Imam težave z možem in nimam upanja da se lahko še sploh kaj spremeni. Z možem sva skupaj 5 let in od tega 3 poročena. Je edinec in že od začetka sem vedela da je zelo navezan na starše kar se mi je zdelo lepo. Motlo me je edino to da sva je vsako leto na morje in vse izlete povabil se svoje starše in kot novopečeni par nisva imela nobene zasebnosti. Ker je bila tašča takrat brez službe je rekel da zato gresta zraven ker za svoj dopust nimata. Sploh nisem pomisla da bo to nekoč težava ki naju je privedela tako daleč da sva tik pred tem da se razideva. Namreč zdaj imava 2 otroka in tašča hoče bit mojemu prvemu 3letnemu sin dobesedno biti mama.. Ko smo pri njih na obisku ga ne spusti iz rok niti za sekundo,ko ga skregam mu daje potuho in ga pomiluje, ko smo kje drugje ga daje sedet na rob mize da ne morem k njemu, si ga zapira v spalnico in mora z njo na wc, nama pa reče da naj greva spat, čeprav smo pri njih na obisku in še in še. Spretno ji uspeva tudi to, da je mali do mene nesramen, ko je ni v bližini je popolnoma drug otrok. Drugega otroka sploh ne vzame v naročje. Vse to me je začelo hudoo motit in sem možu omenila in dokler nisem dobesedno ponorela me spoh ni želel poslušati. Prej sem bila prepričana da se bo z mamo pogovoril. Ampak on se je totalno v bran postavil svoji mami, mene ima za prevzetnico, da sem hudobna, da mama itaq trpi ker je šel od doma. Na vsak izlet, morje kamor koli gremo ima mož slabo vest da ju ne vzamemo s sabo jas pa si želim da bi mi uživali skupaj kot družina. Gremo na obisk k njim enkrat do dvakrat na teden čeprav so 50km stran in smo tam celo popoldan. Tudi na kak izlet gremo z njima 2x na leto, slišijo se po telefonu vsak dan. In mislim da je to dovolj. Za moža pa opažam da raje vidi da jas trpim kot da bi se pogovoril z svojo mamo. Tudi če mu kako stvar svetujem me ne posluša, če mu pa isto stvar reče mama pa takoj verjame in se tega drži. Nasploh ni srečen z nami brez nje. Za vikend bi si najbolj želel da gremo k njim in smo tam par dni, meni že je pa sama misel na to grozna, zaradi posesivnega odnosa njegove mame do otroka. A se spoh da tu kaj naredit? Je imela katera takega moža in sta potem uredila stvari?

Spoštovani,

najprej: pogum! Zmeraj se da kaj narediti. Vendar se oborožite s potrpežljivostjo in predvsem z znanjem. Literature na temo posesivnih mater in sinov, ki so njihovi čustveni partnerji, je ogromno. Takšna mati vidi v snahi tekmico, ne glede na to, kakšna ta snaha je, in gre preko trupel (škoduje vajinemu zakonu, škoduje sinu, škoduje vnuku, vse zato, da bi to »tekmico« izrinila, porazila, uničila). To kaže na globoko motenost – kako razsežna je pri vaši tašči (in možu), na prvi pogled ne morem oceniti, kar pa niti ni tako pomembno, pomembno je, da se vi pred njo ogradite in zaščitite, kolikor se le da, ker s takšnim človekom ne moreš razumno razpravljati.

