Prosila bi, če mi lahko pomagate z nasveti. Moj mož je že celoten december popolnoma odsoten, se zapira v svoj svet, ne želi komunikacije z mano, ne želi reševati problema, ki se je očitno pojavil med nama. Povedal mi je le, da je nesrečen že celoten čas najinega zakona, poročena sva 2 leti. Da mu ne nudim tega, kar on potrebuje – zadostne finančne podpore in sodelovanja pri dokončanju opremljanja hiše. Res je, da moja služba ni stalna in jo od časa do časa menjam, nikoli pa nisem brezposelna več kot 2 meseca. Sem izobražena, z diplomo, a nimam sreče pri iskanju trajnejše zaposlitve. Glede hiše pa je tako, da me niti nič ne vpraša, ko si domisli da bo kaj naredil, pa bi morala vriskati od sreče, četudi se mi njegov okus za določene stvari ne dopade. Ni zmožen skupnega iskanja stvari, ki bi bile obema všeč. Sedaj sem slaba žena, čeprav mu po čustveni strani nudim vse in vse naredim za njega in otroka. Včasih ga moti tudi, kako pospravim krožnike v pomivalni stroj.

Je lahko to razlog, da kot pravi čaka na boljše čase in da bo z mojimi dejanji videl, če se bom popravila. Tačas pa mi odreka nežnosti, toplino, poljube in spolnost. Trdi, da če bo ravnal nasprotno in zopet popustil, se ne bo nikoli obrnilo na boljše. Tak izpad je imel že po enem letu zakona in tedaj je podlegel mojim čarom. Drugače sem mnenja, da je depresiven in rabi zdravniško pomoč. Vem pa tudi da kontaktira z bivšo ljubico, s katero me je že prevaral v preteklosti, preden sva se poročila. Na otroka mi je prisegel, da ne razmišlja o tem, da bi oskrunil najin zakon in da mu ne pomeni nič, le pogovori z njo mu dobro denejo.

Čudno je to in upam, da se moje slutnje ne bodo uresničile. Upam, da me ne vara. Včasih pa ga kar primejo solze in mi pove, da bi vseeno še vedno vse naredil zame, a osebnejši stiki med nama so nemogoči, pravi da ima blokado???

Spoštovana Decembrica,

v vajinem odnosu je možno začutiti izredno velik razkol med vama. Kot da živita vsak svoje življenje in to drug mimo drugega oz. je otrok edini, ki vaju zares povezuje. Vaš mož razmišlja in ustvarja življenje po svoje, vi pa po svoje, med vama je pa borj malo komunikacije. Tako vas doživljam. Čutiti je ogromno praznino, ki jo občasno zapolnijo le vajina nesoglasja ali nestrinjanja, sicer pa življenje teče po ustaljenih tirnicah. Ni čutiti, da bi med vama prihajalo do večjih konfliktov, kar bi bilo sicer boljše kot sedaj, ko se morda le pritožujeta nad nezadovoljivim in nesrečnim odnosom, ne naredita pa koraka naprej, da bi se zares nekaj spremenilo.

Najprej boste morali torej priti do jeze in besa, in sicer da vas bo trenutna situacija ali odnos tako razjezil, da se boste odločili z njim nekaj narediti. Če sem do konca iskrena, bom rekla, da vaš mož ima afero in da prav čutite oz. slutite. Kaj dejansko za vas pomeni “oskruniti” zakon? Vaš mož vas vara s tem, da se s svojo bivšo ljubico srečuje in pogovarja o temah, o katerih bi se moral z vami. Potoži ji o težavah, ki ga bremenijo in se verjetno dotikajo tudi odnosa, ki ga ima do vas, s tem pa je do vas neiskren in vas izdaja z vsakim odhodom k njej. Povrhu vsega pa vas “kaznuje” s tem, da vam ne izkazuje nežnosti oz. nista spolno aktivna. Kaj bi torej on po vašem mnenju še moral narediti, da bi vi to smatrali za prevaro in izdajstvo? Zagotovo ni slučaj, da znakov nezvestobe ne prepoznate takoj, ampak si jih na najrazličnejše, vam razumljive in varne načine razložite (sprejmete različna opravičila, zakaj se npr. vaš mož tako vede ali zakaj je nekaj rekel, ipd.). In čeprav veste, da se dobiva z bivšo ljubico, vas to ne zmoti? V tem primeru ste sami odgovorni za to, da moža in njegovo vedenje oz. razmišljanje podpirate, saj mu z ničimer ne pokažete, da vam to ni všeč, da je to do vas ponižujoče, nespoštljivo in nasploh nesprejemljivo. Morda se ne postavite zase zato, ker ne čutite varnosti, ker nimate zagotovila, da bi bili zmožni samostojno živeti, se preskrbeti, imeti finančno varnost. In če je ta “odvisnost” od moža eden izmed razlogov, da zanikate resnico in možu marsikaj spregledate, še vseeno to ni opravičilo, da vaš mož lahko počne, kar želi, brez meja. Vi ste družina, imata otroka in tudi otrok čuti posledice čustvene prevare, predvsem pa vajine odtujenosti in nepovezanosti. Že zaradi otroka bi morala oba sprejeti odgovornost za vajin odnos, ga prevetriti in na novo zastaviti. Če ne znata ali ne zmoreta sama, si poiščita strokovnjaka, zakonskega terapevta. Najprej pa se morata pogovoriti in odločiti, kaj sploh želita in kakšna je vizija vaše družine.

