Popolnoma se strinjam s Kitko.

Problem si ti Kaja123, si mamina punčka in osebnostno nedozorela in nikoli se nisi zares odtrgala od staršev (verjetno mame).

Naj je mož naredil karkoli, bi moral biti po hierarhiji zate pred starši (če bi ti imela kaj jajc).

Seveda je mož še večje revše kot si ti.

Kaj je za narediti?

Če sta mož in ti iz takega materiala, da je (vsaj hipotetično) možno kaj narediti iz vaju, se morata lotiti takoj.

VSEKAKOR PA MORAŠ TI TAKOJ IN NEPREKLICNO PREKINITI VSE STIKE S SVOJIMI STARŠI, ZATE NAJ NE OBSTAJAJO VEČ.

Ker pa osebno mislim, da tega nisi sposobna…

Tole je za fazo uporništva sprejemljivo, ni pa konstruktivno reševanje, zato ne more prinesti za vse vpletene strani na dolgi rok nič dobrega.

Mislim, da bi morali najprej razrešiti spor. Zelo neprimerno je, da ne rečem primitivno, biti skregan in se ne pogovarjati znotraj družine. Ti pa si vmes kot strelovod, preko katerega se problem kanalizira. Ne moreš in nočeš se zameriti staršem in tudi v odnosu z možem nekako ne upaš postaviti stvari na svoje mesto. Visiš vmes, nisi niti na eni, niti na drugi strani in hkrati si na obeh.
Nimam pojma, kaj je bil vzrok prepira, a skoraj vsaka stvar se da razumeti in razrešiti, če so ljudje zreli. Torej poskusi vplivati na obe strani, da se problem reši, z iskrenim opravičilom, s pojasnilom. Vsako naše ravnanje, tudi negativno, ima vedno svoje globoke korenine in vzroke , in če smo jih sposobni videti in razumeti in sprejeti, se sami razvijamo in napredujemo.

Gojiti zamero je najbolj negativno čustvo, ki počasi spodkopava človekovo zdravje! Razrešiti problem, odpustiti in pozabiti pa je nujno zato, da človek lahko svobodno živi naprej.
V tej smeri deluj in vso srečo!

Torej, ne greš vsako nedeljo k staršem, ampak 2-3 na mesec…saj to je že skoraj vsaka nedelja:)

Moj predlog: otroke pelješ k staršem (saj praviš, da delaš pri starših, torej se vi vidite dovolj, oni si želijo ob nedeljah (ali sobotah:)) videti vnuke), potem pa gresta z možem na izlet in si privoščita romantiko v dvoje.

Otroke daš v vrtec, tako jih ne bodo pazili starši od moža in ne bo kar naprej zamere, češ, oni jih vidijo vsak dan, mi pa….

Po mojem ste vsi preveč odvisni od svojih staršev. Tvojih in njegovih.

Lp

tudi sama sem 1 x tašča, 1 x pa na “pol tašča”, ker hči še ni poročena.
O problemih, ki jih odpirate, nisem še nikoli razmišljala, ker jih enostavno nimamo.
Imam (še) tri otroke, in V S I strašno radi pridejo domov.
Snaha prileti tudi sama, če ne drugega, na kakšen čvek.
Imam jo rada kot bi bila moja hči, morda zaradi določenih razlogoh še bolj:-)
Med tednom ji /ker še nima svojega vrta/, naberem solato (sama od sebe, nič mi ni treba reči) in ji jo odnesem na okensko polico. Če se jo s sinom “najesta”, mi pove, da naj ju za kakšen dan neham “gnjaviti”.
Če kaj dobrega spečem, jima dam vedeti, da mi lahko pomagata narejeno pojesti, če se jima ne lušta, povabim kakšno prijateljico, da dobrote ne obstanejo na mojih odvečnih kilah.
VSI moji otroci se doma res počutijo “kot doma” in meni je to všeč.
kadar sem sama (mož itak ne šteje .-))) / mi prav paše, da se mi mičkeno živci “odpočijejo”, če pa so, sem pa srečna.
In če o svojih otrocih kaj slučajno vem, mi povedo sami…
je pa res, da vseeno vem marsikaj, toda tega jim nikoli ne dam vedeti, da jim ne bi bilo zoprno.

Imajo pa otroci svoje muhe, konec koncev jih imam tudi jaz…pa kaj?!

Mi je všeč tvoj pristop, stephanie.

Pravi balzam na vse te zgodbe.

To je pa tako lepo!
Hvala, ljuba mama in tašča, da bi bila še dolgo zdrava in na zdrav način ljubeča.