Dvakrat na teden na obisk 50 km daleč k ljudem, ki vam škodujejo, je nespametno. Smiselno bi bilo pretehtati, zakaj ne bi mož odhajal na obiske sam oz. s starejšim sinom, isto velja za druga druženja. Res pa je, da se ob zapiranju z vnukom v spalnico in na WC pojavlja veliko zelo resnih vprašajev. Če bi šlo za normalno babico, ne bi bilo to nič posebnega, v luči povedanega pa ste kot mama vznemirjeni – in prav je, da ste. Kot tašča nima meja s sinom, to z vso silovitostjo nadaljuje tudi pri vnuku. Takšne narcisistične matere so pravi čustveni in energijski vampirji in tragedija njihovih sinov je, da namesto zdrave materinske ljubezni dobivajo patologijo. Prav zato pa so tudi nezmožni brez ustrezne pomoči prerezati popkovnico. Vedno znova se vračajo po ljubezen, namesto nje dobijo strup, in potem se vračajo znova, v strastnem nezavednem upanju, da jim bo morda namesto strupa tokrat nalila ljubezni … ampak jim je ne bo.

Tukaj boste pod razdelkom Tašče in snahe našli nekaj mojih odgovorov, v katerih boste dobili koristne informacije napotke tudi zase, saj je bistvo problema identično vašemu: Vaš link

Ker pa nimate problemov samo s taščo, ampak tudi z možem, vama absolutno svetujem partnersko terapijo. Težko, da bi do uvida prišel samo v pogovoru z vami.

Kaj pa pravi tast oziroma možev oče? Bi lahko on stopil na tvojo stran oziroma se pogovoril s sinom? Mogoče je tudi on tukaj nekakšna žrtev.

V tovrstni patologiji na tasta nima smisla računati, ker igra kompatibilno polovico (oz. tretjino) te disfunkcionalne družine. Če bi bil on “normalen”, bi bodisi z ženo že razrešila težave in se ona ne bi prisesala na sina kot na nadomestnega partnerja, bodisi bi jo zapustil, ko bi videl, da se ona spremenila ne bo.

Nasty1111, tole je res “nasty” in samo še hujše bo. Kaj lahko storiš? Rešiš lahko sebe in otroka. Oba otroka, seveda! Tu se ne strinjam s terapevtkinim predlogom, da bi tvoj mož obiskoval starše skupaj s starejšim otrokom, nikakor ne. Tu se že odvija proces, ki bo hudo prizadel oba tvoja otroka. Prekini ga čim prej. Narcistične ženske si med več otroki/vnuki izberejo zlatega otroka in grešnega kozla. Tvoj večji je zlati otrok, mlajši je/bo grešni kozel. To bo katastrofalno vplivalo na oba. Ja, na oba. Nekateri mislijo, da jo zlati otrok bolje odnese. Praksa pa kaže, da jo odnese pogosto še slabše kot grešni kozel, ker drugi prej dojame svoje težave in poišče pomoč, zlati otrok pa pogosto do smrti životari, ne da bi dojel in ozavestil, zakaj. (In seveda to prenaša na svoje otroke, ti pa potem na svoje otroke …)
A naj nikar ne pride do tega. Ti si ju dolžna kot mati zaščititi.

Odnos tvoj mož + njegova mama je popolnoma nezdrav. Pobrskaj po literaturi ali po spletu. Diagnozi rečemo tudi “mamin sinček”. In to ni noben hec, to je huda reč, ki sinu, če se ne zdravi (psihoterapevtsko), uniči življenje, na žalost pa ga večinoma uniči tudi sinovi partnerki in otrokom. Odvisno od tega, kako hitro partnerka spregleda, kaj se dogaja, in kaj potem ukrene.

Ti si hitro spregledala (vsaj do neke mere, sklepam po tvojem pismu), čeprav imaš isto težavo kot vse, ki smo to dale skozi: največji problem vidiš v tašči. Pa ni. Največji problem je v tvojem možu. Tudi če tašča danes umre, tvoj mož ne bo zdrav in tvoja družina ne bo srečna. To, kar zdaj izživlja z materjo, bo potem izživljal kako drugače, seveda spet toksično in za vajin odnos in družino škodljivo.

Knjiga, ki jo kupi, če moreš in če je še na voljo, in ki ti je tu lahko zelo v oporo, je Strupeni starši.

