Pred kako uro odprem vsa okna na “oberdiht”, da bi se stanovanje prezračilo, in na lepem zaslišim “emergency” cviljenje obeh svojih muc (3’5 mesečni razbojnici). Grem v kuhinjo, že pripravljena na reševalno akcijo s kakšne omare ali s hladilnika. In po kuhinji se spreletava orjaski sršen (dolg vsaj 5 cm, pa sem preživela čisto trezen sobotni večer!:)) Spravim razbojnici v sobo, pripravim časopis in za vsak slučaj še Pips’O’Kill, pa mi je uspelo vsiljivca nekrvavo odgnat ven.

Kar se mi zdi hecno, je to: razbojnici sicer ujagata in raztrančirata vsako veščo, muho, letečo mravljo, košeninarja, ki se priklati v stanovanje. Da sta se prav sršena tako ustrašili (pik sršena utegne bit za tako majhno mackolinko smrten) – nagon, mačja intuicija ali “maybe there is some Dog somewhere?” :))

(You know what you get if you cross insomniac, dyslectic and agnostic?? Someone who is lying awake wondering if there is a Dog..)

Pozdravček,

proxima

Podoben primer smo imeli tudi mi nekaj tednov nazaj, ampak je bilo veliko bolj naporno, ker sem komaj polovila mačke in jih zaprla v sobo. Toliko zanimanja kot je bilo za tistega sršena, niso pokazale za nobeno muho ali veščo (le za kobilice 🙂 ). Res je bila norišnica – mački so stegovali tace še ko sem jih držala v rokah, mama je cvilila in se skrivala v kopalnici 😉 pa še pazit sem mogla, da nisem preveč razjezila sršena (ni šans, da ga ubijem!). Ko je bila prilika, sem nanj poveznila kuhinjsko krpo, vse skupaj narahlo prijela in stresla skozi okno.

Pozdravček, Nina