Mož se oddaljuje
Pozdravljeni,
zadnje čase opažam, da se mož vse bolj oddaljuje od doma, od mene, od družine. Ne želi biti v moji družbi, ob vikendih dela, ali pa prespi dan pred tv, otrok nima nič prave družbe od njega. Zdaj ko sem drugič noseča imam občutek kot da se me prav sramuje, ne želi iti z mano v javnost. Če želim iti kamorkoli, lahko grem vedno sama, v trgovino, na kavo, na sprehod, kakšne družinske aktivnosti pa itak odpadejo na celi črti. Če pa že gre z mano (trgovina ipd) pa dobesedno hodi dva koraka pred mano.
Nikdar nisem bila zanemarjena, vedno sem se uredila, si oblekla čista oblačila, ne smrdim, nisem grda, nimam butastega smeha, znam se pogovarjat – ne vem kaj ga moti. On nikdar ne pove pravega razloga in se vedno samo izmika.
Čez teden hodi s sodelavci vsako jutro na kavo, v službi je vedno v moški družbi.
Ko pride zvečer domov me včasih sploh ne pogleda, pozdrav bi bil še najmanj. Kot da je samoumeven, da je itak prišel domov, da je zdaj tu – kaj me bo še nekaj pozdravljal…
Jaz vedno ohranjam pozitivno vzdušje, ne kregam se po nepotrebnem, sploh nikdar pred otrokom, če mu kdaj omenim, da bi rada preživela čas z njim, mi pa reče, Saj sem pa tu …. Ja, na kavču pred tv, na terasi na cigaretu, nikdar pa aktivno z družino.
Zdi se mi, da sploh ne ve, kaj “pričakujem” od njega, kaj si želim, da je to samo kanček pozornosti. Pomislila sem, da bi imel drugo žensko, ampak ni nobene.
Jaz iz dneva v dan, ne vem več kaj naj naredim, vedno bolj se mi zdi, da nimam (več) njegove družbe, njegove pomoči, njegove naklonjenosti, utehe,.. nič.
Imam povsem praktičen in učinkovit nasvet zate, četudi me nisi prosila zanj, ki se glasi:
za teden dni izgini brez vseh sledi in pojasnila z njegovega radarja. Izklopi tudi mobi. Uživaj teden dni v kakih toplicah, letovišču…, kjerkoli. Naj sam teden dni skrbi za prvega otroka.
Učinkovalo bo, garantiram. Če potrebuješ pisno garancijo za učinek, ti jo ti lahko napišem, izvoli;
garantiram fantastično šokirajoč učinek zbistritvene terapije s tem, kar sem, sem pa marinec in ne marinka. 🙂
Pooooootem…. sledi druga faza; rad ti bo prisluhnil in zanimalo ga bo, zato ga posadi za mizo, poglej globoko v oči v oči in mu hladokrvno – preberi pravice. 🙂 Pojasni mu, da je izginil iz dosega tvojih radarjev in da ne dobiš od njega nobenega signala, kar občutiš ti tako, ko je občutil on tvoje izginotje za teden dni in da naj vklopi na polno motorje za približevanje matični postaji ali pa… 🙂 Kaj to pomeni, mu podrobno prevedi, če ne razume vesoljskih prispodob (naj gre mirno živet v samski dom, če mu ni do tvoje bližine, seveda s tem, kar mu pripada od skupnega premoženja in ostane po tistem, kar pripada njegovim otrokom v skladu z zakonodajo). Če to ne bo učinkovalo, sem – marinka. 🙂
Lep pozdrav
marinec
P.s.: Nič na tem svetu ni samoumevno, nič ni večno in nič ne obstane živo brez truda, niti – bližina.
Seveda, nato sledi tretja faza; nadaljnje oddaljevanje ali pa nasprotno od tega – delo na bližini. 🙂 Kakšna bo vajina tretja faza, je odvisno od vaju, za kar pa vama žal ne morem izdati garancije. Ne vem, če se vama bo sploh dalo delati na bližini. 🙂 Namreč, to je lahko kar naporno in človek potem pride v ponedeljek v službo namesto spočit…,uhhh, polomljen. Ampak, občutki bližine imajo kljub temu svoj – čar.
🙂
Lep pozdrav
marinec
Ti povem za naslednjo fazo? Ugotovila boš, da ti je neprimerno bolj fino, če ga ni zraven. Potem boš brala Kojce in njemu podobne knjige, hodila na predavanja o odnosih, se filtrirala skozi gibanje in iskala mir v naravi,… Da boš ohranila gnezdo do trenutka, ko otroci odrastejo.
