vsak ima svojo logiko, saj drugače ni v stanju samostojno preživeti, če je nimaš, ne živiš več.
tu se pojavljajo tri. tvoja, taščina in moževa.vsaj v teh dveh primerih, ki ju opisuješ bi jaz brez pomislekov reagiral kakor mož (tudi do tašče), v končni fazi vam je dala stanovanje, zunanje okolje je tudi vaše in košnja je primernejša za mlajšega moškega, kakor starejšo žensko, pa kaj pomeni tista ura, da se mati z nekimi “kufri ne potika po bližnjem svetu”.

drugačna logika je odsev tvoje minulosti, brez gradnje v sedanjosti.
krivice ni, je neznanje in glavobol.

sicer pa neurejene razmere doma in tista logika od tam, “zajebejo” generacijo naprej in pametno je, da ne tudi tvoje nove.
obstaja več variant, zgradi si svojo hišo in si tudi sama urejaj svoje okolje.

upam,da moja snaha ne bo požrla sina, če me bo kdaj kam odpeljal. Pa ,draga mamimaja a misliš,da ti bodo sosedi peljali taščo? ali jaz mogoče? zakaj bi pa vzela taxi? zakaj ti ne živiš na svojem,če te vse tako moti?
Se sploh ne zavedate ,kaj pomeni iskeširat do zadnjega evra, se zakreditirati, da bi imel domek. Če bi meni človek,ki nam je prodal hišo, dal vse to zastojn ( kot imaš ti)bi ga jaz po rokah nosila, mu kuhala,ga prala in požrla marsikaj. Tako je pa šlo 65 mil. tolarjev.

Želim ti,da bi tebe tako “gledali” tvoji otroci, kakor ti gledaš zdaj na taščo.

Meni se tudi zdi prav, da sin pelje svojo mamo na avtobus. To bi storila tudi jaz in se samo za svojo mamo, tudi za taščo ali pa sosedo. Navsezadnje bi pa ti lahko peljala taščo na avtobus, če ne hodiš v službo. Mislim, da tukaj nimaš prav. Sama sem bila vzgojena v duhu, da je treba starejšim pomagati. Tudi sami bomo nekoč starejši in bomo pomoč potrebovali, navsezadnje je to najmanj kar lahko storimo za svoje starše, saj so tudi oni skrbeli za nas ko smo bili otroci. Si ne predstavljam, da bi svojo mamo pri njenih 80 letih kamorkoli dovolila s taksijem, vedno ko potrebuje prevoz, jo nekdo od družinskih članov pelje, pa stanujem 20 km stran od nje.

Mislim, da zaradi tega, ker je mož peljal svojo mamo na avtobus, niti ti niti vajini otroci niso bili prikrajšani ter, da je škoda besed in kreganja zaradi tega.

Potrebno je malo več strpnosti, mogoče te pa tašča ravno zaradi tega ” ni sprejela “.

pride gospa zdravniku in ga vpraša; g. doktor, prosim, povejte ali je normalno in dobro za otroka, da dela potičke in gradove iz mivke? pa doktor odgovori, ja, seveda gospa , to je popolnoma normalno , otroci pač počnejo to, nakar mu gospa reče, no sedaj pa prosim če še greste ven v čakalnico in to poveste moji snahi

mislim, da imata z možem težave, ker izhajata iz povsem drugačnih družinskih razmer. in če se zavedaš, da sama prihajaš iz neurejene družine, kjer so bili tvoji skregani z vsemi, bi morala pri sebi več delati na tem, da sprejmeš moža, kot človeka, ki prihaja iz urejene družine, ker se mu zdi povsem normalno, da pomaga svoji mami.

če imaš odnose urejene je pač normalno, da si člani družine med seboj pomagajo. se strinjam, da ste zdaj vi osnovna družina. vendar živite v isti hiši z moževo mamo, torej ste ista razširjena družina. in meni se zdi celo lepo, da tvoj mož z veseljem pomaga svoji mami. TO pomeni urejeni odnosi s svojo družino. in tvoj mož bo vedno njen sin in ona bo vedno njegova mati. in bodi vendar vesela, da nima tudi on tako slabe izkušnje s svojimi starši, kakor si jih imela sama.

vso srečo vam želim.