Mož bo stopil na pot (o)zdravljenja šele takrat, ko bo spregledal, da ima težavo. Prej ne. Kdaj bo to? Kdo ve. Sama sem se trudila 12 let, do točke, ko sem mu mirno, a popolnoma odločeno predlagala: ali psihoterapija ali ločitev. Poti naprej ni bilo več. Čakala sem predolgo in precej škode je že bilo storjene, in to plačujem še danes. Pa vendar je naše življenje čisto drugačno, kot je bilo. Oba z možem sva med in po terapiji pravzaprav šele odkrila, kaj je v resnici ljubezen.

Ti ga ne moreš prisiliti. Lahko seveda predlagaš terapevtsko pomoč, lahko malo tako zaviješ, da se ti zdi, da jo potrebuješ ti, da pa bi ti veliko pomenilo, če bi te spremljal. Tako in tako jo v resnici potrebujeta oba. Če te zavrne, jo poišči sama, da boš zmogla storiti ustrezne korake in rešiti tiste, ki jih lahko: sebe in otroka. To ne pomeni, da bi za vekomaj veke presekala vse stike z možem in njegovimi starši, pomeni pa, da bi se vaši odnosi korenito spremenili in da bi bili ustrezno regulirani (natančno določeni stiki).

Tega najbrž zdaj ne želiš slišati. Rada bi prebrala, kako smo se me, ki smo to dale skozi, z možem pogovorile in je šlo na boljše. Na žalost pa to ne deluje. Odnos tvojega moža s starši oz. materjo je tako dolgotrajen (od njegovega rojstva!), tako patološki, mož je tako zraščen z njim (on misli, da je vse, kar si opisala, popolnoma normalno in da vsi tako delajo), da bo zelo verjetno potreboval več let terapije, da si bo prišel na jasno – seveda, kot rečeno, pod pogojem, da se bo najprej zavedel, da je tu nekaj zelo narobe.

Marsikdo, bojim se, da večina, se nikoli. Poznam primer, ko je sin že imel dva otroka, svojo hišo, seveda ženo, pa je hodil vsako popoldne k mami “pomagat delat” (takih zgodb je na žalost tudi na teh forumih ogromno) in pogosto tam celo prespal! To je počel, dokler ni mati umrla. Medtem sta hčerki odrasli, žena je postala obupana in zagrenjena, tudi njen odnos do hčerk oz. njun do nje ni bil v redu: hčerki sta nihali med pomilovanjem uboge, same matere, in obsojanjem matere, zakaj ne naredi nečesa, da bi bili “normalna” družina. Danes je stanje tako, da ena sploh ne govori ne z mamo ne z očetom, druga pa zelo redko. Skratka – ruševine.

Tvoj mož pa ni srečen, tudi če je pri starših oz. so oni z vami. To ni sreča. To je le krpanje nečesa, da ga občutki dolžnosti in krivde ne razžrejo, ker si je drznil zapustiti starše. In iskanje ljubezni pri starših, kot piše tudi terapevtka, ljubezni in potrditve, da je vreden, da je ljubljen, da je dober – tega pa pri starših ne bo nikoli dočakal, pri drugih (npr. pri tebi) pa mu ne bo pomenilo dovolj.

Poskusi ga torej povabiti na terapijo (čeprav kakor “zase”). Mirno mu povej, da tako ne boste mogli živeti in da je prioriteta vsakega odraslega človeka, ko se osamosvoji in si osnuje družino, prav to: partner in družina. Toliko, da se izjasniš. Zaleglo ne bo, saj on zdaj v tebi vidi sovražnico (kar dokazuje to, kar si opisala, da ti govori). Pobrskaj tudi po forumu Mejna in narcistična osebnostna motnja – za svojce, če želiš nekaj več izvedeti o svoji tašči.

Srečno!

Hvala, Ilonina, da ste opozorili na to, tudi jaz se ne strinjam s to svojo idejo – čeprav sem mislila, da sem jo v nadaljevanju dovolj jasno ovrgla. Torej naj tu še enkrat eksplicitno povem – zaščititi je treba tudi vnuka.