Z mozem sva dobila otroka. Malo zlato detece. Je res nezahteven otrok, ce odstejemo neprespane noci. Ze tri mesece in pol vstajam vsaj 4krat na noc. Moza sem veckrat prosila, da bi kdaj vstal. In po flaski nahranil otroka, da bi se vsaj malo naspala. Dete cez dan spi dvakrat po pol ure. Tudi cez dan se tako ne uspem naspat. Moz mi odvraca, da vse mame vstajajo. Poskodbe nastale ob porodu niso mozeva stvar. Na fizio sem hodila z otrokom. Ves cas tezi s spolnostjo. Vulgarno namiguhe in me udarja po riti. Na meni je tudi vse gospodinjstvo. Pricakuje oprano perilo in skuhano kosilo. Ce ne norim in izsiljujem za otroka ne naredi nicesar. Pelje ga na sprehod, ce ga prosim ne vem koliko v naprej, potem pa je to predstavljeno kot nora usluga meni. Tako sem utrujena, da samo se norim in jocem. Nad mozem sem globoko razocarana. Vsak dan ga bolj sovrazim. Kako naj resim odnos med nama?

Mož je starokopiten. Vas ne spoštuje. Mož ki globoko čuti svojo ženo, bo naredil vse za njo, da bo srečna in vesela.

Nimate kaj, ali ga sprejmete takega ali pa se pogovorite sama s sabo, kakšnega moža in očeta za otroka želite.

On se spremenil ne bo. Verjetno je z vami ker tako mora bit in je treba pri teh letih met otroke. On da seme, ostalo je na vas.

Ali si želite tako osebo ob sebi?

Kot bi brala opis mojega nekdanjega moža. Če sem ga prosila, naj otroku zamenja plenico, ga nahrani, pelje okrog z vozičkom, ga popazi za eno uro ali pa ga samo pocrklja, je rekel, da sem jaz plačana za to (beri: dobivam za to porodniško).

Zdaj pa se pritožuje, da otrok do njega nima pravega odnosa, ampak da je preveč navezan name. Le zakaj?

Zdaj sva ločena. Njegov odnos do mene in do otroka je bil eden od razlogov za ločitev.

Skoda k jaz nisem imel takšne, vsa gospodinjska dela sem naredil jaz, kuhoj ji, vozu otrocicke v vrtec, spali smo skupej. Pol me pa po 14tih letih zapusti zaradi 20let starejšega moskega in mi pravi da sem vsega jaz kriv, da nisem nič pomagou. Zal mi je zate, ne mu dat in mu povej kaj si resnično želiš…

Priden!

Ti si placana s porodnisko za skrb za otroka ne za to da bos mozu kuhala in prala. Rodila si tud sam enga otroka, ne pa tud njega da mors skrbet zanj. Sej ima dve roki. Naj se znajde.

jaz bi znorela. Ne vem, ce bi ostala v taksni zvezi. Groza . Smilis se mi,ker te popolnoma razumem kako je z majnim dojenckom.

Razmisli o locitvi. Bi ti blo lazje.

Tudi ti nisi samo mama in žena, si predvsem ženska, ki si zasluži biti srečna. Vzemi si čas zase, ko to potrebuješ. Vzemi si čas za vaju. Pojdita na zmenek (pogovor o otroku ni dovoljen!!!). Tudi ti si zaslužiš spolnost. Pokaži možu kaj ti je všeč in kaj ta trenutek potrebuješ. Samozadovoljuj se pred njim, pusti mu, da se te samo dotika, te rajca… Daj mu masažo, rajcaj ga… igrajta se. Spolnost je več kot samo penetracija. Dovoli si biti zopet ženska. Osvobodi se predsodkov.

Naj povem,da sem imela isto.

Z leti sem spoznala,da je mon-ovec.z njim se ni dalo nič dogovorit.njegova trenutna volja je obveljala.imela sem dva dojenčka naenkrat.ko je prišel iz službe si je vedno izmislil,da mora kam it,da nima časa itd.zvečer med prjatle v gostilno.podn.vse kar si je zamislil je izpeljal.kot bi bil sam in ne z družino.

Z leti nič boljše,še slabše.ko sta otroka odrasla sem zbrala moč in se ločila.imam vsaj zdaj mirno življenje.

Druge pomoči ni,kot iti stran.srečno

Tip te ne spoštuje niti malo. To nimaš kaj za rešvat, čimprej spakiraj z otrokom od tega psihopata.

Če si tako obupana, se lahko slišima pa ti ponudim pomoč, moški bo pač moral oditi iz tvojega zivlenja, žal.

In prej nisi opazila, da je šovinističen kreten? Čim prej se ga reši. Brez pardona. Če ti je že zase premalo mar, misli vsaj na otroka. Kakšen zgled pa boš otroku, če se boš podrejala takemu kretenu? Tudi otrok te ne bo spoštoval, ko bo zrasel, če se ne boš spametovala in postavila zase.