Možnih je več scenarijev.

Npr ta da si zelo občutljiva in zaradi te svoje boleče preteklosti doživljaš sedanje situacije in odnose tako boleče.

Čisto možno je da je imel tudi tvoj mož v primarni družini nezdrave odnose, kar se kaže še sedaj v tem, da mamo doživlja kot mamo ne kot odraslo osebo in se v odnosu do nje še vedno počuti sin-ček namesto odrasel moški ki ima svojo novo družino.Mogoče sta se ravno v tej boleči točki vidva našla in to vaju čaka za razrešit.

Usluge so normalna stvar življenju, kam pridemo, če si ne bi kdaj pomagali.

Problem nastane, ko niso uglašena naša pričakovanja in to kaj nam drugi lahko nudi in kaj ne.

Mnogokrat je problem nerazumevanje. S tem mislim na to da se ne počutiš verjetno ne počutiš razumljena s strani svojega moža in “krivca” za to vidiš v tašči.

Ona je le zunanji “faktor”.

To, kar v otroštvu nisi dobila, pa bi ti kot otroku pripadalo, ti ne more nadomestiti nihče, tudi partner ne. To bi ti morali dati starši, če ti niso…ta vlak je pač odpeljal.

Razumevajoč parnter lahko (u)blaži to bolečino.

Zlorabe puščajo trdovratne posledice, pomagajo terapije, ki pa (lahko)odpirajo nove in nove bolečine.

V tem pa je tudi priložnost za spoznavanje sebe in boljše razumevanje drugih, tudi partnerja, tašče in svojih otrok.

Srečno.

mamiMaja!

Oprosti, ampak meni je očitno, da imaš preveč časa za brezplodno analiziranje… Pa čeprav ti trdiš nasprotno! Preprosto preveč razglabljaš, tuhtaš… – medtem ko tvoj mož cele dneve dela.

Da, ti skrbiš za gospodinjstvo, ampak mogoče pa je napočil čas, da si poiščeš službo in tako manj časa preživiš v neposredni bližini tašče.

Se pa moraš zavedati, da je za kvaliteten odnos z možem potreben čas, le-tega pa mož najbrž nima, če je cel dan v službi, ti sama pa misliš, da si najbolj pametna, ko toliko časa namenjaš “spremljanju” dogajanja okoli vas!

Sem dobila občutek, da bo potrebno spremeniti marsikaj, mogoče je odnos do tašče še najmanjši problem oz. ta odnos je že fiksen in se ga ne bo dalo spremeniti drugače kot s selitvijo vaše družine!

Srečno!

Zelo res je vse zgoraj napisano. Tudi jaz se strinjam, da ni nič narobe z možem, ker pomaga mami, oziroma uredi okolico, ki tudi vam kot družini verjetno pripada in jo koristite. Zakaj ne bi tudi otroci še kaj postorili, pa bi imel mož več časa zate. 12 letnik že lahko kosi, moji tudi kosijo, pa še kaj več postorijo. Tudi k tašči jih pošljem in ji morajo kaj pomagat in naredit. Vsi bomo enkrat stari in bomo bolj ali manj potrebni pomoči. Hvaležna bom otrokom, če mi bodo nesebično priskočli na pomoč in vesela hkrati, saj vem, da sem jih vzgojila zdravo.

Mamimaja, ne se ponovno razburjat, vendar kažeš svoj karakter tudi tu gor. Če ni napisano tako kot je v tvoji glavi enostavno iščeš prepir, namesto, da bi se poglobila in malo razčistla. Verjamem tudi, da v nekem določenem obdobju ponovno iščemo sami sebe (ne napeljujem na težave iz preteklosti), trenutno si mogoče v nekem obdobju in potrebuješ moža ob sebi, potrjevanje, pozornost,… Pojdita oba kam na pogovor in razčistita te težave, tudi mož bi lahko malo stopil nazaj in te kdaj z obema ušesoma poslušal. Vedi pa , da mu res ni lahko (krmarit med vama – obe ima rad!!!)

