ta tvoj multipraktik – A kuha? Ali zakaj se bojiš, da bo zažgal stanovanje? A ćutiš ta njegov upor, da bi raje vse skupaj zažgal, kot da vaju še prenaša? To je najbrž edino kar čutiš pravilno – a čutiš precej destruktivno – ZBIL avto – v vseh scenarijih, ga želiš poškodovat in okrivit – opaziš to? A so tudi tebi starši to počeli?
Kdo ti je govoril, da si butasta?
A si butasta, tudi za moža, ki je sicer pameten, dovolj uspešen, ampak je pri vsakdanjih stvareh groza od groze?
Nad kom si tako razočarana?
Česa se tako bojiš?
Tvoj otrok je pameten. On ve, kaj narediti, da ga ne zbije avto – le zasanjan ne sme biti – torej, živet mora življenje, ki ga čuti – ne po navodilih, ki jih ne razume in želi izklopiti. Le tako se bo naučil živeti zbrano in zavestno. Najbrž, ker mu bo zanimivo in končno prijetno. Če mu boš umirjeno in sistematično pojasnila, kako nezažgati stanovanja in da je to vaš dom – in ga končno vzpostavila – tudi tega ne bo zažgal.
Preden z nepravilnimi vzorci neuspešno zapraviš naslednja tri leta, poskrbi, da boš mama, ki bo kos pubertetniku, ki bo vzor in avtoriteta, ki mu bo življenje olajšala in oplemenitila – ne oteževala. Bodi zaupanja vredna – in bo tak tudi on.
On je najbrž edini, ki ti trenutno lahko pokaže kako ti je lahko lepo, če si dovoliš, če se odpreš – pelji ga v živalski vrt – pojdita na sprehod do njegove najljubše picerije – ne vem – vprašaj ga kaj bi počel? Nehaj se smilit sama sebi in ga pelji v muzej Iluzij, na nek grad, predstavo, v kino, pelji ga nekam, kjer se bo tudi v tebi prebudil ta otrok, ki gre že vsem na jetra, ne samo tebi. Uživaj ženska! Tvoj sin ni Cankar in ti nisi trpeča mati. Prenehaj!
Marsikaj ti več ne bo šlo na jetra, ohranla boš živce.
Težki časi so za otroke. V procesu učenja reda in discipline, življenja so – pa je vse okoli njih izven reda in discipline. Šole so bile praktično nefunkcionalne – kaos je. Otroci nimajo poligona za učenje, a rezultate pričakujejo vsi! Kako bo v tem momentu zdiscipliniran, če nič na svetu ni? In zakaj si ne zasluži razumevanja, če vsi na svetu trenutno to potrebujemo? In v družini, doma, to iščemo vedno! Da bi nas nekdo razumel. Zakaj si ti tukaj? Da bi te razumeli. Precej ironično za mati, ki ne skuša razumeti svojega otroka. Ampak te razumem, zdaj pa daj ti njega!
Ko boš sama nekaj spremenila, bo imelo smisel, da se posedete za mizo in mu pojasnite, kako slabe stvari spremeniti na bolje – dokler te formule ne uporabljata vidva, je ne bo znal niti on.
In naslednjič, ko boš spet tako daleč, da mu boš želela ****
Se spomni na mene – TI SI BUTASTA!
Spomni se tolikokrat, da boš nekaj spremenila, sicer boš slej kot prej to slišala tudi od sina.
Kaj boš takrat?
Mu primazala klofuto, ker si tega ne zaslužiš?
Točno v to smer služiš.
Izberi smer, kjer boš zaslužila več.
PS: Pegast badelj je za zdrava jetra, srečno!
Wow, tole je realno in mi ornk dalo misliti nad samo sabo. Hvala!
(Čeprav malo boli, sam dobr, resnica vedno vsaj malo boli)
Vaš otrok ima ADHD. Govorim kot oseba z ADHD, ki je imela starše toksičnevkot ta zapis. Sedaj sem nad 30 in moje življenje so starši s svojim odnosom zaznamovali do te mere, da se nisem nikdar pobrala in še vedno zelo trpim. verjetno tudi do neke mere avtizem prisoten. Namesto živciranja se raje izobražujte o tem.
