mož me vara
@jaz sem ok
Plosk,plosk in še 1x plosk…točno to. Tako bi se naj to počelo, če se vsaj malo spoštuješ, ceniš in se imaš rad. Moja zgodba je identična tvoji..čisto. Vse sem sprejela, živimo mirno in srečno življenje, brez njega. A vseeno pridejo trenutki, kadar ex in njegova uživajo skupne trenutke z najinima otrokoma, takrat me malo stiska pri srcu, ker po tolikih letih skupnega življenja, ona uživa v vsem tem, v čemer bi morala jaz. Pa nikoli ni imel časa ali denarja. Sedaj pa ima očitno vse. To je edino kar boli. To moram še prerast. Drugače pa se nikoli in nikdar ne bi odločila drugače in nikoli ne bi šla nazaj. Niti za ceno (zlagane) družine.
@jaz sem ok
Kako dolgo pa je tega? A je še zmeraj z ljubico in živita skupaj? Kako so otroci sprejeli?
Sprašujem, ker sem jaz v isti godlji.
Od tega je dobrih šest mesecev. Jaz te tretje osebe ne tretiram več kot ljubice ampak kot njegovo partnerico, ker to dejansko je. Čeprav sva formalno še poročena, nisva več par. Kje živi nihče od nas točno ne ve, ker nam nikoli ni povedal. Ko ga je sin vprašal, se je temu vprašanju izognil. Ali sta še par ali ne ne vem oz ne vem nič o njunem razmerju. Ne kje sta, ne kako sta, nič…
Med nama dvema ni nobene komunikacije prav tako je zelo malo komunikacije med njim in otroci. Kot sem rekla, kot da mi ne bi nikoli obstajali oz kot da nas ni. Ima novo življenje, kakšno pa to življenje je pa ne vem. Ne sprašujem, ker me dejansko ne zanima. S tem poglavjem sem zaključila, ker sem morala, drugače bi uničila sebe in otroke.
Otroci pa… Ni jim jasno zakaj ni komunikacije, zakaj jih oče ne pokliče, zakaj se ne dobijo. Pošteno povedano, njim je težje kot meni. Jaz sem odrasla in še nekako lahko poskušam razumeti to plat človeka, ki je 20 let živel z nami, lahko presekam, saj vidim človeka takega kot je… Otrokom pa je težje. Saj tako kot je mama ena sama, enako velja za očeta. Tudi očeta imajo otroci le enega in jasno, da želijo videti najboljše v njem. Hudo pa je, ker se to kar želijo videti tepe z realnostjo. Najprej so bili zmedeni, prestrašeni, sto in eno vprašanje. Potem so gledali še mene (še danes mi je žal zaradi tega) kako se vlečem kot megla skozi prve tri mesece. Sem pa ugotovila, da prej, ko bom jaz ok, prej bojo tudi otroci dobro. Imamo pravilo, da se imamo dobro. Da če nam kolcne, da zajamemo sapo in gremo naprej. Ne sprašujemo se zakaj, kako itd… Ampak se sprašujemo, kaj bomo naredili, da bomo mi dobro, da se bomo imeli lepo, ugotovimo in potem to naredimo… Ne uspe vedno, seveda ne, ker rana že ni popolnoma zaceljena in tudi otroci imajo svoje dobre in slabe dneve. So pa na dobri poti, da bojo te slabe trenutke šteli le še v urah oz minutah….
Kar ti želim povedati je, da ste lahko srečni. Ja, boli, zaupanje je šlo v tri krasne, življenje se vam je postavilo na glavo. Ampak ti občutki minejo, otroci se poberejo. Predvsem pa je pomembno, da si vedno odkrita z njimi oz da to odkritost znaš dozirati v pravih dozah. Da jim omogočiš, da ostanejo otroci, jim odvzameš skrbi, ki niti pod razno ne smejo biti njihove…
Tebi pa polagam na srce: ne razmišljaj kako je, ne razmišljaj kako se ima z ljubico, kaj počneta… Vem da je težko ampak s tem je dobro čim prej prenehati, ker drugače to postane misel, ki se ti vsede v glavo in je s tabo vsak dan in vsako uro dneva. To pa te potegne v nek začaran krog, iz katerega pa je z vsakim dnem težje pobegniti. Tebe naj glede očeta tvojih otrok zanima le to, kakšen oče jim je, kaj boš naredila, da bo vam lepo. Vse ostalo pa je le odvečna prtljaga, ki jo je treba čim prej odvreči.
Zato glavo pokonci.
Od tega je dobrih šest mesecev. Jaz te tretje osebe ne tretiram več kot ljubice ampak kot njegovo partnerico, ker to dejansko je. Čeprav sva formalno še poročena, nisva več par. Kje živi nihče od nas točno ne ve, ker nam nikoli ni povedal. Ko ga je sin vprašal, se je temu vprašanju izognil. Ali sta še par ali ne ne vem oz ne vem nič o njunem razmerju. Ne kje sta, ne kako sta, nič…
Med nama dvema ni nobene komunikacije prav tako je zelo malo komunikacije med njim in otroci. Kot sem rekla, kot da mi ne bi nikoli obstajali oz kot da nas ni. Ima novo življenje, kakšno pa to življenje je pa ne vem. Ne sprašujem, ker me dejansko ne zanima. S tem poglavjem sem zaključila, ker sem morala, drugače bi uničila sebe in otroke.
