mož – tašča – žena
Pozdravljeni!
Mene pa zanima sledeče;
Živimo v isti hiši,tašča pod nami,mi v mansardnem stanovanju.Skupno je le stopnišče,dvorišče in vrt.
Mož je prvi taščin sin.Drugi sin se je zaradi”nevzdržnih razmer”preselil pred leti.
Moje mnenje je,da se tašča non stop vtika v nas,vedno kaj zahteva od svojega sina,da naredi okrog hiše,pa da pomaga njej itd.
Vem,da je hiša,kjer je vedno kaj za počet,pa vendar!meni to nima nobenega smisla.
Mene ni nikoli sprejela kot snaho,verjetno vpljiva tudi to,da v bistvu nagaja meni.Tko jaz doživljam vse to.
Njej sin je alfa in omega,ponuca ga res za vse.Evo primer,se je odpravljala na morje z avtobusom.Ker ni imela prevoza(niti ni hotla drugače naredit)je rekla svojmu zlatemu sinu,naj zaradi nje vstane ob 4 ih zjutraj(čeprav je imel ta dan službo),da bo njo peljal v Lj.Sedaj zahteva,da jo pride danes ko se vrača iskat(ob polnoči v Lj).Kot da v današnji dobi taksiji ne obstajajo?ne vem morda sem čudna,ali pa nora ker tega ne zastopim?dejte me razsvetlit,ker se sama ne znam!!!!
Sama prihajam iz družine,ki je ni bilo(razkrhani odnosi,bili so skregani z vsemi okoli sebe),bila sem tudi spolno zlorabljena.
Prikrajšana sem bila za marsikaj,to mi je jasno.Veliko delam na sebi,ravno zaradi zlorabe in vsega kar je sledilo zraven.
Sprašujem vas ali sem res tako skregana z logiko,da tega ne morem razumet?z možem se vsakič skregava,ko je govor o njej,ne prenese nobene kritike,jaz pa ostanem sama z glavobolom.Zakaj?
Mu delam krivico kot pravi?zakaj moram jaz vedno razumet njega in taščo,mene pa noče nikoli?
Sem preobčutljiva na stvari,kaj je res?
Povedala ti bom svoje mnenje (bo sigurno drugačno od mnenja drugih, ki bodo odgovorile na to vprašanje).
Ja, meni se zdi, da si preobčutliva. Poznajo se ti tvoje grenke izkušnje, zato pričakuješ od drugih, da ti bodo naklonjenst izkazovali s tem, da se bodo ravnali po tvojih željah. Tudi jaz sem bila dolga leta preobčutljiva – zaživela sem šele, ko sem se naučila biti neodvisna od svoje želje po tem, da bi bila zmeraj razumljena in upoštevana. Do takrat sem tudi jaz mislila, da me nihče ne razume. Da me nalašč zapostavljajo.
Razmišljanje, ki si ga navedla, je precej značilno za mlade ljudi. Z leti se naučiš razumeti potrebe drugih, navadiš se resnično odpuščati, pa tudi povedati, kar te teži. Znaš se postaviti na lastne noge in nehaš verjeti, da je tvoje življenje odvisno od drugih.
Vse navedeno velja pod pogojem, da so tvoji bližnji normalni ljudje. Da pelje sin mamo na avtobus in gre potem na šiht, zame ni nič nenormalnega. Da pomaga pri hiši, tudi ne. Nenormalno postane, če se tašča obnaša kot neka “glava družine” in se vtika v gospodinjstvo nove družine. S tem, da je tudi to “vtikanje” pogosto fikcija preobčutljivih snah. Zmeraj pa ni tako: nekatere mamice se nikoli ne sprijaznijo s tem, da so njihovi sinčki odrasli. Samo niso tako pogoste, kot se bere tukaj na MON-u.
Res delaj na sebi, da se boš znala postaviti zase, ne da bi pri tem ovirala druge.