Veš tudi sama sem imela podobne težave doma. Njegove starše pa sem vzela za svoje. Spomnim se, kako me je prevzelo, ko sem jih spoznavala in sem bila navdušena nad njihovim odnosom. Veliko sta mi tašča in tast pomagala, ne znam si predstavljat, da jima to hvaležno ne vrnem. Včasih sem bolj posilna od moža, da me mora on bremzat,…

Problem ni v tašči, problem je v vajinem odnosu, oz. pomanjkanju prave komunikacije.

-Če boste “napadala” moža v stilu: a zanjo bi vse naredil, zame pa ne, kaj taksiji ne obstajajo, zakaj pa vstajaš?, a ravno ti moraš to, saj ima še enega sina, pa…ti si neumen, tvoj brat je pameten, pa je šel, ti pa si mamin sin in sta kot zakonca…..itd, itd….pretvorite to nase, da vas nekdo tako počasi “kara”, vsak dan po malo, je užaljen in kritičen-kakšna bo reakcija??? Obrambna! On ne more drugega, kot da se brani, pravi da pretiravate, da ste občutljiva, da on pač pomaga mami, ker drugega mama nima….(lahko da je mamin sin, pa vseeno vi niste taktna pri tem, da bi uredila odnose med vami…samo netite spore)
-če otrokom predstavljate vašo situacijo kot napačno, mogoče celo z besedami: vaš oče je nesposoben, preveč se pusti stari mami, narobe dela, nima korajže…stric je že zdavnaj naredil red in se odselil, vaš oče je slabič, mamin sin, to kar dela ne narobe, neumno…..
To otroci jemljejo kot resnico, za njih je oče tak, kakršo imate vi mnenje o njem, je mamin sin in slabič, ki ne spoštuje svoje žene….

Prvi korak bi bil, da poveste možu, kaj vi pogrešate, kaj KONKRETNO, v določeni situaciji vas prizadane (ne kaj dela narobe, ampak kako se vi počutite)….
Naprimer: vstal je ob 4 in peljal mamo…ok, dokler se ne vrne, ne morete komentirati zadeve in raje bodite o tej temi tiho…oz. dajte mu neko odobravanje-prav je, da pelješ mamo, ampak gotovo boš zelo utrujen v službi, ker boš tako zgodaj vstal….ali: pazi na cesti, srečno potujta, zaželi mami lepo potovanje..
Ko pa bo doma, ko bosta imela čas za vaju, pa le spregovorite o tem.
Začnite s tem, kar vas mori: zelo se počutim osamljena v tej hiši, počutim se nekako nepotrebna ali preslišana (navedite še kak primer)-npr. rada bi, da bi tudi mene vprašala (ti in tvoja mama), kako urediti okolico, da bi se skupaj usedli in razdelili dela, ne da vse napraviš sam, po maminih navodilih….
Pustite odnos, ki ga ima on z mamo. Poglobite se v VAJIN odnos. Zakaj se umika, je res potrebno, da je tako dolgo v službi? Koliko je potem z otroci? Ali se o delih pri hiši vedno pogovarja samo z mamo ali jo celo samo uboga…ali pa si želi tudi on kaj narediti po svoje, pa nima ne vaše, ne mamine podpore? Počneta kaj skupaj? Vidva in otroci?(kar se tiče hiše)…
Poskusite brez obtožb in nerganja čez mamo in njega.

Mama je taka kot je, ona se spremenila ne bo.
Spremeni se lahko odnos vašega moža do vas in njegove družine in posledično se bo spremenil tudi njegov odnos do mame.

