Z možem sva poročena 10 let in imava dve hčerkici (5 in 9 let), stara sva 35 let. Vsa leta sva se imela zelo rada in si vse zaupala, večkrat hodila kam ven s prijatelji, v družbo.. Lani februarja je mož izgubil službo v kateri je bil zaposlen 8 let in je bil čisto obupan. Več kot pol leta sem mu stala ob strani in ga tolažila ter prosila naj si začne iskati drugo službo (ima visoko izobrazbo in govori tekoče dva tuja jezika). Vendar se ni strinjal in je čakal, da bo šla iz službe še bivša direktorica (ki jo zelo ceni – stara 55 let). Veliko sem se družila z njima (hodila ven na pijačo, kosila, na njen vikend, skupaj smo bili na morju…). Potem sem ugotovila, da je odnos mojega moža do nje preveč zaupljiv in je ona najboljša v vsem (kuhanju, izgledu, nasvetih itd.). Mož se je lahko z njo pogovarjal ure in ure o vseh mogočem, jo nenehno klical po telefonu, vozil naokoli s svojim avtom, z menoj pa vedno manj. Ni hotel več razumeti, da smo še vedno družina in je ne potrebujemo.
Iz tega razloga sem se odločila, da se ne bom več družila z njima saj je vse to šlo po moji oceni predaleč. Mož mi je to zelo zameril in njo izpostavil tako, da ona ni meni nič naredila zato ni razloga da se z njo nočem več družiti. Sam je seveda še naprej v tesnih stikih z njo. Z njeno finančno pomočjo sta v jeseni lanskega leta ustanovila privatno podjetje v njenem stanovanju in posodila mu je denar za nakup avtomobila. Uporablja ga za službene namene, manj za družino. Jaz avta nimam pravice voziti in ga ne smem več klicati čez dan na telefon, ker je to čas njegove “zasebnosti”. Prav tako nimam pravice spraševati kje se nahaja in kdaj pride domov. Možev posel še ni stekel, zato moram vse obveznosti pokrivati sama, poleg tega s svojim obnašanjem izsiljuje od mene še dodatno denar (za bencin, telefon itd). Hkrati zahteva da nanj prepišem polovico stanovanja, ki je sedaj v celoti napisano name. Izjavil je, da mu trenutno ni nič do mene in je z menoj samo še zaradi otrok
Več ali manj doma skoraj nič ne govori (samo z otroci) in tudi na večkratne moje prošnje, da se pogovoriva kako naprej, noče kaj dosti slišati. Če ga že prepričam v to, v glavnem poslušam same očitke za vseh 10 let nazaj (kako je bil ves čas trpinčen od mene, da je sedaj problem ker nima denarja, da sem pokvarjena in hinavska itd). Vem, da sem zaradi njegovega ignorantskega obnašanja v zadnjem času večkrat izgubila živce (npr. vpila sem ali skrila sem kakšno njegovo priljubljeno stvar), kar je vse še poslabšalo in je še bolj ponorel.
Svojih staršev nimam več živih, njegovi pa so se v zadnjem času postavili povsem na njegovo stran in mi celo zagrozili, da bodo ob naslednjem “mojem izbruhu” poklicali socialno službo, da mi vzame otroke. Najhuje je, ker moram biti z njegovimi starši kljub temu v prijateljskih odnosih, ker večkrat čuvajo najine otroke in so tudi sicer nama vedno materialno pomagali kakor so mogli.
Kako menite naj zopet vzpostavim izgubljen odnos in vrnem zaupanje, saj sem prepričana, da je razlog v vmešavanju te osebe? Iz njegovega odnosa do nje sem ugotovila, da ji vse poroča o dogajanjih doma, ona pa mu daje “nasvete”.(Mimogrede: je poročena vendar ne živi skupaj z možem). V “mučni tišini” ne morem več živeti in sem čisto na koncu z živci. Na nogah me držijo le še pomirjevala in ljubezen do otrok.

.