Torej sem sama kriva in naj pustim možu da dela kot se mu zahoče?
potemtakem ni rabil žene nikoli,saj ima mamo ki mu nikoli ne jambra in mu vedno vse kima,ni tko?
Praviš naj delam na sebi,jasno to mu ni všeč,ker povem mnenje.Saj vedno ni bilo tako,ker sem požirala in bila tiho.
Sedaj ko se pa oglašam in mu jasno povem,pa zopet ni prav!
krivda pa je striktno na moji strani,ne?
svašta,ljudje naj bi se pogovarjali o vsem brez zadržkov,zakaj jih ima on(ker je to njegova mama!)in med partnerjema naj bi bilo razumevanje.Kje je to? mam spet previsoka načela in sem preobčutljiva?
Pač kar indikativna situacija, pa razširjena seveda tudi. Če razberem pravilno, otrok nimata, tudi tasta ni ? Večinoma je res tako da mame izberejo enega od sinov, od katerega se nekako niti ne znajo distancirati in posegajo v njihovo življenje, drugi – verjetno dominantnejši – pa ima mir.. Zraven prištej še to da mož praktično živi z mamo (doma) in tako je skozi na pladnju.
To je samo dejstvo. Kaj je narobe ? Nič drugega kot to da tvoj mož nima svojega jaza, ne razlikuje med pojmom družina in starši. S tem ko je prevzel (naj bi ga, pa ga očitno ni) družinsko življenje, je lahko staršem le v pomoč in oporo, najprej pa je vsekakor družina. Saj ne vem če je potrebno to še kaj razpredati, je dokaj enostavno in jasno. Med vama škripa zaradi nezadostne, oziroma nepravilne komunikacije. Tukaj bom rekel da imaš čisto prav da svoja čustva izraziš na nedvomen način, pri tem pa še to da bodi odločna in trdna na tem vztrajati. Mislim da ne bom veliko falil, toda na nek način te on izgublja, mar ni tako ? Verjetno si že zaradi grenke prigode iz preteklosti želiš in potrebuješ neko trdno človeško oporo, a je ne prejemaš. Sama se na ta način izgubljaš in distanciraš. Če si karkoli v dvomih, poišči si magari strokovno pomoč, verjetno niti nimaš ekvialentnega sogovornika za ta problem. Ne jemlji to kot osebno sramoto, vem pa da ti kot laik lahko svetujem le to.
In – ne, nobene krivice mu ne delaš. On se le brani na ta način, morda se na drug ne zna ali celo noče, noče sprejeti dejstva da je z popkovino še vezan na mater, navzven pa se lažno tretira kot družinski mož.
V hiši živimo z mojo mamo na isti način, kot vi s taščo. Meni se zdi nekaj najbolj normalnega, da bi za svojo mamo vstala, pa čeravno ob treh zjutraj in jo peljala na bus, pa potem šla ponoči tudi iskat.
Moram pa reči, da ji tudi moj mož tega ne bi odrekel in bi se celo sam ponudil, da to stori namesto mene.
mamiMaja, zame imaš čisto zgrešene poglede na odnose v vaši hiši!
Ubogi mož, ki poskuša krmariti med tabo in svojo mamo!
Mislim, da je treba gledati tisto, kar je skrito.
Ni problem v zunanjih stvareh, ampak v motivu, ki se skriva za njimi.
Konkretno: ni problem v tem, da se vaš mož zbudi zgodaj zjutraj in odpelje svojo mamo na avtobus. Imam občutek, da vas samo dejanje ne moti. Moti vas motiv v ozadju, ki se skriva v tem dejanju.
Pomembno je kakšen odnos ima vaša tašča do vas. To je tisto kar vas moti. Imate občutek, da vas ne mara oz. vas ne sprejema. Vas ignorira, vašega moža pa “izkorišča”, vam ga “ukrade”.