To, da ji pomaga ni narobe-narobe je, če se ji pusti komandirati in dela vse na silo.
Če njemu ni odveč vstati ob 4, je vse ok. Če pa dela to na silo, ker ne upa mami rečt:mama, rad bi te peljal, pa nimam časa, ker ne bom prišel pravočasno v službo, lahko pa ti pokličem taxi….je pa druga pesem…

Mislim, da dejansko preveč valite krivdo nanj, oz. njegovo mamo.
Vedno je tako, da jaz lahko rečem kaj čez svoje starše, mi pa ni všeč, če moj partner grdo govori o njih (pa tudi, če ponovi za menoj).-Od partnerja navadno pričakujemo, da spoštuje našo družino-in obratno je isto.
Izogibajte se kritikam in obtoževanju in bo tudi pogovor stekel bolj gladko, brez odpora, brez obrambe…

Je bilo za pričakovati,da ko nekdo izpostavi problem,ga napadete z vsemi mehanizmi.To smo slovenci.

Mene pač vidite kot najhujše zlo na tem svetu,ki ne dovoli možu stikov s taščo.Pa žal ni tako.Izpostavila sem le en problem,ki je bil sedaj trenutno navzoč.
Tašča me pač ni sprejela od prvega dneva,ker pač meni da ji bom “ukradla moža”.Pa nikogar ne želim krasti,ni poanta v tem.Poanta je da se stvar,človeka deli.Že otroke učimo deliti stvari,če je v družini več otrok.
Zakaj potem jih učiti deliti,če vi pravite da je to normalno da bo pomagal mami,kot sin ji mora!?!

Še ne dolgo nazaj je bilo,da otroke nisem znala prav obleči,hraniti skratka nič ni bilo prav.Ona je imela svoje otroke,jaz imam svoje.Hoče/želi prevzeti moje mesto ob otrokih,jaz sem njihova mama in ne ona!Ona je delila gospodinjstvo s taščo,vedno je govorila da ji je bila muka,da sama ne bo taka.Zakaj sedaj to? dostikrat reče,ko moža ni doma”mi je dolžen pomagati”,kje to piše da je dolžnost?to naj bi bilo spontano ne pa prisiljeno za moje pojme,al me boste tudi tukaj spet napadli?

Ona ves ljubi dan razmišlja,kaj naj bi sin naredil namesto nje.Kupili smo kosilnico pred dvema letoma,rekoč da bove midve to počeli(ker je mož,njen sin veliko v službi da ga bomo razbremenili).Meni je bilo prav in z veseljem kosim.Hočem povedati to,da se pred svojim sinom dela”lepo”,ko ga pa ni,mi pa reče”ne misli da bom jaz to počela”.Zakaj torej dva obraza,če je idealna tašča in sem jaz tista “slaba”?

Okolico hiše midva urejava z možem,zasluge si jemlje ona.Pa nama ni težko to početi.
Tudi otroci pomagajo okrog hiše,tudi koŠenje trave,ker imamo res veliko površine za pokosit.

Še veliko zgodb je,a se vsaka končna”sin mi je dolžen to narediti”.

Ni lepše reči”ko bo utegnil,bi rada to in to”?

Ja, morala bosta vidva uredit svoj odnos, kot sem že napisala. Sam naredi, kar mu reče, zato da ima mir pred njo, on že ve zakaj, saj jo dobro pozna. Še enkrat povem, ni mu lahko, rad ima obe, kakršna koli mama je, je njegova in veliko mu je dala v življenju, med drugim tudi streho nad glavo. Če želiat mir je prav tako rešitev v tem, da se odselita, vendar je velik vprašaj, če se bo on strinjal s tem, če se vama finančno splača, ali je tako bolj praktično, malo zobe stisneš, pa gre,… Nikakor s spritiskom ne boš dosegla ničesa, nad mamo se pritoževat je največja napaka.

Nihče ne trdi, da si ti kriva, vsaj jaz ne trdim tega, ampak sta kriva oba. Sam bi se lahko postavil mami po robu, pa tega ne želi, si se vprašala zakaj. Če iščeš pa krivca v mami, pa bo hudo (odloči se naj med mamo in tabo?!) Tak to ne bo šlo,…

Ne bi se smela vi počutiti napadena, ker vas nihče ni napadal.
Končno mi pišemo samo na podlagi lastnega videnja tistega, kar ste vi napisala, napisala pa ste pač svoj pogled na zadevo in še to bolj površinsko.