Otroci pa… Ni jim jasno zakaj ni komunikacije, zakaj jih oče ne pokliče, zakaj se ne dobijo. Pošteno povedano, njim je težje kot meni. Jaz sem odrasla in še nekako lahko poskušam razumeti to plat človeka, ki je 20 let živel z nami, lahko presekam, saj vidim človeka takega kot je… Otrokom pa je težje. Saj tako kot je mama ena sama, enako velja za očeta. Tudi očeta imajo otroci le enega in jasno, da želijo videti najboljše v njem. Hudo pa je, ker se to kar želijo videti tepe z realnostjo. Najprej so bili zmedeni, prestrašeni, sto in eno vprašanje. Potem so gledali še mene (še danes mi je žal zaradi tega) kako se vlečem kot megla skozi prve tri mesece. Sem pa ugotovila, da prej, ko bom jaz ok, prej bojo tudi otroci dobro. Imamo pravilo, da se imamo dobro. Da če nam kolcne, da zajamemo sapo in gremo naprej. Ne sprašujemo se zakaj, kako itd… Ampak se sprašujemo, kaj bomo naredili, da bomo mi dobro, da se bomo imeli lepo, ugotovimo in potem to naredimo… Ne uspe vedno, seveda ne, ker rana že ni popolnoma zaceljena in tudi otroci imajo svoje dobre in slabe dneve. So pa na dobri poti, da bojo te slabe trenutke šteli le še v urah oz minutah….
Kar ti želim povedati je, da ste lahko srečni. Ja, boli, zaupanje je šlo v tri krasne, življenje se vam je postavilo na glavo. Ampak ti občutki minejo, otroci se poberejo. Predvsem pa je pomembno, da si vedno odkrita z njimi oz da to odkritost znaš dozirati v pravih dozah. Da jim omogočiš, da ostanejo otroci, jim odvzameš skrbi, ki niti pod razno ne smejo biti njihove…
Tebi pa polagam na srce:ne razmišljaj kako je, ne razmišljaj kako se ima z ljubico, kaj počneta... Vem da je težko ampak s tem je dobro čim prej prenehati, ker drugače to postane misel, ki se ti vsede v glavo in je s tabo vsak dan in vsako uro dneva. To pa te potegne v nek začaran krog, iz katerega pa je z vsakim dnem težje pobegniti. Tebe naj glede očeta tvojih otrok zanima le to, kakšen oče jim je, kaj boš naredila, da bo vam lepo. Vse ostalo pa je le odvečna prtljaga, ki jo je treba čim prej odvreči.
Zato glavo pokonci.[/quote]
@jaz sem ok …hvala…zelo zrelo in točno napisano. Kako si vedela, da me ravno to obremenjuje. Že leto dni, in to me skrbi. Sicer vedno manj, ampak kljub temu pridejo dnevi, ko me takšne misli obremenjuje precej več, kot bi si želela. In zatorej, grdo rečeno, želim si, da s to žensko ne bi ostala skupaj, s katero koli drugo, le z njo ne, in da bi enkrat začutil bolečino, kakršno sem čutila jaz. Tudi on je zapustil družino, 10 let ljubezni je šlo v maloro. Ampak bom preživela, obe bova. Le nekaj vode še mora preteči. Tebi pa hvala. Sem si kar sprintala tvoja posta, in jih po potrebi preberem 🙂 . Hvala.
Halo 22, tudi jaz imam še kak slab dan oz. zdaj lahko merim slabe trenutke v urah ali celo v minutah. Kar je bilo je bilo, od tebe same pa je odvisno kako dobro boš živela. Vem da je preklemansko težko. Meni je pomagalo, da sem o vsej zadevi govorila in govorila… Imam srečo, da imam ljudi, ki so bili pripravljeni poslušati moj bes, žalost in me držati za roko, ko mi je bilo najhujše. In skozi te debate sem spoznala marsikaj o sebi, svojem t.i. partnerju, najinem zakonu… Predvsem pa sem spoznala, da ni vrag, da je vse skupaj imelo nek namen in da bom živela tako dobro, kot bom sebi pustila.
Nekje sem prebrala, da se nam stvari včasih zdijo katastrofalne. Da pa se neka t.i. katastrofa zgodi predvsem zato, da nas obvaruje pred še hujšo katastrofo.
Če pošteno premisliš na svojo prihodnost z nekom, ki laže in goljufa človeka, ki mu je obljubil zvestobo… Hmmm ni ravno lepa…
Glede bivšega in ta nove… Nič si ne želi, da bi šla narazen. Skupaj sta, zaslužita si en drugega in naj peljeta svoje naprej. Vedi pa, da veza zasnovana na lažeh in prevari ne more biti nikoli čisto trdna in lepa. Sploh, če je zaradi te veze grdo nasankalo nekaj drugih. Vedno je tisti črviček, ki potiho ampak vztrajno vrta in vrta. Ti pa boš lahko začela novo vezo, osnovano na simpatiji, brez zavesti, da si karkoli razdrla ali kogarkoli prizadela. Ti si in boš definitivno na boljšem. Predvsem pa imaš mirno in čisto vest. Misliš, da jo onadva imata? Oziroma sta sploh pomembna za tebe in tvojo srečo? Mislim da ne in prepričana sem, da tudi ti veš, da je tako. Zato živi svoje življenje skupaj z otroci, ne oziraj se nazaj in v njuno smer. Si svobodna ženska in zdaj lahko narediš marsikaj, kar prej nisi mogla.
