mož, jaz, težave
Poročena sva že 30 let, z več ali manj težavami, ki so pač prisotne povsod. Tudi čustveno prevaro z njegove strani, sva nekako prebrodila.
Sedaj pa – ne zmorem več. Ponovno je pričel z laganjem, prikrivanjem, in ponovno sem spoznala, da je vmes neka ženska. Saj ne mislim da me je spolno prevaral. Pove pa samo delček resnice, glavnino prikrije.
Seveda se je v meni ponovno vklopil alarm. Izogibam se ga, govorim samo najnujnejše. Ob vprašanju kaj je, sem mu rekla, da imam določene težave s sprejemanjem neke zadeve – ni vprašal kaj, če lahko pomaga…Ne, obrnil se je ter odšel.
Tudi na službeno pot gre – povedal mi je tako, mimo grede. Očitno gredo lahko tudi spremljevalci zraven, saj gre njegov kolega z nečakom. Mene iz svojih zadev izloča. Nimam kaj iskati v službi, njegovi prijatelji so njegovi, moji so moji.
Odšla bi, vendar nimam kam. Tudi glede financ sem bolj na psu. Lastnega stanovanja si ne morem privoščiti, veliko hišo imava, še vedno na kredit. In tukaj je še šoloobvezen otrok.
Pogovor – ja, seveda. Jaz bom govorila, on poslušal. Nato mi bo povedal (že poznano) da mu najedam, da si izmišljujem zadeve, samo da bi se kregala. Da sem itak samo za prepir..skratka- izpadla bom najslabša žena, on pa revež, ker ima takega “hudiča” . Ne vidim izhoda, tudi svetovanje odpade – sva ga opravila ob čustveni prevari, pa očitno ni zaleglo.
Obupana sem, živci so na koncu, izhoda ne vidim. In on, ves vesel, dobre volje hodi po svetu, samo da izpade super.
In v takšnem stanju zahteva od mene še sex. Ker sem ga zavrnila, je bilo ponovno vse narobe. Kakšna sem , da kaj me je spet obsedlo, ….Jaz najslabša, on pa revček, ki me mora trpeti.
Spoštovani,
iz vašega pisma je razbrati, da ste že potegnili črto čez vaš zakon in da je sedaj le še vprašanje, kako zaživeti stran od moža. Po 30 letih zakona imate občutek, da ste odvisni od moža in da vaju preveč veže vajino materialno imetje ter otrok. Če je vajin zakon res le še na papirju in če čutite ob možu le še negativna, odklonilna čustva, potem predlagam, da mu poveste, da ne morete več živeti z njim, ker med vama ni (več) zaupanja in spoštovanja ter se nista (več) zmožna pogovarjati. Če imata veliko hišo, bi morda lahko za začetek v njej bivala ločeno. Vaš šoloobvezni otrok pa verjetno že tako vidi in čuti vajino medsebojno zavračanje in je potem bolj prava pot, da se razideta, če ne zmoreta drugače. Če vztrajata v takem zakonu, potem to za vašega otroka postane model zakona. Prav je, da ve, da tak odnos med možem in ženo ni v redu. Če se boste odločili za ta korak, se pogovorite z otrokom in mu razložite, da se z njegovim/njenim očkom ne razumeta, da se ne znata pogovarjati in zato nista srečna. Da sta že poskušala s svetovanjem, pa žal ni boljše.
Če bi se radi umaknili od doma, lahko pride v poštev materinski dom. Lahko pa bi tudi šli v podnajem in, če ne presegate cenzusa, bi lahko dobivali subvencijo najemnine.
Vem, da je za takšen korak potrebno veliko premisleka, pa tudi poguma in je razumljivo, da se za to ne odločite kar tako. Morda bo mož, ko boste povedali, da resno razmišljate o razvezi, pripravljen še kaj storiti za rešitev vajinega zakona. Če ste vi še pripravljeni poskušati, pa veste le vi sami.
Vse dobro vam želim, kakorkoli se bo že odvilo, da le ne bi vztrajali v istem nezadovoljstvu ob tem, ko niste videni in slišani s strani svojega moža. Srečno!
Jana Metelko, dipl.soc.del.
Hvala za nasvet. Ravno danes sva se poskusila pogovoriti. Povedala, da se ne počutim več dobro, zakaj se ne počutim dobro. Mirno, brez izbruhov. Povedala, da si želim poiskati stanovanje. In vse kar je rekel nazaj je, da sem malenkostna, da pač ne more biti vedno po moje, da nisem več otrok ter da ne želim oditi, temveč bežim od življenja. O tem, da se ne počutim spoštovane, sprejete, zaželjene – nič. To so pač otročje stvari, da smo pač odrasli in se naj tako obnašam. Če pa želim, potem pač naj pobegnem od življenja. A sem res čudna, otročja? Ker zdaj sem pa res zmedena
Lepo pozdravljeni še enkrat in hvala za povratno sporočilo.
Iz opisa vajinega pogovora lahko razberemo različna sporočila. To, da vas mož sploh ne sliši, je za vas gotovo zelo boleče. Čeprav ste na lep način odprli pogovor, se je on raje izognil pogovoru na temo občutkov, doživljanja in vajinega odnosa ter je takoj prešel na bolj površinski nivo. V bistvu je s svojo obrambo in obtoževanjem vas, naredil umik iz tega pogovora. Verjetno se je čutil napadenega … in mogoče ni zmogel sprejeti tega, da ste z njim nezadovoljni.
Kar pa je pozitivno, je to, da na nek način priznava, da nekaj ni v redu med vama in da še pušča odprta vrata delu na vajinem odnosu, torej vajinemu ponovnemu zbližanju, s tem ko pravi, da bežite od življenja. S tem nagovorom vas na nek, seveda indirekten in neposrečen, način vabi, da še poskušajta z reševanjem vajine zveze, da ne vrzita puške v koruzo.
Morda bi vama lahko pripomoglo k medsebojnemu razumevanju, če bi si prebrala knjigo, ki opisuje, kako se včasih ženske in moški različno soočamo s problemi: Moški so z Marsa, ženske so z Venere, Moški so drugačni, ženske tudi, dr. John Gray
Za pokušino si lahko preberete naslednji prispevek, ki povzema knjigo: http://www.viva.si/Psihologija-in-odnosi/2958/Mo%C5%A1ki-so-druga%C4%8Dni-%C5%BDenske-tudi
Zelo zanimivo bi bilo mogoče, če bi si skupaj ogledala predstavo Denisa Avdiča “Moški so z Marsa, ženske so z Venere” ter se ob njej skupaj nasmejala. Morda bi mož uvidel, da niste otročji ali malenkostni, če imate določena pričakovanja do njega. Vi pa bi morda prišli do kakšnega drugega uvida glede njega.
In tudi, če v prvo partnerska terapija ni pomagala, ni rečeno, da tudi v drugo ne bi. Priporočila pa bi vama Alberta in Leo Mrgole.
Vse dobro…
Jana Metelko, dipl.soc.del.