Nihče ni rekel, da ste vi slaba, vaša tašča pa uboga mama, pomoči potrebna.

Pomoči in obravnave je potreben njen sin, vaš mož.
On bi se moral pogovoriti z njo, on postaviti meje, do kje gre ona lahko, kar se tiče vtikanja v vašo družino.
Problem je lahko tudi lastništvo. Če je ona lastnica hiše, se čuti nekako močna in smatra, da se mora sin pač truditi za to, da bo nekoč on lastnik hiše. Ker je pa on njen sin in verjetno mu bo rada prepustila imetje, se počuti “ogrožena” od vas. zato se meša tudi v vzgojo in kot pravite, ko njega ni poleg. Na vašem mestu se jaz ne bi z njo pregovarjala o tem. Ko bi nastal problem, bi jo enostavno preslišala (kar se tiče otrok, vzgoje) in šla pač od nje stran. Kar se tiče del, ji niste dolžni, se pa vaš mož verjetno sam tako počuti, da ker je pripeljal družino v njeno hišo, mora sedaj z nečim pač povrniti to. (razumem in vem, da včasih pride taka hvaležnost dražja, kot če sam sezidaš hišo in jo opremiš po svoje)-ampak v določenem obdobju je bila odločitev, da ostanete v skupni hiši za vas najboljša.

V vsej zgodbi ste Vi namerno ali ne, spregledala vlogo moža in sebe.
Vidva(skupaj) sta tista, ki bosta postavljala meje v vajini družini in ON je tisti, ki mora vas in otroke “obvarovati” pred vsiljivo taščo.

če se tašča pretvarja pred njim in on verjame njej, ne pa vam, naj vas podprejo še otroci.
če je problem pri vas pri delitvi del: usedite se enkrat za mizo, skupaj, pa naj on lepo in mirno razloži svoji mami, da bo košnja pač vaša stvar, da boš to ti z veseljem prevzela, ona pa naj se ne vtika v to, ker ni njena naloga. Če bo imela pripombe, naj pačl ona prevzame določeno nalogo.

Mož je tisti, ki je vez med vama. On mora narediti red. Ne vi, ne z očitanjem, pomilovanjem, kako so se vsi spravili na vas…..postavite se zase.

če se tašča kdaj vtakne v nekaj, kar vas zmoti: povejte ji takoj, njej direktno in ne planiti na moža, ko pride iz službe….

Samo dobronamerno sem želela svetovati, da poskusite razumeti moža, zakaj je tako navezan na mamo in poskusite mu pomagati, da bo prevzel vlogo moža in očeta in bo poleg tega tudi dober sin.

Naj se kdaj potegne za vas, naj vam prisluhne…v to ga boste morala vpeljati počasi, brez očitkov in napadov. Mogoče prej s sočutjem, ki vam ga bo začel vračati.

zelo je očitno, da se počutite ogrožena kot žena in kot mati. Zato pravim, da morate pogledati vase, se postaviti zase!

MamiMaja…poznam veliko družin, ker so tašče al pa tasti uničili zakone….ne bom te napadala, obsojala…samo razmisli…če si brezposelna si po hitrem postopku poišči službo….če si doma pa naredi vse kar ti tašča reče, ker pač živiš pod njeno streho…je pa tako…al boš požrla vse kar ti bo rekla, boš pridna, delovna, marljiva….boš ubogala moža…pač ponižna žena…al pa boš zaslužila full evrov in boš svoji družinici kupila novo stanovanje….in se boste odselili pol te pa briga za taščo in cel svet….odloči se sama. Glede na to, da bi rekla, da si stara okol 40 mislim, da lahko dobiš službo…če ne drugega greš pa prodajat al kozmetiko al pa posode (oriflame, tupperware)…..al pa sediš in čakaš, da mož denar nosi domov….ker če bo šlo tako naprej kot praviš potem čez 10 let tvoje družine ne bo več…če ne boš ukrepala!

sarkazem on…

Biti gospodinja je manjvredno opravilo. In ja, z zaslužkom si bo lahko kupila stanovanje, čez dve leti pa še vilo na Maldivih.