Draga Silvestra, mislim da nisi edina duša na tem našem svetu, ki ga pestijo takšne težave. Ljudje smo bili prej navajeni na redne službe, redne plače, čutili smo nekakšno varnost, zdi se mi nekako bolj smo se spoštovali, si pomagali.
Potem pa glejga zlomka – naenkrat smo ostali na cesti brez sredstev, tavamo v temi, naša kurajža nas je zapustila, za nami je družina, navadno eden zaposlen, ali socialna podpora, malo dela na črno in se nekako živi. No vsi se z tem ne strinjajo, iščejo izhode za boljše življenje če ravno včasih tudi po ceno svoje družine. (kar pa seveda ni vedno prav) Veš včasih je sodelovanje partnera, ki ni v družinski družbi zelo moteče. Če je mož postal podjetnik, soustanovitelj z svojo sodelavko, moje mnenje je, da se odnosi med njima niso nič spremenili ” verjemi mi”mogoče imaš ti drugačne poglede na njihovo obnašanje, ki pa ni čisto nič drugačno kot je bilo, Je pa ena druga reč, odnosi med tabo in njima dvema so se verjetno močno spremenili, kar si ti opazila – kajti skupno podjetništvo, naredi bolj zaupne odnose, ker to zahteva sam uspeh dela. Po mojem poskušaj sebe prepričati da je to njihovo delo. Čeni kaj nujnega, ga pusti naj v miru opravlja svoje delo, kajti če bo on imel uspeh, boš verjetno najbolj to čutila ti in vaši otroci.
Naj ti navedem en primer : Imel sem dobrega znanca obrtnika ,poznala sva se preko 30 let in če bi jaz vprašal njegovo ženo : kje je mož? Odgovor bi vedno bil neznam kje hodi.
Svetujem ti, tako kot je mož spremenil svoje delo, boš morala tudi ti spremeniti svoj odnos do njih in njihovega dela. Mislim da je na tebi, da se odločiš za način
in potko življenja, ki bo osrečila tebe in tvojo družino. Če ne moreš drugače, idi za kakšno uro v naravo, tam se razjoči in iztresi iz sebe slabo energijo, ki te duši. Naponi se z pozitivno energijo, ki bo ti dala moč. Kar se pa tiče njegovih staršev, glej da jih neboš prizadela, in se lepo z njimi pogovori. Daj jim vedeti da si sedaj v tvoji družini ti gospodar (zaradi moževe odsotnosti) in ne ona dva. Načeloma pa stari in mladi ne grejo skupaj, zelo redki primeri da se razumejo.
Želim ti, da bi se tvoje družinske razmere, v najkrajšem času utirile na pravo pot
in da bi živela srečno družinsko življenje.
LP
Atej

Spoštovani!

Vaš mož je čustveno navezan na svojo kolegico, ki mu na drugi strani igra tudi vlogo matere in zaveznice ter morda še kaj. Moževa kolegica pa igra vlogo reševalke in delilke nasvetov. Ke rne obvlada svojega odnosa z možem, to rešuje tako, da želi vašemu možu pomagati.

Premislite, koliko časa ste ga še pripravljeni takole podpirati in mu omogočati, da se bo tako obnašal do vas. Verjetno se ne zavedate, toda vi mu s tem, ko mu dajete denar, plačujte vse stroške in še njegove račune, omogočate, da vas zajeda (parazitira na vas).

Se vam ne zdi čudno, da ga čez dan ne smete klicati in kot njegova žena vedeti, kje je in kaj počne? Kje je med vama potemtakem zaupanje, odnos?

Ste razmišljali o tem, da če nanj napišete polovico stanovanja, boste lahko ostali brez vsega? In kje boste potem živeli? In nenazadnje s čim si je vaš mož zaslužil polovico stanovanja? Velika verjetnost je, da jo bo, ko bo potreboval denar, enostavno prodal. In kje boste takrat živeli vi in otroci?