Mogoče imate prav. Vaš mož bi se moral postavit na vašo stran in vas razumet, ter se ukvarjati z vami. Saj je poročen z vami in ne s svojo mamo. Če bi vam vaš mož posvečal malo več pozornosti, mislim, da vi ne bi imela nič proti temu, da za svojo mamo kdaj kaj naredi.
Problem pa je (domnevam iz vašega zapisa) v vaši tašči, ki se ne more odlepiti od svojega sina in hoče ohranit vez z njim (no, tudi v vašem mož, ki to podpira).
Treba je razumeti, da ko otrok odraste se odlepi od svojih strašev, se prilepi k partnerju. Starši se ne bi smeli vmešavati v intimne odnose svojih poročenih otrok. Staršem je težko gledati na svojega odraslega otroka, kot odraslega, vedno ga imajo za svojega otroka in ta odnos še naprej gojijo. Nekateri odrasli otroci pa to sprejmejo in ostanejo nekakšni “otroci”. Pri tem pa trpijo njihovi partnerji.
Da povzamem svoje misli: ni problem v tem, da vaš mož kaj naredi za taščo, problem je v odnosu, ker vaš mož in vaša tašča ohranjata stike mama-sin, kar bi moral vaš mož prerasti. Ker pa vi hočete svojega moža zase (kar pa je vaša pravica, kot partnerica) vas po vsej verjetnosti zato tašča ne mara. Boji se namreč, da bo izgubila odnos “sin-mama”.
Ko se nekega odnosa navadimo, potem je težko to opustiti. Starši in otroci bi morali razumeti, da ko enkrat otrok odraste in postane samostojen je odnosa “starši-otrok” konec. Ostane le odnos “starši-bivši otrok”, ker ni več otrok, ampak je nekoč bil.
Moj pogled na situacijo glede na vaše informacije. Upam, da sem kaj pomagal.
Kdor nebi pomagal svojim staršem, bi bil seveda tudi obsojanja vreden in mislim da je čisto ok gesta da je pač mož peljal taščo in jo bo šel tudi iskati, verjetno pa poanta sploh ni v tem, gre za bolj obširno stanje. Je sicer ok in lepo če se vsi v hiši medsebojno razumejo, spoštujejo in so kot en team, ko tega ni, so anomalije. Čisto človeško. In v danem primeru ni mož nič bogi, ko se oženiš moraš imeti v glavi pošlihtano in vedeti kaj je primarno.
Žal se ne strinjam!
Skušam se vživeti v vlogo njenega moža in se mi res smili, čeprav ti cec trdiš, da ni mož nič bogi, saj naj bi imel vse pošlihtano v glavi.
Eno je kot praviš spoštovanje do staršev in pravi odnos do njih, drugo pa dojemanje žene in celotne situacije. Žene, ki je v hišo prišla iz skrhanih odnosov in mogoče še ni sposobna pravih pogledov in reakcij.
Potreben bi bil pogovor vseh, kjer bi jasno izrazili, kakšna so njihova pričakovanja do skupnega življenja in kako bi le te realizirali, da ne bi bilo zamer in bolečin na katerikoli strani.
Lp
Po svoje je mogoče še škoda da je tisto o zlorabi sploh zapisala, se nekako izrablja ali pa ni razumljeno na pravi način… Tisto o pošlihtano v glavi se navezuje na splošno na vse, kateri v takih skupnostih živijo, tukaj je poleg čuta partnerstva, življenja v taki skupnosti, splošnega človekovega jaza in še marsičesa odvisno kako vse skupaj uskladiti. Eni to znajo, drugi ne in kot pri vsem ostalem, je tudi tukaj razvidno da smo si ljudje raznoliki.
In je tudi brez potrebe da se midva zapletava, ne veva vsega, kot laika sva podala svoje mnenje.
LP
Cec
Vidim,da ste se kar dodobra razpisali,to mi je všeč.
Vsi me vidite kot neko neuravnovešeno osebo,ker sem bila spolno zlorabljena.Pa sploh ni tako!!!!