In hiša je od tašče. Tudi tista polovica, ki pripada sinu je od tašče. Sin nima deleža hiše in zato ni nič njegovo. Zato tudi mamiMaja nič nima. Domnevam, da če bi njen mož imel v lasti kakšno hišo, potem tudi to nebi bilo njeno. Njeno je samo tisto, kar sama kupi.

Mora bit pridna in ubogljiva. Strpna in poslušna. Živi namreč v hiši lasti njene tašče, ki je gospodarica. Zato, namesto, da doma gospodinji, ops, se opravičujem, je brezposelna naj služi svoji gospodarici.

Aha, še to: ker je gospodinja …no, mislim, ker je brezposelna ima preveč časa in je zato zlobna snaha s preveč časa, ki je ljubosumna na svojo taščo, ker ima njen mož veliko časa za svojo mamo, namesto za njo.

…sarkazem off

Problem je v odnosu in ne v lastnini hiše, brezposelnosti, dejanju usluge njenega moža svoji mami itd…

Treba je odkriti kje v odnosu mož-snaha-žena škripa. Večina vas pa se obeša na zunanje dejavnike, ki so samo pozunanjen izraz notranjih odnosov.

Hiša ni od tašče,ampak od njenega pokojnega moža.Stanovanje,kjer smo,ga je mož dobil od svojega očeta(darilna pogodba).Overila sta takrat pri odvetniku in ima vse črno na belem.Tašča se takrat s tem ni strinjala …

Pa sej tukaj ne gre za materialne dobrine,te so minljive.Gre za odnose med nami,odkar pomnim mož ne upa nič reči svoji mami,da ne bo užaljena.
Tudi,ko sem prišla k hiši so bili konflikti(zaradi nesprejetja),ni nikoli se pretirano trudil okoli tega.Ko so nastali problemi,jih je odlašal,češ da išče pravi čas za pogovor z staršema.Jaz se nisem smela nikoli vtikati v “njihove pogovore”,ker nisem član familje in to so njegovi starši.
V začetku sem ga pustila,ker sem upala,da bo kaj uredil,pa sem upala zaman.Pri konfliktih je ostalo.
Leta so tekla in moji otroci/vnuki to gledajo,kar je nesmiselno.Zavrteti čas nazaj se ne da,škoda je narejena.
Vmes je bilo veliko nesporazuma za brez veze,razmišljala sva tudi o selitvi v drugo stanovanje(najemniško),a ga je vedno zadnji moment streznilo ali kako naj temu rečem,ker je uvidel da sedaj ne bo v bližini več njegove mame in ostalih članov družine.Domnevam,da se je tega ustrašil in se vedno povlekel nazaj.

Tako je ostalo pri temu,da se ni nič premaknilo,ampak vegetiramo.za kakšno ceno? Vem da sem sama kriva,ker nisem bila bolj odločna,a sedaj je kar je.Zrihtala sem tudi terapevta za zakonske krize,pa sva bila samo enkrat,ker ni bilo tko,kot si je zamislil.

Tudi sem,ko sem dala vprašanje kaj naj naredim,je vse odgovore prebral.Komentarja ni dal nobenega.

Da ne bo pomote, v neki meri gre za finančno plat in stanovanje v čigavikoli lasti je, vendar problema v isti hiši s taščo ne bo lahko rešiti. To je pač najmanj zapletena varianta, vendar finančno najdražja. Zakaj podnajemniško stanovanje, tega prodajte, pa se selite, če bo šlo,…hmmm. Z možem pa kar reševat zadevo, čimprej, vendar pa mislim, da ne bo večjega uspeha, mogoče trenuten. Tukaj pa je odvisno kaj vam vse to pomeni. Ali se ubadat s tem in zgubit moža – družino, tašča itak ni na vaši strani, ali pa se “pokorit” – politično rešit situacijo, da bo vam lažje, mož bo pa itak dalje plesal, kot bo mama igrala,…

V kakšni meri gre za finančno plat? Zdaj smo dobili nove informacije. Finance, lastnina sploh ni vprašanje. To je urejeno. Razen v tem smislu…, da na odnose vpliva tudi način bivanja. Če živiš pod isto streho z nekom, bodo odnosi bolj izpostavljeni. Najljubši so tisti otroci, ki živijo daleč in pridejo redko na obisk. Poznate to?