Potem boš razčistila zapuščino ženske linije preteklosti, ki ti je leta po kapljah vcepljala čut dolžnosti do vseh, le sebe ne in zažela biti – ženska. Tudi berlinski zid je bil enkrat porušen…
Ukrepaj danes, ne čez leta.
Ojej.. Jaz mislim, da je najbolje, da se pogovorita o vsem. Povej mu, kako se počutiš, vprašaj ga, kaj se dogaja z njim. Pogovarjajta se. Pojdita k svetovalcu, če ne prideta do rešitve. Potrudita se. Ampak, če prideš do zida, ki nima vrat.. No nočem te strašiti.. zato se pa pogovori.. Preprosto ne moreš tako živeti, preveč boli, kajne? Vem. Nikar samo ne pričakuj od njega, on preprosto mora vedeti, kaj hočeš.
Aja, govorim ti iz lastne izkušnje. Pred leti, ko sem bila noseča, se je tudi tako začel odmikati od mene. Po porodu mu sploh nisem bila zanimiva. Večino dneva je bil odsoten, jaz sama z otrokom. Hotela stvari, najino družino reševati s pogovorom, terapijo, karkoli, samo da vem, da sem naredila vse, kar sem lahko. On pa nič. Sem ga zapustila. Uf, že pred leti, pa mi ni žal!
Naredi vse, kar lahko in če ne gre.. no, potem se moraš sama odločiti, kako boš živela naprej.
Hehe.. pa privošči si tisti teden toplic, ki ti ga svetuje houk. Dobra ideja!
Hvala vam, in zanimivo je bilo slišati mnenje drugih, videti odnos z drugega vidika.
Zamisel o toplicah je uuuh, čarobna – čeprav že včasih naredim tak odmik, da “poniknem” takrat ko sem jaz njemu samoumevna in opazi mojo odsotnost, in je vedno full šokiran. Potem me sprašuje, če sva skregana, da ga ne pokličem ob malici, ali če je kaj narobe, ker mu ne odpišem sms, ko je v službi.. Ja, ko je on v službi, bi mu jaz morala biti vedno dosegljiva. Ko pa on pride domov in se vleže pred tv – takrat pa on postane meni nedosegljiv. Tudi ko se pogovarjava je njegova pozornost vedno usmerjena prvotno nekam drugam (ponavadi tv), pogovor z mano je samo pristranski. Tako dojema tudi mojo družbo. Če želim, da preživiva večer skupaj, mi ponudi del kavča in priložnost, da skupaj gledava film. In to me res razžira.
Najbolj se še najdem v zapisu, da ohranjam gnezdo, čeprav sem jaz vedno rada z otroci, sem srečna v njihovi družbi, ne mečem iz sebe na otroke tega slabega partnerskega odnosa. Mož ima z otroci svojo vez, in če bo hotel graditi na njej, mu lahko samo pomagam. Ne želim ga črniti pred otroci, kako “ni nič z nami”. Ali pa njega iskat za izgovore svojih odgovornosti, v smislu, danes ne bomo šli na večerjo, ker očeta ni z nami. Sem zelo samostojna in zelo veliko naredim sama. A vseeno, si predstavljam, kako bi bilo lepo, če mož ne bi bil samo telesno prisoten, ampak tudi aktivno.
Ne želim iti vstran od njega, ker imam še vedno to upanje, da bo vse lepo in prav. Pa tudi ne želim drugega moškega. Z možem sva v preteklosti veliko prestala skupaj, si gradila upanje, dom, družino, zvestobo. Vse to mi veliko pomeni.
Najbrž sem na tej poti, da se na koncu zaprem vase, hodim v naravo in meditiram.
Aja, razbij mu tv, pa te bo opazil. 🙂
Gospa. Po želji… Meni se zdi ta ideja odlična, da se na konec počaka kar doma, se zapre vase, hodi v naravo in meditira, malo pojamra vsake toliko na monu, sanjari, kako lepo bi bilo, ko bi mož ne igral “odsotnega očeta”, glejta skupaj molče televizijo, ti bodo gledalske izkušnje prav prišle na stara leta :-), skratka, krasno životarjenje si si zamislila 🙂 in če je to vse, kar imate pri vas v planu, bo na koncu, ko človek naredili obračun s sabo, zmanjkalo časa za vse ostalo, kar bi lahko, a bo ostalo le pri sanjarjenju o tem, česar nikoli ne bo, ker mečete pri vaši hiši z lopato stran leta in desetletja življenja zaradi zgodovinskih spominov na nekaj, kar je že davno tega med vama, tv gledalcema, škrpinilo, zmanjkalo vam (ti) bo v končni fazi pa sekund za prihodnost. 🙂
Bil sem na obisku včeraj v domu za ostarele. Tam leži moja 85 letna teta, tri otroke je vzredila, živela za družino in za te tri svoje otroke, ker njen mož ga je medtem biksal z vsako, ki je to hotela, sicer je že dolgo pokojni, poleg teh svojih otrok je zredila še na desetine drugih, ukvarjala se je z rejništvom, da je preživela svojo družino. Včasih se sedaj izgubi v svoj svet, verjetno jo daje demenca. Živa sta še dva njena sinova, oba mojih let, tretji je umrl pred časom. Vprašal sem jo, kdaj je nazadnje bil na obisku kateri od sinov, pa se ni spomnila… Verjetno imata veliko dela, je rekla. 🙂 S sosednje postelje je povedala njena sotrpinka, da je moj obisk njen tretji v enem letu in pol, odkar je v tem domu, drugi obisk v tem letu in pol je bil s srani mojega brata in morda pred davnimi časi, ko je prišla sem iz doma v Beli Krajini, jo je prišel pogledat eden od sinov ali pa neznana oseba. Živita pa oba njena sinova 10 minut!!! hoje stran od doma za ostarele, pa pravi teta – nimata časa…
Torej, gospa, živite za otroke. Izvolite. Vendar računajte s tem, da morda ne bo nikogar od njih več blizu, ko bodo odleteli iz gnezda – otroci so narejeni tako, kot lastovke, v smislu, da odletijo iz gnezda in jih ni več blizu, nimajo desetletja nič časa, ker delajo, imajo svoje skrbi, svoje veselje, svojo srečo, svoj dom in pozabijo na nekoga od staršev v domu za ostarele, ki živi v svojem svetu zapuščen in sam, se koncu zapre vase, ne hodi več v naravo, ker ga noge itak več ne nosijo in – meditira o tem, kaj vse lahko bi storil za svojo srečo, pa ni in nikoli ne bo mogel.
Vse ostalo je pri vas kot mrtvo…? Še malo čakati, se koncu zapreti vase, hoditi v naravo in meditirati in upati, ja to, ker… upanje bo poleg ostalega tudi umrlo, pravijo, da zadnje, kar bo tudi zagotovo preverjeno, seveda s strani avtorice osebno. 🙂
Glede na tvojo hudo inteligentno ugotovitev, da ne mečeš slabega partnerskega odnosa na otroke, pa ti lahko spet garantiram, pisno, da ga. 🙂 Razen seveda, če niso otroci slepi in gluhonemi, česar pa ne omenjaš. V vsaki knjigi lepo piše, da starši z zgledom ( ne z besedami), z dejanji, obnašanjem, vsem, kar so…, oblikujejo do 4 leta otroke do 2/3 v to, kar bodo, ko bodo odrasli, preostalo pa otroci vsrkajo iz odnosa med materjo in očetom do pubertete… Tako da, živiš v večkratni zmoti. 🙂 Glede vzgoje si skorajda naredila, kar si naredila, tvoj tv gledalec je tudi odlužil namenu, je tipični odsotni oče, četudi je vseskoz prisoten, a saj je tudi televizija fizično vseskozi prisotna, a ne :-), zato glej, da ne boš zamudila čisto vsega, ker ti bo na koncu že lahko zmanjkovalo časa, kot sem že dejal. Človek ne živi ali životari samo za druge, niti v ali zaradi spominov, niti za nekaj, kar morda šele bo, če sploh bo…. Človek naj živi tudi ali predvsem zase in to vsak trenutek posebej in sedaj – ta hip, pa ta hip, pa še ta hip, itd. do konca. :-).
Lep pozdrav
marinec
P.s.: Drugih se ne da spremeniti, da bi postali radio-aktivni, če so težka voda 🙂 in nezaiteresirani za karkoli, če so pasivni, lahko pa spremeniš sebe in to ni nujno, da ostaneš na mestu, kjer si in gradiš upanje, dom, družino, zvestobo v taki obliki, kot jo ti nam opisuješ. To, kar opisuješ, ni podobno temu, kar ti misliš, da je. 🙂 Vse to velja tudi za a_petišestdeset, ki bi lahko o tej problematiki povedala še marsikaj več…
Moj oče je tudi pravzaprav vedno hodil par korakov pred nami, ostalimi.
