Delam v vrtcu s triletniki. V skupini imam dečka, ki je že lani dopolnil tri leta, pa vendar je v njegovem razvoju kar nekaj težav. Še vedno je na primer v plenicah, do zdaj ni niti enkrat še lulal v kahlico, v vrtcu ga redno dajemo vsaj nekaj minut. Njegovo največje odstopanje je v tem, da nekako ignorira vse okrog sebe, za otroke se ne zmeni, prav tako ne za naju s pomočnico. Sicer zgleda kot vesel otrok, vsako jutro z veseljem priteče v igralnico, vsakič enako, vsakič vzame isto igračo in neredi krog zjno, kot nekak ritual. Za moje zaposlitve se ne meni, daje občutek, kot da ne razume (najboljša beseda je ignoriranje) Skratka obnaša se kot da je gluh. Na klicanje njegovega imena se nikoli ne ozre. Kar nekaj mesecev sva se spomočnico trudile, da sva ga navadile, da na primer pospravi copate na svoj prostor.

Njegova močna stran je groba motorika (brez težav pri teku, poskokih…), pravo nadarjenost pa kaže pri glasbenih zaposlitvah. Nikoli me ne gleda v oči, čeprav se mu skušam približati na različne načine, a ko pojem pesmico, me gleda s tako srečnim obrazom. Sodeluje edino v glasbenih zaposlitvah, na primer ringa raja, glasbeno gibalnih igrah ipd. Govori po svoje, razumem le besedo papa, zmožen pa je zapeti pesmico, po svoje, a po melodiji čisto točno, tako da je pesmica prepoznavna. Na glasbo se vedno odzove, tako sem jaz osebno prepričana, da sliši dobro, Če na flavto igram čisto potiho, pa me bo slišal.

Mamica je na sistematskem pregledu opozorila zdravnika na težave, tako da je zdaj obravnavan na MHO, zdaj pa je dobil celo slušni aparat na obeh ušesih. Razlike ni nobene, vsaj zaenkrat in prepričana sem, da tudi če sliši slabše, tak kot je ni zaradi tega. Z mamico dobro sodelujeva, se veliko pogovarjava, zdaj pa sem sama pomislila na avtizem Jasno, da je to le moje razmišljanje, rada bi kak nasvet ali pomoč ali vsaj razmišljanje kako lahko pomagam. Hvala za vse odgovore in lep pozdrav!

Bili,

najprej pojasnilo – vaše vprašanje se na forumu pojavi šele, ko ga Francka ali jaz odobriva in ne takrat, ko ga dejansko napišete.

Iz vašega pisma je mogoče razbrati, da znate ljudi ( in še posebej otroke) zelo dobro opazovati in stvarem priti do dna, še posebej če vas zelo zanimajo.

Fanta ste opisali iz vseh zornih kotov tako natančno, da sem ga lahko predstavljala. Glede na opisano, bi se z vašo oceno o avtizmu v celoti strinjala. Seveda je potrebno izključiti slušno izgubo – včasih (zelo redko) je možna namreč tudi kombinacija slušne izgube in avtizma. Glede na njegov interes in odzive za glasbo ter druge reakcije lahko slušne motnje kar izključimo.

Za avtista je zelo pomembno, da ima ustrezno diagnozo (torej, da avtizem pri njem ugotovimo ali zavržemo), saj le tako lahko dobi ustrezno pomoč. Avtiste pogosto razvrščajo v različne skupine, s katerimi pa nimajo nič skupnega (npr. gluhi, psihiatrični bolniki itd.). Avtistu slušni aparat (v kolikor ne gre za slušno izgubo) ne bo prav nič pomagal v socialnem in govorno – jezikovnem razvoju.

Predlagam, da skupaj z mamo poiščeta »drugo mnenje«, se obrnite se še na kakšno institucijo (mogoče MNO v drugem večjem kraju, Svetovalni center).

Za avtista je pomembno, da ima redno terapijo (ali obiskuje logopeda?) lahko zunaj ali znotraj vrtca. Vsekakor bo potrebno sprožiti postopek za usmerjanje, da otrok dobi dodatno pomoč v vrtcu. Skupaj z mamo izpolnita zahtevo za usmerjanje (izpolni jo mamo; vi pa priložite vaše poročilo – opažanja), ki jo pošljeta na najbližji Zavod za šolstvo.
Pred kratkim so starši v Mariboru ustanovili društvo za avtizem:

Lep pozdrav, Petra

Najlepša hvala za odgovor. In opravičilo za mojo nerodnost (mi je kar nerodno), včeraj sem se prvič vključila v ta forum in ni mi bilo jasno, zakaj ni mojega vprašanja, tako sem poskušala na različne načine. No, zdaj že vem kako to gre. Se opravičujem!

Res moram priznati, da mi je fantek en velik izziv in tako rada bi pomagala. Vesela sem bila, ko je pred nekaj meseci začel obiskovati MHO, pa zdaj zmedena, ker je dobil aparat. Zanima me, je možno, da se strokovnjaki za slušno prizadete kar zmotijo. Mislim, kako ugotovijo, da slabše sliši, ali so tu kakšne aparature, al kaj? Mamica mi je rekla, da so poskušali s slušalkami, ker pa jih ni želel imeti na ušesih, so mu jih le približali in je pač, ko ga je začelo motiti, odrinil slušalke. Ne vem, ali so še kakšne drugačne tehnike odkrivanja okvare sluha, kako to zgleda pri zelo majhnih otrocih? K logopedu zaenkrat še ne hodi, ker je trenutno naša logopedinja odsotna.