Ampak kljub temu, ne gre za finance in za lastnino.

Vprašanje je odnos mož-tašča-žena.

Pomembno je, da se odkrije kje je problem. Zakaj gre? Kako ustvarit pravilne odnose med to trojico? Kakšen odnos bi tašča morala imeti do mlade družine svojega sina? Kakšen odnos bi moral imeti mož do svoje žene in do svoje mame? Kakšen odnos bi žena morala imeti do svojega moža in do tašče? Kje je ravnovesje podrto? Je problem v možu, ker se ne posveča dovolj svoji ženi? Je problem v tašči, ki ne more spustit svojega sina? Itd…

Težko se rešuje odnos, če ni jasen problem. Odnosi so precej zapletena stvar. Bolj od kakšnih tehničnih, matematičnih, naravoslovnih, … problemov. Najtežje ga je reševati, če si sam vpleten. Zato je pomoč svetovalcev ali strokovnjakov dobrodošel, ker gledajo na odnos neobremenjeno. Ampak svetovalci niso nujni. Reševanje je vedno odvisno od vpletenih strani.

Če odnosom dajemo pozornost z namenom ustvarjanja harmonije, potem se začnejo odnosi reševati oz. prihajajo rezultati. Ampak reševanje ni linearno ali matematično, ampak ciklično, z vzponom in padci, z napetostjo in sproščanjem napetosti in z ostalimi zapletenimi dejavniki.

Čez noč se ne bo nič rešilo, …odvisno od situacije se tudi to lahko zgodi. V prepričanje, da je zdaj že prepozno ne verjamem. Nikoli ni prepozno (seveda odvisno za kaj gre). Vse se še lahko spremeni… v bistvu se v življenju vedno vse spreminja, ker ni nič statično.

Verjamem pa v jasnost, zdrav razum, umirjenost (nenasilje) in v odločnost. Pomemben je tudi pravi čas in motiv pristopa. Kako vzpostavljati prave odnose se da naučiti in postati “mojster” v tem.

Kot sem rekla….seveda gre za odnos, ampak dokler ne gredo na svoje ne bo nič z odnosom…v roku 10 let bo MamaMija ostala sama, njen mož bo ostal z njeno taščo…to so dejstva…pol nej gre pa za materialne dobrine al pa odnose.

Saj so na svojem. Kje je tu problem? To je tako, kot bi živeli v večstanovanjski hiši.

V bloku so čisto drugačni odnosi med stanovalci, kot med sosedi s hišami. V tem smislu so odnosi pogojeni z bivanjem, ampak to je minimalen efekt.

Ampak tu gre za čisto druge odnose, ki nimajo veze z bivanjem, razen tistega minimalnega efekta, ki pa je obvladljiv.

Kakor si narediš tako imaš. Tudi, če bi živel v večstanovanjski hiši si lahko narediš tako, da imaš čimmanj konfliktov z drugimi v isti hiši.

Mogoče bi tudi selitev pomagala. V tem primeru je to rešitev po načelu najmanjšega odpora.

Ker… lažje se je odseliti in odnose “ohladiti” s fizično razdaljo, kot se pa z odnosi soočiti v prostoru kjer si.

Problem odnosov se rešuje s soočenjem z njimi in ne s selitvijo (razen, če bi šlo za kaj hudega – nasilje na primer).

In ni realnost, da bo ona ostala sama, mož pa s svojo mamo … je samo ena izmed možnosti…

…je pa najbolj verjetna.

Ja, naj poskusi. Kolikor sem razumela je najstarejši otrok star 12 let, kar ni mala doba. V tem času se stvari najverjetneje samos stopnjujejo. Le kdo je tako vsemogočen, da bo temu naredil konec? MamiMaja?, ki ima najverjetneje že vsega dovolj? Mogoče sin? Ne, sigurno si to tašča želi…