Eljka

ufff dobra si da greš sama:-(

Če je problem samo to, da imaš slabo vest, ker greš sama k staršem se pač moraš rešiti slabe vesti. Dopovedati si moraš, da imaš ti in tvoji otroci pravico videti starše oziroma vnuki stare starše. Če se on takrat muli je pač znak nezrelosti in sebičnosti. Ne bodi preveč dojemljiva za njegovo čustveno izsiljevanje, ker to vodi v tiranijo. Imeti slabo vest, ker želiš videti starše je velika neumnost.
Očitno je mož tak tip, ki se ne počuti preveč sigurno in ga želi pridobiti s popolno kontrolo nad tabo. Ga bo že minilo – tisto eno nedeljo na mesec pa naj pase mulo. Ko bo videl da te to ne prizadene preveč in ti ne vzbuja slabe vesti bo to opustil ali pa bo našel nov način zafrkavanja.

Zdravo vsem skupaj. Hvala vsem za takšne in drugačne odgovore prav simpatičen mi je bil od ga. stephanie. Nekateri imajo pa res srečo :)))
malo sem še sama ugotavljala in tuhtala in prišla še do ene ugotovitve. torej če grem jaz in otroci k mojim staršem je cel rompompom, če pa jaz peljem otroke in se takoj nazaj vrnem, takrat pa je srečen!!!!!! pa ko bi kaj pametnega takrat počela. evo recimo danes je sobota otroci so šli k mojim jaz sem šla takoj domov in sedim za računalnikom on pa pred tv. sam da sem jaz z njim doma. otroci pa starši so pa šli na izlet. pa so me klicali naj grem z njimi pa sem se jim zlgala da imam en cel kup dela sam da mož nebi bil užaljen!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
groza,groza,groza!!!!

Ne bom ti razlagala, kakšna groza je šele ta tvoj post. Ker ne bi razumela.

Ti ne potrebuješ moža, ti si čist hepi s svojimi starši in otroci.

In slučajno je danes fuzbal in glede na to, kolikokrat si ga kratkomalo skenslala res ni pričakovati, da bo skakal okoli tebe. Boš morala dati kaj več od sebe, kot se le odreči izletu z očkotom in mamico.

Pa kok si ti stara?

Kaja, že veš čas kar berem tvojo zgodbo, imam občutek, da predvsem ne špila vajin zakon. To si danes potrdila. Da sem jaz tvoj mož tudi nebi skakala od navdušenja da si enkrat doma. Vse preveč se vrtiš okrog svojih staršev. Vsakodnevno delo pri njih te avtomatsko z njimi povezuje in tvoj mož se počuti odrinjenega, zato upravičeno pričakuje da se mu približaš ti. Ne vem, kako ste to zastavili in kot vidim tebe ne moti, da tvoji starši moža ne marajo. To moraš absolutno pričeti reševati ti. Povezati jih moraš skupaj in zamere zgladite. Dokler so ti na prvem mestu starši, tvoj zakon ne more uspevati. Če boš vse stvari pustila take kot so, se ne smeš čuditi, če bo mož enega dne odšel, kar bi bilo edino prav za vas vse. Zadeve se torej ne lotevaš s prave strani. Ne sprašuj kako naj razrešiš da bi skregani starši in njihov zet uskladili videvanje vnukov – otrok, pač pa, kako bi se vsi lahko med sabo razumeli.

Mogoče je užaljen in bolj trde sorte, pa pojdi k njemu na kavč, glej še ti tv, pa malce mu nagaj:))

Ha pa smo zopet pri našem večnem problemu! Če sem pravilno razbrala, si ti neodvisna, zakaj jim tega otkrito ne pokažeš.V nedeljo, če možiček neče nikamor, naloži sebe in otroke, če imaš psa pa še njega, kako deko in košaro dobrot za piknik v avto in se odpelji od moža, mimo hiše tvojih staršev, nekam v naravo. Tvoji starši sigurno niso tako zaposleni, da nebi mogla med tednom, ko greš po nakupih skočiti k njim na kavo, magar za pol urce, po sistemu “malo ali sladko”. Lepo te prosim,družinska kosila vsako nedeljo – že čez teden imamo dovolj obveznosti, pa verjetno sta oba z možem v službi otroci pa v šoli ali vrtcu, pri vsem tem se vprašam koliko ste sploh skupaj? Se nisi nikdar vprašala, kako se pri tem počuti mož? Kaj pa če ima on občutek, da te tvoji starši odtegujejo od njega, da si tebe in vajine otroke lastijo? Veš niso vsi mačoti borci, mnogo jih je takih, ki pravijo, da imajo vse, če imajo oprano, skuhano za namešček pa še ženo in otroke ker je to pač “in” in ker je tako pri vseh njihovih prijateljih – pač nečejo izstopat iz povprečja. Veš kaj, cel teden imam obveznosti, v nedeljo pa še družinska kosila – ne hvala, to smo mi zreducirali na minimum. Božič ali novo leto, januarski rojstnodnevni žur za pet slavljencev, pa srečanje za veliko noč, pa še en žur za poletne in spomladanske slavljence, le vnučka sta zaenkrat še izjemi. Zbere se nas 12-13: pet otrok, od tega hčerka z družino, dva s svojima partnerjema, pa še teta in stric ter midna z možem. Čisto dovolj. Lep pozdrav od snahe, mame, tašče in babice v eni osebi.