Malo me bega še, ker sem prebirala, da avtisti odklanjajo telesni stik. Res se večinoma ne želi crkljati (razen, ko mu pojem), so pa trenutki, ko ga previjam in ko si vzamem nekaj minut samo zanj, se tudi stisne, spravim ga v smeh s kakšno bibarijo, zadnjič sem ga celo nahecala, da me je objel (rekla: daj moja, moja). Če mu pojem njemu znano pesmico, na sredi prekinem, jo bo nadaljeval… takrat zgleda kot čisto normalen otrok. Nasploh je zelo ljubek, rad se smeji, sam zase včasih kar glasno (takrat se sprašujem, le kaj se mu dogaja v njegovi glavici).

Samo še nekaj me zanima – ta postopek za usmerjanje, kaj to pomeni, lahko pošljeva le mamičino zahtevo z mojimi opažanji, ali je potrebno tudi zdravniško mnenje? Ali to pomeni, da dobimo zanj v oddelek tretjo osebo, ali kaj drugega?

Verjetno sem predolga, ampak tako sem vesela, da sem lahko zaupala svoje strahove, opažanja nekomu, ki razume o čem govorim.

Najlepša hvala za vašo pozornost!

P.S. Samo še to – Kaj mislite, kdaj lahko pričakujemo, da bo začel uporabljati kahlico, stranišče? Morda kakšen nasvet kako ga navajati na to?

Bili,

Naj vam ne bo nerodno- niste edina in verjetno ne zadnja, ki je vprašanje napisala večkrat.
Tako pač funkcionira sistem foruma, ki ima moderatorja.

Kar se tiče testiranja sluha – običajno se slušna izguba meri na način, kot vam ga je opisala mamica. Takšno testiranje je zelo odvisno od reakcij otroka (ki pove ali pokaže, če zvok sliši ali ne), zato je lahko, če otrok ne sodeluje ali ne mara na glavi slušalk, nezanesljiv. Obstajajo še druge metode, npr. OAE test, ki ga opravljajo v večini porodnišnic pri novorojenčkih.

Ni res, da vsi avtisti ne prenesejo telesnega stika, seveda pa je vse odvisno od osebe, ki z njim dela. Logopedska terapija pri avtistih je zelo pomembna, saj imajo na govorno- jezikovnem področju pogosto največ težav.

Postopek za usmerjanje lahko sprožijo starši ali strokovni delavci, zdravniško mnenje za sprožitev ni potrebno. Vloga se odda na najbližjem Zavodu za šolstvo, le-ta vlogo odda ustrezni komisiji za usmerjanje, kjer otroka pregledajo različni strokovnjaki. Z odločbo boste lahko uveljavljali manjše število otrok k skupini, otrok pa bo dobil dodatno pomoč (največ 5 ur) ustreznega strokovnjaka, ki lahko z otrokom dela v skupini ali izven nje. Pomoč lahko izvajate tudi vi (predlagam, da v vašem poročilu napišete, kdo bi po vašem mnenju dodatno pomoč izvajal).

Še enkrat, če vi ali mama mislite, da otrokova težava ne izvira iz slušne motnje, vztrajate – poiščite drugo mnenje – naročite se kam drugam. Res je, da je avtizem pogosto težko določiti (pa tudi različne lestvice obstajajo), ampak tako kot ste fanta opisali, po mojem ni dvoma.

O kahlici in stranišču – nič preveč ne komplicirajte. Postopek naj bo podoben kot pri ostalih otrocih. Sedaj, ko postaja toplo vreme, se zmenite z mamo, da bo otrok kdaj brez pleničke v vrtcu.
Nekateri pediatri in psihologi pravijo, da ima polnočuten otrok vso pravico to osvojiti do 4. (ali 5. leta).

Bibi, če želite mi sporočite naslov – imam nekaj člankov o avtizmu (tako si boste lažje lahko razlagali njegovo vedenje). Naslova na forumu ne bom objavila.

Lep pozdrav, Petra

Pošlji oblikovano (12-05-04 18:52)

Ga. Petra najlepša hvala za odgovor. Ne morem vam povedati, kako sem vam hvaležna. Vsaka informacija mi veliko pomeni, zato bi bila člankov zares vesela. Saj sem že brskala v knjižnici, a je tovrstne literature bolj malo.

Hvala in lep pozdrav!

Ej, gospa Bili, jaz bi si tako vzgojiteljico samo želela. Vse čestitke, sem imela kar solzne oči, ko sem brala vaš opis fantka.

Pogumno naprej.

Lucy, hvala za vaš odziv. Veste, saj ne počnem nič takšnega, kar ne bi znale vse vzgojiteljice. Tega otročka imam le zelo rada in najbolj od vsega si želim, da bi mu lahko pomagala. Pa me zdaj boli, ker sem prepričana, da so se zmotili, da ni naglušen. Sej bodo verjetno postavili enkrat pravo diagnozo, ampak takrat bo že pozno. Če bi se mu že zdaj nudila ustrezna pomoč, sem prepričana, da bi bil napredek. Od septembra do zdaj, na primer, je že. In kako lepi trenutki so, ko opaziš ta mala drobna dejanja… Če bi pa z njim delal še strokovnjak…
Lepo pozdravljeni!