Več kot eno leto sem hodila v društvo,kjer so mi prisluhnili,me poslušali in v večini primerov so mi dali prav.Spodbujali so me,da se svojih občutkov ne sramuje,kar nas moti se pove naglas preko komunikacije.Kako naj se pogovarjam,če se tema”tašča”ne sme omenjati in je občutljiva tema?
sama s sabo se ne morem,tuhtati skoz v glavi je pa tudi nesmiselno,niti mi ni interes.
Imam družino,tri otroke(12,11,6let),večino dneva preživljamo sami,mož je večino časa v službi.Sama sem brezposelna,a to ni dejstvo,da imam”čas” razmišljati samo o tem,nasprotno.
Otroke pač učim,da tko kot je doma,da ni prav.Treba je upoštevati želje vseh in ne samo nekaterih!Treba se je pogovarjati,treba je vedeti želje in potrebe vseh družinskih članov.To je zame bistvo celotne družine in sožitja v njem.
če sem zaradi tega čudna tudi prav!veliko berem knjige na to temo,veliko je zanimivega tudi na spletu.vse to me zanima,želim biti dovolj samokritična do sebe,do partnerja,otrok,prijateljev itd.Zanimajo me širše stvari,globje.Vse stvari so med sabo povezane in imajo nek smisel.
Jaz vem,da otroke nimam zase do konca življenja.Imam jih le določen čas,sedaj ta vmesni čas,pa jih želim pripraviti čimbolje na svet,na dobre partnerske odnose.
Nikakor pa ne bom dovolila,da bom “omejevala”svoje otroke in jih želela na vsak način prikleniti nase.Ni šans.
Vsak zase je edinstven,samosvoj,ma svoj prostor pod soncem.Moja naloga bo dokončana,ko bom vidla,da so neodvisni od mene,da mi dajo dihat in jaz njim.
Spoštovana gospa Maja, ne razumem povsem, zakaj si iskala na forumu potrditev svojega ravnanja, če pa ti je vse jasno.
Meni je bilo težko brati tvoje predavanje. Lahko se ti zgodi, da si boš uničila družino. Niso vse knjige in lažna samozavest. Najvažnejše je razumevanje in ljubezen, tega pa ni brez odpovedi in zrelosti. Mogoče bereš napačno literaturo.
To sem morala iz sebe stresti, zdaj pa bom utihnila. Itak mojih pripomb ne boš razumela.
Pozdravljena,meta1!
Ti ne razumeš kaj hočem povedati,pa saj ti ni mar ne?
Ja,ne moreš verjeti iščem razumevanje in ljubezen saj to je edino ki šteje v življenju!
To ima nek smisel in pomen zame,da se lahko na partnerja zanesem,s katerim naj bi se dopolnjevala in imela lepo.
In kje iz tega je razvidno,da bom uničila družino?
Točno tako,želim imeti kvaliteten odnos z možem.Nikjer pa nisem napisala,da sem popolna,kajti vemo,da takega človeka ni.
Mislim tudi,da nisem pridigala,ker sem napisala kaj si želim.Želim in delam za dobro otrok,sebe ,moža celotne familije.Samo povedala sem naglas,očitno je da to nekatere moti.Bolje biti tiho?mislim da ne … stvari želim priti do dna.
Če pa sem zaradi tega slaba,pa naj bom po vaše.
Jaz moram s tem živeti in ne vi!
Se strinjam z Meto 1.
Kaj vam je ljudje,da ste tako občutljivi in se kregate za prazno slamo.
Se ne čudim,da ti gre vse narobe,če vse postavljaš na špico.Zastonj te glava boli,a ti tako hočeš!
Imaš streho nad glavo.Okoli hiše je delo in meni je logično,da tvoj moz poprime za delo.Tudi ti bi morala.
Sorry,če sem, napisala to kar sem,vem,da ti ne bo všeč.
Nekatere pa znate roko in besedo drzat nad partnerjem,če ne gre,pa kregat.