Mož z vami ni zaradi otrok, temveč zaradi tega, ker ima od vas koristi (pranje, likanje, status………). Biti z nekom zaradi otrok je zloraba. Zlorabljamo otroke za svoje interese. Otroci, čeprav stvari ostanejo nedorečene, neizrečene, ali kar je še tega, čutijo, kaj se dogaja med starši. Vase posrkajo vso napetost in podobno. Vse to pa največkrat izrazijo na različne načine (molk, zaprtost vase, nemir, hiperaktivnost, močenje postelje, jok, nezmožnost koncentracije, učenja……………..).

To, da zgubljate živce, vas nikamor ne bo pripeljalo. Energijo izgubljate po nepotrebnem, vsekakor pa to ne vodi v rešitev ali izboljašnje odnosa. Da skrivate njegove priljubljene stvari je psihološka igra, ki je nesmiselna in samo omogoča patološko stanje med vama z možem.

Da so se njegovo starši postavili na njegovo stran, je za vašega moža povsem razumljivo. V kolikor bi bili njegovi starši čustveno zreli, se ne bi postavili na nobeno stran, temveč bi vaju pustili in na nek način “prisilili”, da sama rešujeta svoj odnos. Grožnje, da bodo poklicali socialno službo, ob vašem naslednjem izbruhu, so le grožnje. Socialna služba, ali natančneje Center za socialno delo, ki je krajevno pristojen, glede na vaše stalno bivališče, nima nikakršnih pristojnosti, da odvzame otroka, to sedaj dela sodišče, seveda pa lahko na predlog centra za socialno delo, vendar čisto zaradi drugih razlogov, ki se ne nanašajo na vaše izbruhe in so točno določeni. Seveda pa vaši izbruhi vsekakor niso primeren način odzivanja na stanje in situacije, v katerih se znajdete in z vaše strani pomenijo samo nemoč in to vaš mož čuti. Razmislite pa o tem, če so vaši otroci dolžni poslušati vaše izbruhe in to, kar se dogaja med vama z možem in kaj imajo oni pri vsem tem? Zreli ljudje konflikte rešujejo na drugačen način. Vidva z možem pa s tem otrokom zavedno in nezavedno delata škodo in velika verjetnost je, da bodo vaši otroci, že sedaj in ko bodo odrasli reagirali prav na tak način, v več ali manj vseh konfliktnih situacijah. Otroci namreč svoje starše posnemajo in tako se ti vzorci vedenja prenašajo iz generacije v generacijo. Dobro bi bilo, če bi premislili o tem in se pričeli zavedatai svojih reakcij, ter na tem skušali kaj narediti. Ena od možnosti je, da vsakič preden pride do izbruha, zapustite prostor in se najprej pomirite, šele nato povejte svoje občutke in misli, ki naj ne bodo obtožbe, temveč res vaši občutki. Primer tega npr. je, namesto da zbruhate jezo in bes, lahko možu poveste, da se ob tem, ko ga ni in ko ne veste, kje je, počutite osamljneo, jezno, nepomembno, na drugem mestu, skratka vse tisto, kar čutite, toda brez obtožb.

Niste pa napisali, kaj je mišljeno pod tem, ko vam mož pravi, da je bil ves čas trpinčen od vas, premalo ste napisali o tem, kaj se je dogajalo med vama, kot to, da sta se imela zelo rada in si vse zaupala. In kaj v vašem primeru pomeni, da sta se imela rada in si vse zaupala? O čem sta se z možem v preteklosti pogovarjala, kaj sta počela skupaj, kaj so bile vajine skupne točke in podobno?

Ste kdaj razmišljali, kako je v odnosu, kjer se imata dva res iskreno rada in si zaupata, mogoče, da se stanje obrne na glavo, tako rekoč kar čez noč? Sami pri sebi premsilite, kaj za vas pomeni, da sta se imela rada (to je namreč sedaj izraženo v pretekliku) in si zaupala (prav tako preteklik). Kaj pa sedaj? Ali imate moža še vedno radi, mu zaupate? Pomembno si je osvetliti stvari in o njih premisliti ter vedeti, kaj vi sedaj pričakujete od vašega moža in česa si pravzaprav želite? Kaj je tisto, kar bi lahko naredila skupaj, brez nenehnega obtoževanja in kritike? In to morata razrešiti sama, brez njegovih staršev. Njegovim staršem bi bilo dobro postaviti mejo, če je mož ne more, da jo vi, da gre za vajin odnos in da ga bosta reševala sama in da jih prosite, da naj to razumejo.