Otroka daj k sebi v posteljo, da se naspita oba, ko spi otrok spi z njim, kosilo si naroči da ti vozijo iz gostilne,  potem pa se samo z otrokom ukvarjaš. Obleke napokaš v stroj in se perejo.  Enkrat na teden počistiš stanovanje. Brez kančka slabe vesti. Večina te popolnosti je v naših glavah.  Vse smo bile v tem.  Uživan v porodniškem dopusti in ne bodi nekomu sužnja 😉

In ne pozabimo, plačana za 8 ur 🙂 ostalo se deli med partnerja 🙂

Očitno si tudi on ni mislil kako bo, ko do doma dojenček. Prej sta imela svoj ritem, zdaj se je potrebno prilagajati potrebam dojenčka. Morda se enostavno ne upa, ne zaupa sebi, da bi lahko sam pohendlal dojenčka. Razmisli ali je pred zanositvijo dejansko želel otroka ali je pač prišel ker je pač moral…Partner se morda mora samo soočiti sam s seboj, se znebiti predsodkov in strahu. Vendar moški egoti itak ne prenesejo poraza in verjetno ne bo priznal tega. Ne izvajaj pritiska na njega, ker se bo se bolj otepal, vključi ga v rituale z otrokom.

Ko se spomnim sebe pri prvem otroku, ko se je rodil…kaka butla sem bila! Mi je sicer mož pomagal pri otroku a ponoči sem imela cel kaos…ko je bil še dojenček in ko je zajokal v posteljici poleg mene, sem ga kar se da hitro pobrala iz nje in letela v drugo sobo dojit in dohranjevat,da ja nisem moza zbujala ponoči. Pa sem to naredila na noč 2,3x. Sem bila utrujena od jutra do jutra. Ko je bil dojenček star 8mesecev, se je vsako ampak vsako noč zbujal 8-12x! In potem je šele bila panika in obup…

Hvala bogu je drugo dete spalo ponoči.

Pri tretjem sem ga enostavno privila sebi v moji postelji, spali smo kot top, otrok je bil umirjen. Ko je želel jesti je samo začel cmokati, sem ga že v spanju pristavila in se nahranila. Sama sem tudi ponoči otroku nastimala niniko (svojo majico, ki je dišala po meni) in ko je zajokal se je enostavno samo stisnil k njej in takoj umiril. Tako smo tudi nočno dojenje opustili.

Skratka, partnerja ne s prisilo ampak na nezen način vkljucuj v dnevne rituale, da začuti to malo bitjece, da dobi občutek da je otrok od njega odvisen in ne da mu je otrok v breme. Ponoči pa si poenostavi kakor ti veleva pamet.

Moras se pa tudi nekaj zavedati, narava je poskrbela za to, da se mati po porodu ukvarja s potrebami dojenčka in ne s potrebami partnerja. To so poporodni hormoni. Zato ti verjamem, da ti gre na živce, da ti je intimnost zadnje kar si želiš, da imaš občutek, da je na tebi breme celega sveta.

Najdi čas zase, zadihaj, meditiraj, poslušaj glasbo pa magari s slusalkami v ušesih na sprehodu ali pri počitku, postavi si prioritete, jih predstavi partnerju in ga sooči s svojim trenutnim stanjem. Ne prepusti se poporodni depresiji. Če te partner spoštuje in želi sodelovati pri negi otroka bo pristopil k vama, če ne, poskrbi prvo za otroka in njegovo dobro počutje, potem zase in za svoje potrebe, za partnerja pa najnujnejše. Bo hitro ugotovil, kako je brez tebe… Ne obupaj! Sama sebi dopovej da si močna, da zmoreš, otrok bo iz dneva v dan večji in bodo nekatere stvari lažje, nekatere tudi se težje.

Ampak zavedaj se tega, otrok te čuti! Če boš napeta, slabe volje, živčna bo tudi otrok tak. Srečno, z veliko pozitivne energije!

Natisni mu to vprašanje in odgovore….mogoče se bo zamislo. Potem pa ultimat (družina ali razhod). Pa srečno!

Ko to berem koda bi za sebe brala

Ma kaj nisi prej pogruntala kaksn nemaren seksist je. Ne bo se spremenil, na tvojem mestu mu zih neb ne prala ne kuhala ne nic. Gospodinstvo vodita 2 osebi,otroka sta naredili 2 osebi. Vsak pol naredi, kar se pa tice da nima nobenega odnosa do tvojega zdravstvenega stanja pa sploh nimam komentarja. Nima rad ne tebe ne otroka. Na tvojem mestu bi resno zacela planirati locitev in tvojo nadaljno nastanitev. Spremenil se ne bo, vse bo samo se huje. Upam da izberes pravilno odlocitev.

To tako zal je. Meni je namenil slavni stavek “zato imas porodnisko”.
jaz sem se sprijaznila in za otroka skrbim sama, vendar oprane cunje in skuhano? Ko bom uspela poleg vsega. Raztrgala se za nekoga, ki me vidi v solzah, vso izmuceno in prosim za pomoc pa mi ne pomaga, ne bom.

Ločitev. Bolje, da si sama kot s takim. Več duševnega miru boš imela.