Danes sta oba že stara in betežna, ampak ko ON hoče mamino družbo, ona mora biti vedno v bližini. Če gre kam že samo za dve uri, so že očitki. Ko je pa doma, se zvrne pred TV in se mu ne ljubi ne pogovarjat, ne vsaj časopis brat ali križanke reševat … Edino vstati iz fotelja za obroke.
Ko je bolna, samo nestrpno sprašuje, kdaj bo že zdrava. In gleda TV.
Tvoj mož me zelo spominja na mojega fotra. Pa pazi, pred 20, 25 leti smo imeli Slovenijo ena, dva, pa HTV in če je bilo vreme naklonjeno, ORF.
En moment je še, kateri se je odkril nedavno. Na slovesu od ženske, ki predstavlja moje krvne korenine, a mi je bila od nekdaj tujka. Daljna sorodnica je skozi drobce pripovedi odgrnila plast, o kateri nisem razmišlala. Odstrnil se je vzorec, ki ga je ponovila moja mama in ki ga je vcepljala skozi mladost naprej svojim hčeram. Nekaterih se je bolj (izrazi se sčasoma skozi bolezen), drugih manj prijel in zdaj razumem, zakaj ji je nedolgo nazaj ušlo, da se obnašam, kot “da ne bi nikoli slišala za noben nauk”. Ni lahko, nekaj časa rabiš, da dojameš, da bi v tem moral videti celo pohvalo. Da se moraš za drugačnost zahvaliti vsem (tokrat poudarjam) ženskam, ki so ti razdale tisto modrost, ki skozi rodove prehaja po ženski strani.
Mama ob rojstvu otroka ne preneha biti ženska. Če boš znala ohraniti to pretočnost energije, predvsem pa se zavedati, da je ta vloga enako pomembna kot materinstvo, boš našla način, da zbudiš moža. Če ti ga ne bo uspelo ob tem, da ne vržeš takoj puške v koruzo, razmisli, ali je še vredno leta živeti tako.
En moment je še, kateri se je odkril nedavno. Na slovesu od ženske, ki predstavlja moje krvne korenine, a mi je bila od nekdaj tujka. Daljna sorodnica je skozi drobce pripovedi odgrnila plast, o kateri nisem razmišlala. Odstrnil se je vzorec, ki ga je ponovila moja mama in ki ga je vcepljala skozi mladost naprej svojim hčeram. Nekaterih se je bolj (izrazi se sčasoma skozi bolezen), drugih manj prijel in zdaj razumem, zakaj ji je nedolgo nazaj ušlo, da se obnašam, kot “da ne bi nikoli slišala za noben nauk”. Ni lahko, nekaj časa rabiš, da dojameš, da bi v tem moral videti celo pohvalo. Da se moraš za drugačnost zahvaliti vsem (tokrat poudarjam) ženskam, ki so ti razdale tisto modrost, ki skozi rodove prehaja po ženski strani.
Mama ob rojstvu otroka ne preneha biti ženska. Če boš znala ohraniti to pretočnost energije, predvsem pa se zavedati, da je ta vloga enako pomembna kot materinstvo, boš našla način, da zbudiš moža. Če ti ga ne bo uspelo ob tem, da ne vržeš takoj puške v koruzo, razmisli, ali je še vredno leta živeti tako.[/quote]
Še en dodatek: ljudem, ki naj bi te poznali oz. znali opazovati, težko prikriješ, kar se dogaja v tebi. A nekateri ne znajo prebirati teh znakov oz. se skozi leta naučiš potlačiti svoje želje globoko vase, če nisi prepričana, da bodo na drugi strani razumljene oz. sprejete.
Zato: spregovori. Naj mož ve, kaj se dogaja v tebi. Daj mu možnost, da spregleda, kako situacijo vidiš ti oz. odreagira, tako kot misli in čuti. Potem se bo zbistrila slika.
P.S.
Naj bo v tem nekaj dobrega, kar lahko dam za slovo.
Ti povem za naslednjo fazo? Ugotovila boš, da ti je neprimerno bolj fino, če ga ni zraven. Potem boš brala Kojce in njemu podobne knjige, hodila na predavanja o odnosih, se filtrirala skozi gibanje in iskala mir v naravi,… Da boš ohranila gnezdo do trenutka, ko otroci odrastejo.
Potem boš razčistila zapuščino ženske linije preteklosti, ki ti je leta po kapljah vcepljala čut dolžnosti do vseh, le sebe ne in zažela biti – ženska. Tudi berlinski zid je bil enkrat porušen…
Ukrepaj danes, ne čez leta.[/quote]
je resnica!
Ti si pa še drugič noseča s tem teletom!”
En moment je še, kateri se je odkril nedavno. Na slovesu od ženske, ki predstavlja moje krvne korenine, a mi je bila od nekdaj tujka. Daljna sorodnica je skozi drobce pripovedi odgrnila plast, o kateri nisem razmišlala. Odstrnil se je vzorec, ki ga je ponovila moja mama in ki ga je vcepljala skozi mladost naprej svojim hčeram. Nekaterih se je bolj (izrazi se sčasoma skozi bolezen), drugih manj prijel in zdaj razumem, zakaj ji je nedolgo nazaj ušlo, da se obnašam, kot “da ne bi nikoli slišala za noben nauk”. Ni lahko, nekaj časa rabiš, da dojameš, da bi v tem moral videti celo pohvalo. Da se moraš za drugačnost zahvaliti vsem (tokrat poudarjam) ženskam, ki so ti razdale tisto modrost, ki skozi rodove prehaja po ženski strani.
Mama ob rojstvu otroka ne preneha biti ženska. Če boš znala ohraniti to pretočnost energije, predvsem pa se zavedati, da je ta vloga enako pomembna kot materinstvo, boš našla način, da zbudiš moža. Če ti ga ne bo uspelo ob tem, da ne vržeš takoj puške v koruzo, razmisli, ali je še vredno leta živeti tako.[/quote]
V razmislek obema.
Moja sorodnica… lastni otrokom ni ravno stala ob strani pa so se kar sami porihtali. Precej je dala na lastno samostojnost in izponitev lastnih ciljev in želja. Danes vnuki pridejo na obisk le redko pa še takrat bolj ali manj na pobudo staršev (beri teženja staršev). To je prva skrajnost.
Druga sorodnica ima skrbnega moža, ki se je veliko ukvarjal prav z njo. Na stara leta se ženska psihično zažira v njegov zdrav razum, poleg tega pa je še zelo slabo pokretna. Z gospodom globoko sočustvujem, zaradi situacije v kateri je in mu izrekam globoko spoštovanje zaradi nesebične skrbi za ženo. Druga skrajnost.
Ne prva ne druga pot nista ne pravi ne dobri. Potrebno je najti nekaj vmes. Občasno je treba razbiti tudi monotonost življenja (tv pa to…). Sicer se pa v večji meri strinjam z marincem, ki je kar moder mož.
Kakor kdo… Pri nas to ni tako, otroka gresta na obisk brez pričakovanja, da bosta dobila denar ali kake druge materialne dobrine…
Žalostno, če je tako, da vnuki pričakujejo predvsem denar in materialne dobrine, res žalostno.[/quote]
saj otroci ponavadi nič ne pričakujejo, ampak njihovi starši, ki budno pazijo, kolikokrat so bili njihovi starši na voljo, komu so kaj dali in komu ne….
Kakor kdo… Pri nas to ni tako, otroka gresta na obisk brez pričakovanja, da bosta dobila denar ali kake druge materialne dobrine…
Žalostno, če je tako, da vnuki pričakujejo predvsem denar in materialne dobrine, res žalostno.[/quote]
saj otroci ponavadi nič ne pričakujejo, ampak njihovi starši, ki budno pazijo, kolikokrat so bili njihovi starši na voljo, komu so kaj dali in komu ne….[/quote]
Drži, kakor kdo in kakor kje. To so zame precej negativne reči in se z njimi namenoma ne obrmenjujem, posledično s tem nisem nikoli obremenjeval svojih otrok.
Je pa zelo zanimivo, kako otroci opazijo favoriziranje določenih vnukov…. To se je zgodilo pri nas, potem pa so od starih staršev začela deževati vpašanja: Zakaj pa se tvoja otroka do naju tako obnašata? Zakaj se ne želita pogovarjat? Opazil sem, da redko želita k nama – zakaj?
Glede na to, da nisem neumen, sem iz rokava stresel konkretne primere favoriziranje enega od vnukov, sledil je šok in ostro zanikanje in na koncu je padla sodba, da ščuvam otroka proti tastu in tašči. Seveda nisem v pričo otrok niti z besedo niti z dejanjem nikoli nič takega naredil.
Problem je globje v naši psihi, gre za to, da se ljudje na določene osebe bolj navežemo kot na druge in v takih primerih se tisti, ki se tega zavedajo, potrudijo to kompenzirat. Ljudje, ki pa tega ne razumejo, niso tega sposobni doumet pa potem odreagirajo narobe in stvar še poslabšajo.
Po domače – Če želiš imeti dobre odnose v širši družini potrebuješ “zrajtalo”… 😉