Ne vem več, 10.04.2021 ob 20:44
Imam sina, ki je neverjetno zasanjan, pozabljiv (razen, ko jo nekaj njemu v korist), malomaren, nenatančen, zamuja, itd. Ne morem mu zaupat preprostih vsakdanjih opravil, vsak dan mu po 1000x ponavljam navodila kot so zavihaj rokave, pospravi sobo, ali si naredil to, ali imaš tisto, ali, ali… res, počutim se kot da se mi bo zmešalo. Z njim smo se že milijonkrat usedli in pogovorili, je vse razumel do naslednjega dne. Kot da se “resetira”. Z živci sem na koncu, ne morem se več niti zadržati, da ga ne zmerjam, da je butast ali pa idiot. Njegova obramba je samo cviljenje in smiljenje samemu sebi, dokler se spet ne “resetira”, ko gre ves navdušen ven s prijatelji ali pa igrat igrice. In to obnašanje se dogaja že približno 3 leta (zdaj ima 10 let). Drugače je zelo inteligenten, obožuje zgodovino, naravo, matematiko obvlada, zelo je ustvarjalen, tisto kar ga zanima posrka informacije vase takoj in pozna stvari, podatke, o katerih marsikateri odrasli nima pojma, ampak kot pravim pri vsakdanjih stvareh je pa groza od groze. Kaj naj naredim da bo bolj samostojen in vreden zaupanja brez da mi npr. zažge stanovanje ali da ga zbije avto?
Vse si povedala o sebi. Otroku pri 10 letih ne moreš reči, da je idiot in butast-kaj misliš da bo rekel on tebi, ko bo 15? Nočeš zvedeti. Ene mame ne znate mirno vzgajati. Samo to je, ti si slaba mama. Mirne živce uporabljaš za mirno obrazložitev nalog, pa če vsak dan-toliko časa, da si zapomni. Ko pa naredi kaj prav pa ga samo pohvali. Res si slaba mama.. Zakaj imeti otroka, če obupaš ob takih malenkostih, očitno vzorec iz primarne družine.. Kje je pa stari pri vzgoji?
Na jetra sami sebi. Gospa, več kot odlično napisano. Vsak naj si to obvezno prebere, pohvala vam. Ko sem že mislila, da ni pameti pri ljudeh, zdaj, ko sem postala modra, pa se samo neumnost prodaja. Končno ena oseba zelo modro stvar najbolj preprosto napisala. Tudi neumnih treba kam peljati in jim stvar razložiti ter jih poučiti, pa čeprav se zdijo sami sebi zelo pametni. Gospa vam je pravkar še navodila priložila pri vzgajanju otrok pa ne za v smeti, za v uporabo. Danes ljudje imajo ušesa samo za eno stvar: v eno uho gre informacija notri in ker je glava prazna, gre skozi drugo uho vn. Ne ostane ničesar v glavi, pa četudi se zgodi, da nekaj ostane, nima nekega temelja za preživetje, kaj še sad da se obrodi. Norcu treba dokazati, da je nor z vzgajanjem, čeprav ta misli, da je drugi bolj. Če pa kdo misli še imeti otroke, naj se vpraša, zakaj ga rabi? Za sproščanje svojih frustracij, za izkoriščanje in suženjstvo, za hvaljenje, za to kar oni nikoli niso, pa zato bodo njihovi otroci ali jih bodo kar na črnem trgu prodali. Možnost obstaja tudi otrok kot bančna kartica, ko je banka že zdavnaj propadla. Vprašanje za pametne, ki se za to imajo in kdo bo še hotel vaše otroke iz nefunkcionalne družine. Takih več ne sprejemajo na oddelke, naj se kar starši tam zglasijo in slučajno ne pobegnejo. Zato psihiatriji zdravijo tiste, ki lahko, ker odrasli imajo druge doze, pa da jim nebi bilo slučajno slabo. To obvezno naj si precitajo tisti, ki mislijo, da jih bo otrok osrečil in da je nekaj lepo samo lepo, ni pa treba skrbeti za to. Za to si nabavite igračo. Vprašanje za milijon dolarjev se glasi: kdo bi danas imel otroka, da za njega skrbi, ko vse odpove in da ga ljubi, zato ker je in ne, ko otrok ni tak, kot si ga je stars zamislu? Kdo bi rad še otroka, ko ve, da prihodnost zanj ne bo mogoča? Malo je staršev, ki so si želeli otroke in tudi skrbijo za njih in mnogo je takih, ki mislijo, da imajo z njim dobitek na lotu, po polnoletnosti otroka pa rečejo, naj se znajde. Kaj takim ni jasno? Otrok ni samo do 18 leta. Še bančna kartica ima rok trajanja, njihova pamet pa se še ni začela. Ne čudite se, danes se večinoma otroci vzgajajo sami, mladi umirajo a stari se ženijo. Vrstni red jim mora nekdo razložiti ponovno. Ni to osnova postevanke pri matematiki za vpis dalje. Taki še jabolk od hrušk ne ločijo. Pa vsaj vedo, da jabolka pade pod jabolko in ne pod hruško? Njih še igrača ne koristi, nimajo časa niti prah z nje brisati. Ne pričakujete, da vas nekdo osreci, zaradi tega se pa ja ne boste poročili ali otrok imeli? Dolžnost drugega ni, da vas osreci, še posebno v vaši nemogoči nesreči.
