Pozdravljeni!
Že par let imam problem, ki sem ga do sedaj uspešno rešila. Ko je čas planiranja dopustov, in se vse vrti okrog prostih dni, ki smo si jih zaslužili, se pri nas doma o tem ne pogovarjamo. Zadnjih nekaj let sem bila pobudnik sama in mož ter otroci so se strinjali z izbranim dopustom. Vedno sem pa pogrešala pogovore o možnih različicah in o planih. Mož ima veliko dela in se dopusta do sedaj ni nikoli pretirano veselil. Včasih je namignil, da bi bili raje doma in se hodili kopat, na izlete. Eno leto smo tako napravili, pa smo se šli kopat samo nekajkrat. Letos pa mi je vsega dovolj in si sama pri sebi mislim, pa ne bomo šli nikamor. Vendar po drugi strani pa si dopusta želim, da se umaknemo vsakdanjim stvarem, naglici, obremenjenosti. Ali zahtevam preveč od moža? Ali bi bilo bolje, da smo doma?
Kaj naj napravim, da se bo vsaj malo zanimal za naš skupni dopust, kako v njem prebuditi interes? Prosim za pomoč in nasvet!
Monika

Spoštovana Monika,
iz vašega pisanja kar v oči bije stavek” se o tem ne pogovarjamo”, potem pa na koncu pričakujete odločitev drugih o tem kaj naj storite.Bojim se da problem tiči prav v težavah s pogovarjanjem in ne toliko v izrabi dopusta samega.Niste sicer napisali, kakšno delo opravlja vaš mož, koliko časa mu namenja preko leta oziroma kako sploh poteka dan v vaši družini.Če možu ni do nobenega pogovora, ne le kadar se bliža dopust in se pogovoru umika v delo, se bo seveda na vsak način skušal izogniti preživljanju več dni ali celo tednov v situaciji ,kjer “nujnega dela” ne bo imel in bi vam moral na vprašanja vsaj odgovarjati ali pogovor sam aktivno voditi.Morda je imel v kraju,ki ga predlagaste kot cilj počitnic od prej kakšno negativno izkušnjo( n. pr. moteče slabe higienske razmere,neprijaznost oklice, pomanjklivo udobje, možnost,da bi tam srečal znance, ki jih ne mara itn.), pa tega doslej ni neposredno povdarjal.Vsekakor brez izčrpnrga pogovora med vama ne bo šlo.Vprašajte ga najprej, če bi si želel dopust prebiti z vami, če bo odgovor pozitiven, ga vprašajte,kaj bi si na takšnem dopustu najbolj želel početi in končno kje si predstavlja, da bi se z vami najbolje počutil ,Počasi dodajajte vprašanja o drugih okoliščinah in udeležencih načrtovanega dopusta in določili boste vse moteče dejavnike , ki se jim bo potrebno izogniti. Morda bi šla na dopust vidva sama, sploh pa, kdaj sta si to nazadnje privoščila?Vprašujte, odgovori vam bodo jasno pokazali kaj vam je treba storiti.

Pozdravljena Monika!

Ko sem prebrala vaše vprašanje,sem v njem zame našla popoplnoma
identičen problem.Že kar nekaj let z možem nisva šla na dopust,po njegovi želji,ker pravi ,da nima časa.Ima zasebno obratovalnico
in pravi,da mu je delo pomembneje.Tako sem na njegovo
prigovarjanje”POJDI SAMA”tudi res lani šla sama na dopust z bratovo družino.Imala sem se zares fajn.Letos pa sem ga komaj prepričala,da greva na smučanje(enkratno je bilo),pa mi je po nekaj dnevih dopusta očital,da sem ga prisilila v odhod na dopust.Ne vem,ali mu je res delo pomembnejše od družine(samo mene,otrok ni več z nami)?Ali se tudi njemu ne prileže par dni
počitka?
Res,je kot vam odgovarja mag.Rejec,ni pogovora med nami,zato,tudi
ni planov,ciljev skupnih interesov itd…V temu je velik problem.
Niti ni možnosti,do pogovora,ker se vsaj v mojem primeru, izogiba.
Večkrat se oglašam v forumih,vprašujem za nasvete,odgovore dobim tudi med vami deskarji.Oglasite se mi,če mislite,da si lahko izmenjava par besed.
Sonja

Jaz pa do dopusta težko pripravim bodočega moža. Skupaj sva že pet let in vsako leto je ista zgodba. Na dopust ne bi šel, ker je pač delo, dela v privatni domači firmi, v prvi vrsti in misli, da bo brez njega kaj propalo. Poba je sicer preveč priden in pri teh letih (26) bi še moral misliti na uživanje vsaj 7 dni v letu. Ponavadi je tako, da rezervirava za 7 dni, greva pa samo za 5, ker prej ne more in greva dan ali dva kasneje.
Največji “hec” pa je, da ko pa je na morju, pa domov ne bi šel. Vsako leto pa je ista štorija.
Mislite, da lahko kaj spremenim in ali je to do neke mere normalno, da se toliko posveča delu.

Z mojim možem se absolutno premalo pogovarjava. Vendar ne narobe razumeti, pogovarjava se lahko tri ure in še tri ure zraven, vendar samo o vsakdanjih stvareh, vsakdanjih problemih. Pogrešam pogovore z njim o nama. Ko greva na sprehod, bi mu rada povedala, kaj čutim, kaj pričakujem od življenja, od naju, vendar ne morem. Potiho razmišljam, na glas ne… Leta pa tečejo in vez se rahlja….

Pozdravljena!

Ja,sem že ugotovila,takim pobom,mlajšim,pa tudi starejšim,kot je moj,ki so odvisni od dela,se reče deloholiki.Nič ne bo pomagalo tarnanje,dokler jih DELO ne bo zlomilo,pa bodo morali sami ugotoviti,da rabijo malo premora,da si napolnijo baterije.
Če drugače vse štima med vama,se bo to že nekako uredilo.

Pozdravljena,Sonja