Zanima vas, kako spet vzpostaviti odnos in zaupanje? Delno ste odgovor že dobili. Pomembno je, da se pričnete zavedati, da sta vidva z možem v tako imenovanem patološkem odnosu in ne v “zdravem partnerskem odnosu”, ki spodbuja rast in razvoj. Razmislite tudi o tem, kako je lahko tretja oseba tista (njeno vmešavanje namreč), ki je lahko razlog vajinemu “slabemu” odnosu. Ali je res lahko to tretja oseba?

Zanimivo je to, da vam ta tretja oseba sedaj pomaga vzdrževati odnos z vašim možem. Očitno ga razume in mu daje podporo, ki je pri vas ne dobi. Sedaj je na vas, da nekaj naredite, da se stanje spremeni. Pomirjevala, za katera pravite, da vas držijo pokonci, vodijo zgolj in samo v zasvojenost in nikakor niso dolgoročna pomoč, če sploh so. Vsekakor pa vas ne more držati pokonci ljubezen do otrok, ker vi potrebujete ljubezen moškega, da boste lahko ženksa in očitno ste namesto z možem sedaj čustveno povezani z otroki (temu se reče čustveno partnerstvo do otroka(ok), kar je zloraba). Vi svojim otrokom zaupate svoje skrbi, ali pa jih na njih prenašate, otroci vas gledajo kako ste žalostni, potrti, nemočni in v njih zbujate občutke doložnosti, da morajo za vas poskrbeti (seveda to poteka na nezavedni ravni, tega se ne zavedate ne vi in ne otroci), potem jim nezavedno sporočate, da njihovega očeta ni in kakšen je in nato še izbruhi. Premislite o tem. Verjetno se ne zavedate, toda jim delate veliko čustveno škodo, ki je nemalokrat nepopravljiva. Sedaj imate možnost, da nekaj naredite pri sebi in da se vaše stanje izboljša.

Dokler ne boste razumeli, kaj se dogaja in se o tem odnosu, ki ga imata z možem osvestili, boste v vsakem naslednjem odnosu, četudi bo z drugim moškim, počeli iste stvari, ki se bodo kar ponavljale, kot jih v tem odnosu. Ali opazite morda kakšno podobnost med vašim odnosom in odnosom, ki sta ga imela vaša starša med seboj in do vas? Kako so vaši starši reševali konflikte in se odzivali v takšnih situacijah? Verjetno prav tako z vpitjem, histerijo, otoževanji?

Dobro je, da se z možem odkrito pogovorita, brez obtoževanja, kaj in kako. Kaj pričakujeta, česa si želita. Odnos se vedno gradi na obeh straneh. Za to, kakšen odnos imata in bosta imela, sta odgovorna oba. Dokler se ne osvestita, bosta vse to ponavljala. Potrebno bo spreminiti način reševanja konflikotov. V kolikor si stvari ne bosta razjasnila, ali da si jih ne boste sami, vam tudi recimo razhod z možem ne bo prav nič pomagal. Pomembno je, da se najprej pričnete zavedati, zakaj reagirate tako kot reagirate, od kje to prihaja, šele na to, pa kakšna so vaša pričakovanja in kaj ste pripravljeni za to narediti. Takrat se bodo stvari pričele spreminjati. Vsekakor je to smiselno, saj si očitno želite izboljašti odnos.

v kolikor ne bosta zmogla sama, kar je včasih težko, si lahko poiščeta terapevtsko pomoč. Možno je, da mož ne bo sprejel tega. Potem si sami poiščite pomoč, s tem imate možnost, da kaj naredite na sebi.

Želim vam veliko volje.