Sem si premislila in se še enkrat oglašam z namenom, da na osnovi tvoje reakcije poskusim ponovno razložiti svoj pogled na stvar. Če me ne bi zanimalo, tega ne bi storila.
Ljubezen in razumevanje sta dve stvari v življenju, ki se ju ne da izsiliti. Več ju daš, več ju prejmeš. Če ni tako, se je potrebno vprašati o realnosti svojih pričakovanj. Kaj predstavljajo moja pričakovanja človeku, ki naj bi jih izpolnil? Jih zmore ali ne in zakaj je tako?
Nisem rekla, da boš uničila družino, napisala sem “lahko”. Če boš od svojega moža pričakovala, da bo čutil in razmišljal kakor ti.Morda bi tudi komunikacija o besedi “tašča” lepo stekla med vama, če bi se ti potrudila na njej najti tudi kaj pozitivnega. V tej debati izhajaš iz izhodišča “nikoli me ni sprejela kot snaho” Ne razmišljaš, zakaj je bilo tako in kako si ti njo sprejela.Komunikacija vsebuje tudi poslušanje drugega.
Johnson, tu ne gre za popolnost. Res ni nihče od nas popoln, a tudi takšni lahko živimo v lepem sožitju s seboj in z drugimi. Gospa Maja je predstavila svoj pogled na zadevo – šele, če bi imeli možnost slišati tudi mnenje druge strani, bi lahko ocenjevali, za koga mož bolj skrbi.
Gospa Maja, nihče tu ni napisal, da ga moti, ker si o svojem problemu spregovorila. Še manj, da si zaradi tega slaba. Jaz sem ti samo poskušala predstaviti zadevo malo širše. Nisem ti rekla, da si za kar koli kriva, niti, da te ne razumem. To, da naše besede (uporabila si množino!) in nekatera drugačna mnenja razumeš kot napad, jasno pove, da tvoji samozavesti še veliko manjka. Pa ne vzemi, prosim, te pripombe spet kot nekaj slabega, ampak samo kot vzpodbudo za razmislek – s tem namenom je bilo napisano. Želim ti veliko sreče in notranjega miru – Meta
P.S.: Glede odhajanja otrok od doma – boš povedala čez 10, 15 let. Pri meni je to pravkar na “dnevnem redu”. Ti povem, da ni prijetno, čeprav jaz upoštevam (jaz bom rekla Božji) zakon: “zaradi nje bo mož zapustil očeta in mater in bosta ena duša in eno telo”. Ampak naša pričakovanja so eno, realnost pa drugo, tako da se je treba vse življenje učiti strpnosti in ljubezni. PO MOJEM MNENJU (sem poudarila)in izkušnjah je to bolj modro,
kot vztrajati na svojih stališčih.
Še moje mnenje:
Res da otroci odrastejo in grejo po svoje, in da niso naša lastnina… Ampak ne vidim nič napačnega v tem, če se sin tudi na “stara” leta razume s svojo mamo in ji pomaga pri določenih stvareh. Jaz bi še sosedi pomagala, kaj šele mami ali tašči! Pa še pod isto streho živite!
Saj ne rečem, tudi tašče znajo postati žleht na stara leta. Vendar to, da jo sin pelje na bus in jo gre iskat (da ne plača dragega taksija), se mi še ne zdi primer slabe tašče.
Glede na tvoje pisanje razmišljam tudi, kakšen vzgled daješ svojim otrokom s tem, ko se razburjaš, če sin (tvoj mož) pomaga in sodeluje s svojo mamo. Kaj se vajini otroci iz tega učijo?
Zdaj si mogoče še misliš, da ko bojo odrasli, se ne boste več potrebovali – oni bojo šli po svoje, ti pa boš v miru preživela svojo starost ob svojem možu. A navadno ni ravno tako. Družinske vezi ostanejo do smrti – vsaj v družinah z zdravimi odnosi, kar je pa sicer prava redkost.