zdravo

prosim, za kakšen nasvet, kako naj rešim to zadevo. Z možem, 22 let poročena, sva še kar v dobrih odnosih, sexava kar ene 2krat na teden, jaz dam pogosto pobudo pa reče, da se mu ne ljubi…sem tip, ki je vedno za stvar…sploh po 40. letu. Skratka…tu ni težav. Spolnost je v redu, uporabljava tudi pripomočke…skratka vse cool. Že kar nekaj let nazaj sem ugotovila, da mož bo klepetalnicah išče moške…ker sem izvohala njegov NICK, sem mu pisala kot moški in te pogovore imam tudi shranjene…piše, kako se je že dobival z moškimi, kako je bilo ok, kako bi se še…pred časom sem ga nagovorila na to, in je rekel, da se samo zajebava…tudi enkrat se je menda z enim želel srečati, a je obrnil avto (preverjeno..to je res). Pravi, da ne ve, zakaj to dela…v bistvu…verjetno, ker se zajebava….iz njegovih pogovorov čedalje bolj ugotavljam, da so mu res moški všeč…in sem rekla: najdi si koga, daj si duška, in potem pridi nazaj…k meni (pač, takrat te bom pustila pri miru), a on zatrjuje da noče, da ima mene rad, da je z mano vse ok…a nonstop išče moške po chatu, nonstop vidim njegov nick (preverjam)

ne vem več, kaj naj…imate mogoče kak nasvet…pa prosim brez žaljivih komentarjev…ni mi lahko, dovolim mu, on noče priznati, a neha pa ne iskat…

Pozdravljena

Niti ne vem kako bi začela. V tvoji zgodbi berem svojo. Razlika je le v tem, da jaz tega ne toleriram več.

Prvič sem ga dobila, ze na zacetku zveze. Drugic par mesecev po rojstvu prvega otroka. Sedaj sva narazen.

Dopisovanje z moskimi, iskanje moskih, zatrjevanje da me ima rad, manipuliranje z lazmi in dajanje meni obcutek, da sem vedno kriva jaz.

Spolnosti prakticno ni bilo. Se sama ne vem kako sva dobila dva otroka.

V bistvu sem vedno jaz bila tista, ki sem si zelela blizine in dotika. Vedno znova me je odrival stran in me prizadel. Pocutila sem se kot navadna smet, umazana in ponizana.

Opravicevala sem ga vedno s tem da je bil dober oce, deloven po naravi itd..

Nisem si hotela priznati v resnici kdo je, raje sem si zatiskala oci in trpela.

Sedaj ko sva si bivsa je privrela na plan njegova prava osebnost.

Saj ne vem ali je bil vedno tak , pa tega nisem zelela videti, ali pa se je le odlicno pretvarjal.

Za razhod in tezave v razmerju krivi mene. Ni se hotel pogovarjati o dejanskih problemih.

Sedaj sem sama z otroci. Dnevi so tezki, dusa se vedno boli.

Boli razocaranje same nad sabo.

Bolijo leta, ki so tekla brez ljubezni in cloveskega dotika.

Sporocam ti bodi mocna, njega ne bos spremenila.

Ce si kdaj za klepet se mi javi.

To so tezke stvari in tezko jih je komur koli zaupati.

Dragi ženi,

naj se najprej opravičim v imenu moje predhodnice, ker vidim, da nikoli niste prejeli odgovora, ki bi si ga zaslužili. Že tako je naporno vse to doživljati, se sama loviti in ukvarjati z vsemi temi občutki in ko ste tvegala in se končno izpostavila, ste še mučno čakala na odgovor, ki ga ni bilo. Verjetno se je do danes že marsikaj spremenilo, če ne pa iskreno sočustvujem glede opisane stiske.

Zavedam se, da nihče ne more v resnici vedeti kaj vse doživljate (ali pa ste doživljala), zagotovo pa vem eno stvar in sicer da za to vedenje nikakor niste kriva vi! Nobena žena ni kriva, če njen moški sredi zakona ugotovi, da je drugače usmerjen. Ali pa si tega niti ne upa do konca raziskati in sam sebi priznati. Ni kriva vajina spolnost, niti količina spolnosti, niti to, kako (ne)razigrana sta bila. Očitno ima vaš mož določene občutke, ki jih še sam pri sebi ni pripravljen sprejeti. S tem, ko ste vi začela o tem govoriti in mu dala dovoljenje, ste zagotovo naredila prostor, da si bo nekoč upal to tudi na glas priznati in ugotoviti, kako resna so ta nagnjenja. Verjamem, da vas ima vseeno rad in da ga ta del o sebi, ki ga še ne pozna plaši. Ne vemo pa kaj se bo odločil, ko se bo odkril in spoznal do konca. Ko si bo nekoč zares upal zapeljati tja. In tukaj pridemo do vaše bolečine in tega, kaj vse ste vi pripravljena sprejeti, razumeti, v zameno za to, da ostaneta skupaj. Ali res mislite, da je to samo nekaj, kar rabi dati enkrat iz sebe, kar rabi samo enkrat izkusiti? Bojim se, da ne. Mislim pa si, da ste ob teh odkritjih moževega početja čutila ogromno ponižanja, nevrednosti, strahu, da vas bo zapustil, jezo, žalost, nemoč. Najbolj pa verjetno frustrira dejstvo, da nič od tega ne želi priznati. En del nas si potem laže in vztraja dalje, kot da nič ni, drugi del pa čuti da stvari niso ok in nas razžira. Ta negotovost potem pripelje do tega, da si ustvarjamo lažne profile na gej strani in upamo, da dobimo kaj? Priznanje? Mu bomo verjele? Ali ga bomo še vedno želele slišati direktno od njega? In kaj, če nikoli ne bo imel poguma, da sam sebi to prizna, kaj šele vam? In hei, z vsemi temi občutki res ni lahko preživljati dnevov, tako da se naenkrat znajdemo v igri hrepenenja, iskanja, poskušanja, ukvarjanja z njim, nase pa pozabimo, čeprav ste vi trenutno tista, ki najbolj potrebujete prijaznost do sebe, mirnost, nežnost, umik od stvari, ki jih ne morete v resnici nadzorovati, saj se bodo zgodile ali ne zgodile brez vašega posredovanja.

Lahko obema ženama, ki sta se nam zaupali povem, da nista osamljen primer in da je vedno več moških, ki si šele v srednjih letih upajo priznati, da jih privlači moški. Nekateri imajo celo redne afere in sočasno “normalno” družinsko življenje. Kot da si želijo najprej izpolniti vse, kar družba od njih pričakuje in šele nato začnejo ugotavljati, kdo so sploh oni. Zagotovo je to delno krivično tudi do njih, da niso imeli pravega časa, okolja, svobode, v kateri bi lahko bili to kar so od samega začetka. Jih pa to ne opravičuje pri dejanjih, ki jih opisujete. Namreč v zakonu ali pa še celo kot starši imajo svoje odgovornosti. Med drugim tudi to, da ni skritega dopisovanja in varanja, laganja. Zdi se mi prav, da se o tem odkrito in odprto govori, zato da bodo tudi moški slišali in izvedeli, da ni nič narobe z njimi, če začutijo drugačna nagnjenja, da se ne rabijo sramovati samega sebe, ker se teh nagnjen ne da izbirati, je pa pomembno da se ravna odgovorno do sebe, do žene in do otrok in da zaradi vašega nenadnega zavedanja svojih nagnjen, ne prizadanete ljudi, ki so vam najbližji in jih imate radi.

Še enkrat, niste kriva, da se vam to dogaja.  Mogoče bo vaš mož začutil vašo bolečino, če boste iskreno spregovorila o tem, kaj vi doživljate in ga to spodbudi k iskrenemu pogovoru, če ne pa upam, da se povežete s prijateljico, s terapevtom, kjer boste vi lahko predelala svojo bolečino ob izgubi.

Vse dobro želim,

Eva Erpič

To je vse posledica tega, ker je naša kultura tako “super”, da homoseksualnost še vedno ni sprejeta. Če bi bila, teh problemov s skrivanjem, ne bi bilo, ker bi ti moški lahko lepo mirno in odkrito živeli z moškim in se ne skrivali ter mučili živeti z žensko. Ker ja, za njih je to tudi velika muka, se silit biti z žensko, ker jim te naše super družbene norme to narekujejo, da sta samo moški in ženska za skupaj.

Tako pa si zdaj, ko je splet in na voljo razno razni portali, najdejo moške, da lahko vsaj malo živijo tako kot čutijo. Jaz jih popolnoma razumem.

Pozdravljena,

Hvala za tople besede.

Res je prav osvobujoče, ko enkrat spregovoriš o tem.

Jaz ga ne obsojam zaradi tega kar je. Obsojam ga zaradi dejstva, da sva izgubila najlepša leta.

Obsojam ga zaradi laži, pretvarjanja in manipulacij.

Ja je težko sprejeti dejstvo, da si te nekdo ni v resnici nikoli želel, ti pa si hrepenel po njegovi bližini.

Hvala in lp

Ne vem če je to tako tragično. Verjetno je afera z moškim samo nek stik z svojimi čustvi. Ni nujno 100% homoerotika in konec sveta.

Eno je, če o tem hoče govorit, če pa laže in dela kar dela, bo pa treba urgirati. Bistvo je ali je iskren ali ne. Škoda da pač noče sodelovati.

Naj me poišče, tudi sam sem v zbezi z žensko, pasi za popestritev iščem moško družbo.   Matjaž

Preprosto. Želi si moške. Če ne bosta šla narazen, se pač navadi, da ga deliš z drugimi tipi. Ne bo nehal s tem, kar se mi zdi pa prav, ker si pač to želi. Ti veš kaj se dogaja. Sprejmi ali pač ne. Odločitev je tvoja.