Mrtva čustva

Pozdravljeni,
stara sem 35 let in že nekaj let se mučim z depresijo. Sem poročena, mati 1 otroka. Z depresijo se “mučim” že cca 10 let, enkrat sem jemala antridepresive 3 leta, potem jih 2 leti nisem, pa sem bila “še kar”, no pred enim letom sem jih spet jemala, zdaj jih spet ne. Vsi pogovori s psihiatrom me očitno niso privedli do zažljenega “miru”.
Zdaj pa že cca pol leta ugotavljam da sem popolnoma brez čustev.. Ne vem sicer od kdaj, vendar povezujem to z depresijo. Zelo težko občutim žalost, sreča je zame nekaj kar pride in gre….do moža se mi zdi da ne čutim nič, najboljša prijateljica se mi je zadnjič na ramenih zjokala, ker je imela neke probleme, pa moram si priznati, čeprav nerada , da nisem nič posebnega občutila. Pred leti bi jaz z njo jokala…
Ko dam otroka zvečer spat, stara je 5 let, jo gledam, jo božam, vendar moram spet priznati,,, čeprav zelo zelo nerada, da nič ne čutim,….
Imam občutek da že dolgo nič ne čutim, vedno sem se nekaj pretvarjala oziroma “delala” da uživam, oz, da sem srečna…
Zdajle ko to pišem, sem se prav ustavila in rekla, daj spomni se ta trenutek stvari, ob kateri boš začutila srečo…in porabila sem 5 minut, da sem vse preštudirala, vendar ne čutim…
Prosim za vaš nasvet….Zdi sem mi da to ni sem jaz, da se skoz pretvarjam, da bi rada čutila..,,, pa so moja čustva mrtva……….
Včasih -10 let nazaj sem si želela hišo, zdaj smo v stanovanju v bloku..in če me danes kdo vpraša če bi imela hišo, rečem,…bi, ampak ne bi bilo to nič posebnega.
Upam, da me razumete..in hvala za vse vaše nasvete in usmeritve naprej. Odločila sem se da tako res ne morem več živeti in moram nekaj ukreniti.
Hvala in lepo pozdravljeni.

…napolni si banjo z dišečimi solmi ..uleži se vanjo…s sabo vzemi banjico sladoleda…in takole v miru ob sladoledu v banji začni razmišljati..o sebi.. kaj si želiš… kaj si ne želiš…
So trenutki v življenju, ko je potrebno enostavno na novo začeti….
Moža ne omenjaš… ali te on oz. njegova prisotnost osrečuje ali ne…
Si jezna nase, ker živiš življenje, ki ti ne odgovarja… naredi danes nekaj kar ti bo spremenilo jutri…

…Neumno se sliši morda..ampak če začneš vsak dan 10minut intenzivo telovaditi..se boš v roku 1 tedna drugače počutila..kri ti zakroži po telesu..drugače začneš razmišljati.. takrat se še enkrat uleži v banjo ob sladoledu … in boš prišla čist do drugačnih ugotovitev o sebi kot 1 teden prej…..

Sem v “najlepših” srednjih letih (malo starejša od tebe), in danes živim srečno in aktivno življenje. Vendar vedno ni bilo tako, 10 – 15 let nazaj sem bila živa “depresivna razvalina”, kljub možu in takrat majhni hčerki. V takšnem stanju sem bila več let, večinoma nisem bila sposobna komunikacije z ljudmi, sem se raje zapirala med štiri stene, določene dneve bi kar preležala v postelji in seveda zdravniki so mi “pomagali” z antidepresivi, po katerih sem se še bolj tresla in bila zaspana. V tistem času nikakor ne bi verjela, da bom danes živela popolnoma drugačno življenje…
Težko je svetovati, vsak ima svoje posebnosti in življenjske izkušnje, lahko pa ti povem na splošno le to, da sem popolnoma spremenila svoje življenje… seveda nikakor ne trdim, da bi bila rešitev enaka tudi zate. Dejstvo je, da se poskušaj poslušati, kaj si v življenju pravzaprav želiš (RESNIČNO ŽELIŠ LE TI) in počasi pojdi proti temu cilju….. Sama sem se preselila v drug kraj, zapustila moža, popoldansko naveličanost pri gospodinjskih delih sem zamenjala z aktivnostmi, v katerih sem zares uživala (gorništvo, tek, aerobika…..), postopoma opustila vse negativne razvade (kajenje, tablete….), in ob vsem tem spoznala sedanjega moža, s katerim sedaj pričakujema tudi malo “pikico”…. Toliko za utrinek… ne obupaj….vedno obstaja rešitev….jaz sem jo našla v sebi in najprej v stiku z naravo…

Lep pozdrav Aly

Spoštovana Tadeja!

Kot, da bi brala svojo zgodbo s to razliko, da nimam družine. Tudi jaz sem popolnoma otopela po dveh smrtih v družini v presledku 5 let in razhodu s partnerjem. Imam občutek, da me nič več ne spravi s tira in, da kar nekako vegetiram. Imam dobro službo, stanovanje…, skratka vse in nič. Zato sem z veseljem prebrala pismo od Aly, bravo, da ji je uspelo, morda meni manjka da odločilen korak. Če je možno, bi prosila, da se mi javi na e-mail, če seveda želi!
Vsem še naprej lep dan!

Zdravo!

Tudi jaz sem bila mnogo let depresivna. Sedaj, v zrelih letih sem končno splezela na zeleno vejo s pomočjo antidepresivov, branjem duhovne literature, gorništvom … Tudi jaz sem imela obdobja “mrtvih čustev”, sedaj pa se počasi zopet vračajo. Mislim, da mrtva čustva povzročajo antidepresivi.

Pozdrav!

Muza