Vzemite trenutno situacijo resno in razmišljajte tudi z otrokove perspektive. On je nemočen in vaju lahko le nemo in s strahom opazuje.

Srečno vam želim.

Najlepša hvala za odgovor. Povsem se strinjam z vašim videnjem najine brezupne situacije. Od mojega pisanja je preteklo kar nekaj časa in situacija se ni nič izboljšala. V vsem tem času sva bila spolno aktivna le dvakrat. Pogovorila sva se glede njegove prijateljice in pravi, da več nima stikov z njo in da me ni prevaral, ampak kot pravite – vidim da je šlo za čustveno prevaro, čeprav on tega ne prizna. Še vedno je najina komunikacija zelo slaba, saj beži pred mano in družinskimi obveznostmi.

Izgovarja se, da ima dosti dela, tudi skoraj vsak večer mora še kaj postoriti in prihaja pozno domov.Telefone ima non stop pri sebi ali pa jih izklaplja, ko sem v bližini, po drugi strani pa mi govori, da si vse domišljam in da mi je zvest. Rekla sem mu naj gre, če ne namerava sodelovati pri reševanju najinih problemov, a mi sveto prisega, da naju ne more in ne bo zapustil, saj mu pomenive vse na svetu.

Vse noči prebedi, muči ga nespečnost. Zadnjič mi je rekel, da bo prespal pri starših v upanju, da se bo bolje naspal. Bila sem seveda jezna, zato si je premislil in prišel vseeno spat domov. Ima tudi zdravstvene težave – kot pravi je preutrujen od vsega in izčrpan od službe.

Na vprašanje, ali ima ljubico mi vedno znova odgovori, da mislim samo na to in na nič drugega, da mu ne zaupam in še bolj uničujem najin odnos. Zagotavlja, da je nima. Pravi, da bi rad sodeloval pri izboljšanju najinega odnosa, a nima moči in ne more. Jaz pa vem, kjer je želja in vsaj malo volje, tam se najde tudi rešitev za nastali problem. Ni tako?

Naj poudarim, da kljub temu, da mož nima moči za nič več, namerava ostati v zakonu in ločitev pri njemu po njegovih besedah ne pride v poštev. Ko sem mu povedala, da se bom odselila pa je bil globoko užaljen. Ko se mu nisem javljala na telefon, mi je izrekal brezpogojno ljubezen in mi obljubil, da se bo potrudil. A nič iz tega.

Pozdravljena!

Ko sem brala tvojo zgodbo, sem v njej videla sebe. Videla sem svoje lastne občutke, izgovore, upanja, ki sem se jih oklepala pred dvemi leti. Isto kot Ti sem se spraševala kakšne vrste depresijo ima mož, da ne more spati, se ljubiti, dotikati, objeti, se nasmejati, ipd. Bilo je obdobje, ko sem slepila samo sebe. Obljubljal mi je, da ni tretja oseba razlog za takšno obnašanje. Čutila sem, a si nisem verjela, ker sem mu zaupala,…preveč. Povedal mi je sam, ker ni več zdržal. Bila je sodelavka. Moj svet se je zrušil. Predstava večne ljubezni in idelane družine je preteklost. Otroci so ob vsem tem trpeli, pa ni bilo treba reči besede. Obstajala je napetost, neizrečeno, miljoni vprašanj.

Kaj sem storila? Preživela, čeprav se danes sprašujem, kako sem takrat lahko bila tako zelo močna. Ostala sva skupaj, pod začrtanimi pogoji in z mnogo in še več truda. Pot je hudičevo težka, a danes mi ni žal, da sem tu kjer sem. Ja, bila sem prevarana, to sem si priznala in zaradi sebe sem dala moškemu, ki ga ljubim še eno in edino možnost. Danes lahko zopet rečem, da sem srečna, kar se mi je pred dvem leti zdelo nepredstavljivo.

Poslušaj sebe, svoje občutke, svoje telo in svoje srce. Verjemi si in ceni se, ker si tega vredna. Takšna kot si si samo Ti in takšna si fajn. Poglej nase, na otroke in uživaj v lepih pomladnih dneh. Sprehod, dobra kavica, čaj, pregrešna čokolada, mogoče masaža, karkoli kar ti polepša dan in ti da občutek lastne vrednosti. Vredna si več kot si lahko predstavljaš.

Drži se in bodi Ti.

Lep pozdrav.

Pozdravljena!
Čas bi že bil spoštovana gospa, da se začnete spoštovati in ga zapustite, kajti s takim moškim res nimate česa početi. Že na daleč se vidi, da mu ni več do vas. Vložite ločitev, poberite pol premoženja in otroka ter mu zaželite veliko sreče v naprej. Tip je bolnik, predvsem zaradi tega, ker ne ve kaj bi rad. Zakaj si dovolite, da vas ponižuje in zanemarja!!!!

Naj najprej povem, da sem preprost človek in mi je filozofiranje v nedogled tuje, raje imam preproste rešitve. Če vprašaš mene: kjer je želja, sta tudi volja in moč in SE DA SKORAJ VSE!!! Razen če ni dejansko depresiven, ampak tale bolezen je v zadnjem času tako pogost odgovor za toliko težav, da se mi zdi kar malo zlorabljana. Tako kot je ščitnica vedno pogosteje kriva za težave s težo (v resnici pa človek bivakira pred hladilnikom).
Partnerstvo menda ne more biti en večen boj za naklonjenost, no.