Pozdravljeni,
iz vašega opisa je razbrati, da vas odnos s sinom in vajina dinamika spravlja v veliko stisko. Pravite, da ste na koncu z živci, da se vam bo zmešalo, ne morete se več zadržati, da ga ne zmerjate in ponižujete. Slišim vas, da se počutite besno, hkrati pa prepoznavam v vsem tem vašo nemoč in mislim, da se prav vsak od staršev lahko občasno vživi v ta občutek. Pomembno pa je, kaj z njim naredimo.
Zaupanje vase se začne graditi že zelo zgodaj, v prvih dneh, letih življena in še prej, v prenatalnem obdobju. Od tega ali je otroček zaželen, sprejet ali pa predstavlja že v nosečnosti za mamo neželeno breme, do tega ali se mama oziroma starša zmoreta uglasiti na njegove potrebe ali prepoznata dojenčkovo stisko, zmoreta biti rahločutna do njega, ga pomiriti, ko tega še sam ne zmore itd. je odvisno kakšno strukturo, samozaupanje in samospoštovanje bo zgradil otrok.
Če starš ne zmore pomiriti sebe, ko je vznemirjen, žal ne more pomiriti dojenčka in tako se krog nadaljuje do mere, da postanejo odnosi z odraščanjem neobvladljivi in razvije se lahko občutek, da je vse šlo izpod nadzora. Zato tudi ni preprostega recepta, kako zaustaviti oziroma preusmeriti takšno dinamiko, ki se je v vajinem odnosu najverjetneje razvijala in poglabljala vseh 10 let. Otroci pritiskajo na vse možne vsebine, ki pa so naša šibka točka ali pa slepa pega, zato vas vabim, da se najprej ustavite pri sebi in raziščete; kaj je tisto, kar v vas povzroči takšno stisko, jezo, bes? Na katere rane pritisne? Vas prizadene to, da ne spoštuje tega kar rečete, da to ignorira, »pozabi«? Vam je to od kje znano? Kašno spoštovanje imate sami do sebe? Kje so vaše meje? Imate izkušnje, da vam ljudje pogosto prestopajo meje? Koliko si zaupate? …
Če kot mama lahko osvetlite nekatere lastne vsebine, je to priložnost za vas in posledično za vašega sina, da gradita kvalitetnejši dialog in odnos. Če imate občutek, da ste že premočno ujeti v spirali vajinega destruktivnega odnosa, vas vabim, da si poiščete strokovno psihoterapevtsko pomoč.
Pričakovanja, zahteve in meje do otrok so pomembne in celo nujne, morajo pa biti usklajene z razvojno stopnjo otroka. Ob tem pa bi še izpostavila način, s katerim sporočamo te zahteve otrokom; naj – bo le ta odločen, prečuten z naše strani, izpeljan v čustveni povezanosti z otrokom, vsekakor pa ne ponižujoč in žaljiv. S tem na žalost rušimo zaupanje, samovrednost in posledično samostojnost otroka, kar pa si jo vi želite in po tem povprašujete.
Veseli me, da kljub težkim občutkom, ki jih doživljate in težjemu obvladovanju le-teh pri sebi, zmorete prepoznati tudi dobre in kvalitetne lastnosti pri vašem sinu. Spodbujam vas, da ga poskušate videti kot celostno bitje s svojimi lastnimi zmogljivostmi, osebnostjo in potrebami, hkrati pa stojite za svojimi zahtevami in pričakovanji k soustvarjanu in soodgovornosti do konstruktivnih, urejenih in ljubečih odnosih ter doma.
Želim vam vse dobro in vas lepo pozdravljam,
Anja Štrukelj Kozina