Pozdravljeni,

zanima me, kako naj pristopim k možu, ki se verjetno spopada z depresijo. Prebrala sem nekaj vaših odgovorov tu na forumu (mami za sina in sorodnici za sorodnika), pa nekako ne najdem odgovora, ki bi me usmeril.

Mož (okoli 40, izobražen, zaposlen, skupni otroci) je po moji oceni že več let nagnjen k depresiji oziroma včasih zdrsne čez rob. Opažam: nihanje razpoloženja, pogoste črne misli, razdražljivost, včasih skorajda agresijo (zlasti v odnosu do otrok), utrujenost (pogosto se kar čez dan, lahko že dopoldne uleže in kar zaspi), motnje spanja (zbujanje sredi noči ali zgodaj zjutraj, nezmožnost, da bi zaspal nazaj), zmanjšanje želje po spolnosti, nezbranost (mu nekaj povem, pa to pozabi ali trdi, da mu nisem povedala…), nezainteresiranost (vse mu je brez zveze).

Prej je vedno zanikal, da bi šlo za depresijo ali kaj podobnega (zaradi zakonske krize sva hodila na skupno psihoterapijo, pa tudi vsak posebej), zadnje čase pa omenja, da je depresiven.

Kaj lahko naredim? Že tako se zelo zapira pred menoj in si v komunikaciji z menoj raje nadene masko “vse je v redu”, skozi katero sicer vidim, ampak večinoma ne drezam (če drezam, pride pogosto do prepira ali pa me s svojimi črnimi mislimi čisto potre). Ob omembah depresije poslušam, se skušam pogovarjati (tega ne mara), omenila sem, da naj zadevo omeni osebni zdravnici, pa zaenkrat tega še ni storil, kolikor vem. Psihoterapijo odklanja, zdi se mu prozorna manipulacija in zaslužkarstvo (psihoterapevtov), misli, da jih vse takoj “pogrunta”, da mu ne morejo pomagati. O antidepresivih z njim nisem govorila. S športom se ne ukvarja, hobije ima vezane na računalnik, samoto. Rad sicer potuje, a zakonska kriza je bila v veliki meri povezana z njegovo željo (v preteklosti izpolnjeno), da bi vsako leto po več tednov potoval po eksotičnih državah sam (brez mene in otrok). Tudi sicer je bil pred potovanji zelo odtujen, med potovanji se skorajda ni javljal, po potovanjih pa je bil nad državami sicer navdušen, ampak še bolj odtujen in tudi zelo črnogled (vsakdanja rutina je brez zveze…).

Kaj ob vsem navedenem sploh lahko jaz naredim? Občutek imam, da sem jaz in njegova ujetost v družinsko rutino med drugim vzrok ali sprožilec depresivnih razpoloženj. Moj običajni optimizem ga odbija, moje navdušenje nad mojimi hobiji mu je zoprno (ukvarjam se z enim športom in ročnimi deli). Tudi v družbi se veliko pritožuje, najbolj čez družino, češ da je vse tako naporno in ves čas isto in kako zamuja življenje. Naj požrem svoje probleme z njegovimi potovanji in ga zaradi njegovega zdravja vzpodbudim k potovanjem kot eni redkih aktivnosti, ki jih poleg službe goji? Naj nagovorim kakega njegovih prijateljev, da se pogovori/pogovarja z njim o tem? Naj se ogradim od vsega skupaj? Hudo mi je gledati nekoga, ki ga imam rada, da trpi.

Pozdrav
Žena22

Pozdravljeni,

glede na opisano bi težko opredelil ali gre za depresijo ali ne. Kolikor razumem situacijo, se mož zapira vase, vi pa se skušate pogovarjati in pomagati. Govorite tudi o zakonski krizi, ki se nekako meša z depresivnim razpoloženjem vašega moža. Vprašanje je kakšen je razlog za njegovo vedenje in verjetno ima (vsaj delni) odgovor na to vprašanje on sam.

Slišim, da ste zelo aktivni in skušate vašemu možu pomagati na različne načine, tudi s tem, da sprejmete stvari, ki so vam težko sprejemljive. Vaš partner je samostojna oseba, ki ste mu ponudili pomoč, vendar jo očitno zavrača – ne želi pomoči s strani zdravnika, psihoterapevta ali navsezadnje vas. Spreminjati drugih ljudi ne moremo, niti nimamo pravice. Lahko jih le sprejmemo ali pač ne. Odgovorite si na vprašanje ali vam je tak odnos sprejemljiv ali ne – ali je za vas tak odnos dovolj dober? Ste pripravljeni to sprejeti?

Za reševanje njegovih težav imate celo več motivacije kot on sam. Ali je to tudi zato, ker kot pravite, vam je hudo gledati nekoga, ki ga imate radi, da trpi? Ali vi ob njegovem vedenju trpite celo bolj kot vaš mož?

Lep pozdrav,

Hvala za hiter odgovor. Malo ste me presenetili z vidikom, s katerega ste pogledali na situacijo. Velikokrat se počutim, kot da sem možu vsiljiva, ja. In že nekaj časa se sprašujem, ali je tak odnos zame dovolj dober. Do sedaj sem še vedno našla nek izgovor (otroci, sedaj tole z možno depresijo), da si nisem odločno odgovorila na to vprašanje, čeprav vem, da je gotovo razlog za moževo nerazpoloženje (tudi) v njegovem nezadovoljstvu z najinim zakonom. Zanimivo, kako se po dolgih letih izkristalizira, da imava od zakona oziroma zakonca čisto različna pričakovanja. To pa je že moja zgodba, ki z depresijo sicer nima nič opraviti, prav vesela pa tudi ni. Še enkrat hvala!

Lep dan,
Žena22