Kaja, ni prijetna situacija.
Meni se zdi, da je bistvo tvoje zgodbe to, da se čutiš ob starših bolj sprejeta, ljubljena in sproščena kot ob svojem možu. In da v bistvu živiš dvojno življenje. Ko si s starši, si ena oseba, ko si z možem, si druga, vendar spraviti vsa občutja in dogajanja v eno osebnost – to ne gre. Zaradi tega si nesrečna in utrujena. Rada bi, da bi vsaj normalno funkcionirali, če se že ne morete razumeti dobro.
Glede tistega prvotnega konflikta mislim, da je jasno, da imate vi kot družina, ki ste živeli in funkcionirali skupaj veliko let, drugačen pogled kot mož. Razpeta si med dva pogleda, eden je tvoj (vaš), drugi njegov. Ali je važna objektivna resnica? Morda sploh ne toliko. Vsak od vaju ima svojo resnico – občutja, ki so resnična, pa če so še tako zmedena, nezrela, neprimerna,… Pa kaj, važno je, da od tukaj začneta. Z iskrenim pogovorom iz sebe: ob tem se počutim tako in tako… Ni pa lahko, zelo težko je, potrebno je mnogo ponižnosti (iz lastnih izkušenj). Verjeti je potrebno, da ima pogovor večjo moč kot muljenje, kaznovanje, ki pride na vrsto, ko nismo slišani in upoštevani.
Veliko vztrajnosti ti želim!

Nives, mislim, da si zadela mojo bistvo.
Vso pošto sem prebrala in vsakega odgovora sem vesela v upanju, da v njih najdem saj eno malo rešitev, ki je verjemite mi zelo neprijetna. Na eni strani starši, ki sem nažalost še povrh vsega od njih odvisna in na drugi strani mož. Mogoče sem toliko v dvomih ravno zaradi tega, ker od njih dobim veliko podboro v vseh smislih, od moža pa ne vedno. Ampak se ne pritožujem. Jaz želim, da se le mož nebi mulil če grem jaz kdaj k njimi oz. če bi šla kdaj kam z njimi.
Evo vam dam en primer, pa mi iskreno odgovorite, pa res iskreno. Čeprav bi si z možem lahka marsikej privoščila, dlje kot od našga mesta ne greva. Njemu se zdi škoda denarja! Me pa starši povabijo, mene in otroke na potovanje v Tunizijo. Jaz rečem, da glih nebi šla ker me je strah letenja (pa sploh ni res) In se odpovem potovanju,ker možu nebi bilo po godu.
Vse naredim, da ustrežem možu v povratek pa ne dobim nič!
Aja pa še to. Zakaj se med tednom ne vidimo? Ker moja starša delata od jutra do večera,dobesedno in med tednom res ni možno. Zato pa izberem nedeljo ali soboto.

Nives hvala še enkrat!
L.P.

