Spoštovani,

naj povem, da se je mož razjezil, ker sem premaknila njegove copate z enega kota hodnika v drugi (1 meter razlike!): rekel je, da sem hudobija babja, da sem glih taka kot moja mati (ki je že 11 let pod rušo in nismo živeli skupaj, sem namreč nevesta v njegovi hiši), ki je spravila moža v grob. Govoril je pod glasom, le toliko, da sem ga jaz slišala in nihče drug.  Že 4 leta ne govorim z njim, ker karkoli rečem, obrne besede proti meni. Bila sem spet tiho, vendar imam uničen dopoldan.  Ne razumem, da mu moja mati še 11 let po smrti ne da miru. Kaj je narobe z mano ali njim? Kaj lahko naredim? Za vse nasvete hvala!

Pozdravljeni,

ko berem to, kar opisujete, se zdi, kot da ste že dolgo v odnosu, kjer ste se morali umakniti iz govora, ker je vsak poskus dialoga postal priložnost za preobrat, napad ali ponižanje. Tisto, kar posebej izstopa, je, da najmanjše dejanje, kot je premik copat, sproži pri njem besednjak, ki ni v sedanjosti. Govori o vaši mami, ki je že dolgo mrtva, kot da je še prisotna in kot da ste vi njen podaljšek. To pogosto vidimo v odnosih, kjer nekdo ne zmore prenesti lastne napetosti in jo projicira v bližnjega. Vaša mati postane simbol nečesa, česar on ne prenese v sebi. Vi pa postanete objekt, na katerega se lahko izlije to, s čimer se ne zmore srečati.

Zelo opazno je tudi, da govori potiho, samo toliko da vas doseže. To nosi pridih pasivne agresivnosti, kot da vas hoče raniti, ne da bi zares prevzel odgovornost za izrečeno. V takšnem vzdušju človek ponavadi začne dvomiti vase, se umikati, postaja previden. Ker ste že štiri leta tiho, si predstavljam, da ste se dolgo zaščitili tako, da ste se umaknili iz odnosa, ki ni bil varen za vašo besedo. In ob tem se človek začne spraševati, kaj je narobe z njim, čeprav je reakcija pogosto obrambna pred zelo bolečim okoljem.

V psihoanalitičnem pogledu se pri takšnih izbruhih pogosto skriva njegova lastna nemoč, strah ali občutek nesposobnosti, ki ga ne more nositi. Namesto da bi se jih zavedel, jih premeče v drugega. Morda je tudi podoba vaše mame zanj način, kako vas zmanjša, vas drži v vlogi nekoga, ki ga lahko obvladuje, ker se sam tako krhko počuti. To seveda ne opravičuje njegovega ravnanja, vam pa lahko pomaga razumeti, da to ni odsev vaše vrednosti.

Za vas bi bilo pomembno, da počasi začutite, kaj je tisto, kar vas je privedlo do tega večletnega molka. Ali je to poskus preživetja v odnosu, ki vas rani. In kaj bi potrebovali, da bi sploh lahko ponovno našli svoj glas. To ni nekaj, kar bi zmogli sami. Pogosto ljudje v takšnih okoliščinah poiščejo varen prostor, kjer lahko pregledajo svoje občutke, bolečino in dvome. Psihoterapija je eden izmed načinov, ki omogoči, da se človek oddalji od te vsakodnevne dinamike in počasi začuti, kaj je njegovo.

Sprašujete, kaj lahko naredite. Ne bi vam dajal preprostih rešitev, ker so pri takšnih odnosih navidez preprosti odgovori lahko celo dodatna past. Bolj bi rekel, da potrebujete prostor, kjer boste najprej slišani, in da ni z vami nič narobe, ker vas boli in ker ne razumete, zakaj nekdo tako reagira. Kar je narobe, je dinamika, ki vas spravlja v tišino in samoobtoževanje.

Če želite, lahko napišete še kaj več o tem, kako poteka vaš vsakdan in kako dolgo je to že tako. Včasih ravno opis drobnih dnevnih stvari pomaga razumeti, kaj nosite v sebi in kaj ste morali potlačiti, da ste sploh lahko živeli ob njem.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj