mož mi očita, da so vse napake otrok moja krivda
Pozdravljeni
KOt že v naslovu – karkoli otroci naredijo narobe mi mož očita, da sem kriva jaz. Saj vem, da so otroci slika staršev, ampak me zelo boli. Mož zanje skoraj nima časa. Imamo kmetijo in je veliko zunaj. Ko kakšen dan malo bolj spremlja dogajanje okrog otrok, takoj vidi da je vse razmetano, da ne jedo lepo, da se grdo obnašajo, da jim ne znam postaviti mej……
Meni se vse skupaj ne zdi tako zelo hudo, res pa je, da igrače niso vedno na svojem mestu (ali pa so na svojem mestu – po tleh), pri mizi tudi, seveda kakšen od otrok kaj reče, pa se mu drugi smejijo… To moža zelo jezi in ga spravlje ob živce, saj včasih so hrano bolj cenili, pravi.
Otroci se nikakor ne norčujejo iz hrane, a smeha pa je pri mizi kar nekaj.
Ker je otrok 5 je meni zelo težko vzdrževati red. Ko se lotijo risanja je takoj polna miza barvic… če pride mož se spet drži za glavo… Potem se starejši lotijo pospraviti, mlajši pa malo nagajajo in je včasih kar pestro.
Še bi lahko naštevala, a mislim da sem vsaj malo orisala situacijo.
Sedaj prosim, če mi lahko kdo pomaga – kako naj razumem moža – ima prav s svojimi očitki, ali naj mu na kakšen razumen način dopovem, da le ni vse tako enostavno kot on misli.
Če dopovedati – kako mi dopovedati – on časa zanje nima toliko, da bi kakšen dan obrnila starševske vloge.
Sem prav obupana in počutim se kot nesposobna mati, ki svojim otrokom ne zna postaviti mej.
Ps: Povratne info. od ostalih ljudi, šole, vrtca dobivam zelo v redu in do sedaj mi še nihče ni rekel (razen moža), da NAJINI otroci ne ubogajo in da so nemogoči.
Hvala in lep pozdrav, Katja
Katja pozdravljeni
Lepo je brati o veliki družini in vesel sem , da uspete spregovoriti o stiski, ki niti malo ni zanemarljiva. Spodbudno je tudi , da se težave zavedate in želite nekaj narediti v tej smeri . Iz pisanja je čutiti strah, negotovost in jezo ker ni drugače oz. kot bi morali biti v blagor otrok in celotne družine.
Zavedati se moramo, da sta tako za dobro patnerstvo, kot tudi vzgojo otrok, odgovorna oba roditelja. Eden ne more nadomestiti drugega, naj se še tako trudi.
Mogoče bi bilo na mestu, da moža kljub delu na kmetiji bolj povabite med vrvež otrok, naj ga začuti, sodeluje, …. Kaj mož naredi, da bi bilo drugače, oz. po njegovi želji. Vem, da je težko v današnjih časih in kmetija zahteva ogromno energije in časa, ma družina je na prvem mestu, kar bomo v otroke vložili, se obrestuje- ostaja. Otroci so največji spodbujevalci, pokazatelji in motivatorji staršev, zakona, odnosa, … in le začutite kaj vama sporočajo. Mar z pretiranim kričanjem, razmetavanjem, tmoglavostjo, … ne kličejo po hotenosti, sprejetju, po očetu, ki ga tako zelo potrebujejo.
Verjamem, da se počutite nesposobno in obupano, vendar so to le občutki, ki v resnici to niso in to niti malo ne drži. Ste sposobna, odgovorna mati, katera je le utrujena, pa še od moža ni deležna prijazne , sočutne besede.
Očitki so psihično nasilje in ga niste dolžni prenašati, zato boste morali možu postaviti meje in spoštljivo a odločno povedati, kako se počutite ob njem in njegovih očitkih in razvrednotenju vaše vloge. Se počutite odrinjeni, jezni, nemočni, prestrašeni, …. povejte mu to !!
Mož bo vsekakor moral prevzeti svoj del odgovornosti do družine in on pri sebi in do otrok postaviti meje, ne pa krivdo zvračati na vas, pa se še naprej skrivati za delom na kmetiji. Naj se osvobodi čustvene navlake in si dovoli biti prvo partner, oče in šele nato kmet. Pa prosim, ne zagovarjajte moža, da nima časa ! Odločiti se morata … oba !
Srečno.
Imava tri otroke-13 in 9 let,17 mesecev,septembra pričakujemo četrtega.Mene je na začetku tudi motilo,ko sem se na vsakem koraku spotaknila v nekaj,vedno bi moralo biti čisto itd.In ker se z možem o tem nisva nikoli pogovarjala,sem mislila,da nered moti tudi njega.Pa mi je nekoč dejal,da dokler še pridemo iz enega prostora v drugi prostor,je še vse v redu.Oba sva zaposlena,zato se mi včasih niti ne ljubi po cele dneve pospravljati.So pa otroci navajeni,da pospravijo za sabo,ko se ne igrajo več.Starejša dva imata včasih svoji sobi kot da bi bili na ruski fronti oz.kot da bi padla bomba.Pa se zderem enkrat na mesec,da pospravita in počistita.Drugače pač poskrbim,da ni prahu,pa da je kolikotoliko pospravljeno.Saj poleti so itak cele dneve zunaj,pa je pač tam malo bolj navlečeno,pa kaj.Otroci bodo enkrat odrasli,mogoče odšli,kdo pa bo potem poskrbel za “zabavo”?
“POSPRAVLJANJE IN ČIŠČENJE KO IMAŠ OTROKE, JE PODOBNO KIDANJU SNEGA MED SNEŽNIM VIHARJEM.”
Mama3x – prav tako razmišljam tudi jaz in se z vsemi navedbami strinjam. Tudi pri nas otroci za seboj pospravijo, ko se nehajo igrati. S tem nimam nobenih težav. >Otroci vedo, da je potrebno za seboj pospraviti in tudi sicer so za moje pojme zelo samostojni. Pomagajo pometati, sesati, obešati in zlagati perilo, kuhati (to sicer bolj težko gledam, a malo jim že pustim zraven loncev, čeprav je potem zame še več dela – to moža zelo razjezi…, a le tako bodo otroci spoznali kako se skuha kosilo…).
Moje težave je zelo dobro in 100% razumel Prince (zgoraj). Sem se zelo zamislila, ko sem prebrala odgovor. Prav to je to – psihično nasilje moža, ko vidi, da otroci niso 100% taki, kot bi jih on rad “narisal”. Potem “kasiram” jaz, da jim ne znam postaviti mej…
Rada bi povedala še to – ko je nedavno vzel 2 otroka s seboj po opravkih je prišel nazaj popolnoma presenečen z besedami: “Kako sta bila pridna, ne morem verjeti. Nobenih težav nisem imel!”
Mene to ni prav nič presenetilo, saj vse to dobro vem. Vsepovsod jih sama jemljem s seboj. Tudi v trgovino grem z vsemi petimi, pa še nikoli ni nobeden “zakompliciral”. Če se dogovorimo da kupimo kakšne priboljške, si vsak izbere nakaj zase, če pa se dogovorimo da ne bo nič, to dosledno zastopijo in mirno stojijo pri blagajni.
Moja težava je le v tem, da v trenutku, ko mož svojo jezo stresa name ne znam pravilno nastopiti. PROSIM ČE MI KDO (MOGOČE PRINCE) LAHKO SVETUJE, KAJ V TISTEM TRENUTKU IN TAKOJ (NE ČEZ 2 DNI), POVEDATI IN ZABRUSITI MOŽU, da bo končno razumel.
HVALA, KATJA
Katja … in mogoče še kdo.
V današnjem hitrem tempu življenja se velikokrat ne znamo ustaviti, prisluhniti sebi in se iskreno vprašati kaj resnično želimo, ali še bolje .. kaj potrebujemo. Velikokrat je vse ena rutina, beganje, iskanje, nemir, prelaganje odgovornosti in kričanje ter nekonstruktivni-celo žaljivi dialogi med partnerjema ali v družini nasploh.
Kričanje je pokazatelj naše nemoči, da želimo biti slišani, oz. da so nam popustili živci. V veliko primerih pa je v ozadju strah in zato kričimo. Te negativne vzorce pa kaj hitro povzamejo otroci, ko vidijo, da je starš s kričanjem nekaj dosegel in bodo tudi oni to “navado ” uporabljali . pa ne samo pri vrstnikih ampak tudi napram staršem ter nas s tem spravljali na svoj nivo. Sami bodo stajali nemirni, ker starš ne bo več nad njimi in se ne bodo več počutili varne.
V pogovorih, četudi smo izzvani oz. nam kdo stopi na žulj, zaradi sebe ohranjajmo spoštljiv način in ostajajmo zvesti sami sebi: to pomeni, vedno se vprašajmo, kaj pa jaz ta trenutek čutim??? Odgovarjajmo vedno v smislu, kako se jaz ta trenutek počutim, in ne kaj drugi narobe počne. Brez posledic za nas in druge lahko obsodimo le način- dejanje in ne človeka. (napr. Veš mož, te tvoje besede so me zelo prizadele, sem užaljena, počutim se razvrednoteno in nemočno. Tvoje kričanje me žalosti in nisem pravi naslov za reševanje tvoje stiske.. Tvoje kričanje presega vse meje dobrega okusa in ne želim tega prenašati….. ) Sploh pa take in drugačne zadeve rešujmo ko smo sami. Ne pred otroki !! Otroci potrebujejo gotove, odločne, zaupanja vredne starše.
Srečno.
Najprej iskrene čestitke za odločitev za toliko otrok. Tudi sama imam 4 otroke, ki so zdaj skoraj že vsi odrasli. Tudi pri nas imamo dejavnost, ki je moža in očeta zaposlila do te mere, da je hodil domov samo ob večerih in takrat se mu je zdelo vse narobe. Nekaj časa sem poslušala in ga zagovarjala sama pred sabo, enkrat pa mi je počilo in sem mu povedala vse, kar me je prizadelo. Takrat sva bila na srečo sama in sva se tudi kar dobro skregala. ampak je bilo prav. Sem sicer ohranila mero zdravega razuma in govorila predvsem o občutkih. tudi potem ni bilo veliko bolje, ampak vedela sem, da ve, da ni prav. Zadrtih nejevoljnežev pač ne moremo 100%spreobrniti, lahko dosežemo le to, da nas njihovo nerganje več ne prizadene. Oče in mama sta kot dva pola, eden zida hišo, drugi pa družino. Potrudite se pri svojem delu naloge in izžarevajte toplino in srečo in jo prenašajte na otroke in na moža.
Srečno in pogumno !
Zdravo !
Tvoj mož je en velik idiot.Vsak slab oče in mož ima podobne izgovore. Očitno si od njega dobila samo spermije, za drugo pa moraš poskrbeti sama. Hvala Bogu, da si ti tolk pametna, in da si v sožitju z otroci. Lepa velika družinica ste in se imejte radi. Otroci hitro odrastejo in odidejo, potem pa jih kar naenkrat ni več v naši bližini. Lepo se imejte , vsi skupaj. PS: Starega pa pošlji nekam v r.. ! Srečno !