Strinjam se, da je Nives zelo dobro napisala.
Po mojem imata z mozem precej problemov v zakonu. Druzina mora funkcionirati kot celota – skupaj obiskovati sorodnike, iti na potovanja, prezivljati prosti cas, saj se ze tako dosti ne vidi. Pri vas se mi zdi, da te celote ni, kar bo na dolgi rok zelo pogubno. Ce bos kar naprej lagala starsem (da ne mores na potovanje, ker te je strah…), mozu (da v bistvu noces na potovanje…) in predvsem sebi, bos popolnoma izgubila stik s svojim jazom in postala otopela marioneta. Ne bos vec vedela, kaj ti sama resnicno hoces, saj se bos sprasevala samo se, kaj hocejo drugi. Zdaj si na zelo dobri poti, saj te ze trgajo na pol. V koncni fazi bos grozno zamerila tako starsem kot mozu, sama pa bos zelo zagrenjena in razocarana predvsem sama nad sabo. Sprasevala se bos, zakaj si vse vedno delala za druge, zase pa nic. In brez skrbi, kar jemljejo drugi za samoumevno, tudi ne cenijo.
Razmisli, koliko imata z mozem sploh skupnega in koliko je vajin zakon sploh smiseln. Neumno je, da mucenisko sprejmes, ce ti ne nudi podpore in da se toliko odrekas vsemu zaradi njega, on pa samo jemlje in jemlje in ne da kaj dosti nazaj.
Nazaj ne da, ker mu ni treba, sama pa nic ne zahtevas. Svetovala bi ti, da gresta z mozem skupaj na terapijo, ker jo resnicno potrebujeta, saj se ne moreta niti iskreno pogovoriti. Problem se mi zdi to, da imas ti izredno nizko samozavest in se mu v vsem podrejas in mu celo lazes, da bi se on bolje pocutil, on pa to izkorisca in ti zna zelo dobro vzbuditi slabo vest, da lahko stanje se traja. Ce nmoz a terapijo ne bo pristal, bi na tvojem mestu resno razmislila, kaj lahko od njega dolgorocno sploh pricakujes.

Zelo težka situacija zate . V vsakem odgovoru med zgornjimi je nekaj resnice. Res je, da si razpeta med starše in moža, res je, da se tvoj mož, če se muli, obnaša nezrelo, skreganost med njim in starši je zate muka.
Na žalost se ne moreš zanesti niti na tvoje starše, da ravnajo modro. Namreč, če se ne razumejo s tvojim možem, naj bo to njuna težava, ne tvoja. Da ti občutiš to njihovo nestrinjanje z njim, ni lepo od njih. Naj se tvoja starša med sabo o tem pogovarjata do onemoglosti, tebe ne bi smela s tem mučiti, ni prav, ni fer.
Popolnima nefer od tvojih staršev je tudi, da te vabijo na dopust. To se ne dela. Odraslega poročenega človeka brez partnerja nekam povabiti – groza, nepošteno, da te spravljajo v tak položaj. Isto kot nedeljska kosila, pravzaprav. Jesti bi morali doma skupaj, po kosilu pa odpelješ otroke tja in prideš vmes domov, če se otroka strinjata, kar zgleda, da bi se. Daj vendar možu nekaj možnosti, vživi se malo v njegove nedelje!

Mislim, da se ne boš strinjala z mano, ker ob takih starših nisi mogla prav spregledati stvari, niso ti dopustili in ti tudi ne bodo pustili, da odrasteš.
Zato ne boš mogla prav ravnati, določiti prioritet v svojem življenju, imeti neke cilje v zvezi z družino – sedanjo, ne primarno!
Ne bi bilo slabo, če bi šla na kakšno zakonsko svetovanje, če ne gresta oba ni katastrofa, pač greš sama, in slišiš nekega neodvisnega strokovnjaka, kaj bo rekel, pa malo razmisli o vsem.

Ja Nastja mislim, da imaš prav. Vedno bolj dojemam, da od mojih staršev to ni fer, res pa več nevem kaj je prav kaj pa ne…….Groza ti rečem. Očitno bom res se morala na kašnega strokovnjaka obrniti. Vem, da je problem tudi v meni, ker enostavno ne morem rečit :NE, ker pol me pa daje slabe vest do vseh skupaj!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Najbolje da se odselim na drugo stran sveta :)))))

Kaja, malenkost. Mislim, da sem te začutila, ker sem se v kakšnem tvojem primeru spoznala tudi sama.
Kaj pa, če bi poskusila narediti en rez s starši in jih npr. 1 mesec ne obiskati. Na obiskih dobiš čustveno (pa tudi kakšno drugo) potrditev, ki bi jo morala dobiti od moža! Če ne bi bilo teh obiskov, bi se že končno razjezila na svojega moža in se končno začela pritoževati!!
Pri starših pa si napolniš baterije za naprej. In ne se kriviti, da nisi nezrela za samostojno življenje, veliko jih pa to dela s pomočjo hobijev, športa, prijateljev,… Dostikrat nam je to v pomoč, ko smo v odnosu žalostni in razkurjeni, vendar večno zatekanje drugam, namesto da bi razčistili stvari pri koreninah, povzroča samo odtujenost in smo v začaranem krogu.
Poskusi, držim pesti!