Pozdravljeni.
Z možem sva poročena 5 let imava dve hčerki. 4 in 2 leta. Najin odnos pa strmo gre proti propadu. Ze od začetka se bojujem z njegovo navezanost na primarno družino. Je edinec. V njegovih očeh še je vedno mama tista ki vse najbolje zna in zmore. Kar koli mu gre narobe vedno potozi kako mu je bilo doma lazje. Živiva v dvojčku hiši. Na drugi strani so moji straši. Njegovi so zato zraven na vsakem dopustu in vsi prosti dnevi so rezervirani zanju. Da ne govorim o pretirani navezanosti tašče na prvo hčer. Ko sem rekla naj umiri mamo je takoj vse obrno proti meni, ona nič kriva. Čisto sem obupana, trenutno sem zaradi korone ostala brez službe. Že itaq se počutim zaradi tega manjvredna in delam vseskozi,, od vrta, okolice, sama za gospodinjstvo in oba otroka. Vse porihtano, vsak dan skuhano kosilo itd., intenzivno iščem službo, čeprav on bi raje da bi še bila doma ker on bajno zasluži, jaz pa si končno želim spet svojega denarja.. Na koncu pa mi reče da ne delam drugega kot sedim. Da njegova mama je pa nevem kaj vse delala in je navajena delat jaz pa lenoba. Za vsako stvar kar mu negre me obtozuje. Pa če vijak negre v steno, pa pridem mimo bo rekel, da sem kriva, ker sem ga zmotla. Nemorem več. Dostikrat sem se že pohovorila z njim da sem le jaz njehova žena,nova družina in da me mora spoštovati, pa ni nobenega napredka. Jaz enostavno ne naredim nič dovolj dobro. Čisto sem že postala depresivna in vedno bolj obupana. Se še kateri to dogaja in kako rešujete?

Pojdita k psihologu ki je vsaj 60lrt da bo razumel in to razlozil. Ampak iz izkusenj ti povem da dokler on to sam nebo dojel nebo spremenil noben psiholog. In zakon se bo razletel. Iskreno povedano po vseh izkusnjah ki sem jih pridobil v zadnjem letu teh terapij na csd in izven…je mala verjetnost da se sprmeni. Upam da vama rata.

Spoštovani,

Videti je, da ste si našli partnerja, ki vas spoštuje toliko kot spoštujete sami sebe. To, da si oseba poišče takega partnerja, je zelo pogosto in psihološko logično. Iz vašega zapisa je videti, da imate nekje v temelju slabše mnenje o sebi. Pravite: »počutim se manj vredna«, »sem postala depresivna«, trudite se in žrtvujete, da bi prikrili to pomanjkljivo samopodobo, dovolite partnerju, da vas krivi za vijake v zidu, da vas žali, z lenobo in primerjanjem s svojo mamo itd.

Mogoče se je vaše temeljno mnenje o sebi zares razkrilo šele sedaj ob zgubi službe. Enako lahko velja za moževo temeljno mnenje o vas. Vidim dve poti iz nastalega neprijetnega položaja. Prva je, da potrpite do nove službe in lastnega prihodka. Najbrž bo s tem vaša samopodoba ponovno kompenzirana in se boste bolje počutili. Tudi mož bo najbrž spet drugače gledal na vas. Vendar pa bo to držalo le do naslednje življenjske okoliščine, ki bi porušila to krhko kompenzacijo.

Druga pot pa je, da v okviru psihoterapevtskih srečanj preverite kje leži izvorna težava in jo odpravite. Kako pride do take težave sem opisal tukaj: https://ustavi.se/izgorelost-in-depresija-crno-beli-nesporazum-ki-izvira-iz-otrostva/ To bi pomenilo spremembo temeljnega mnenja o sebi. Predvsem v smeri ločitve temeljne samopodobe od okoliščin, dejanj, dosežkov itd. Torej, da ste v biti brezpogojno dobra oseba, vredna ljubezni. Potem klienti na to dodajo še orodja za samozavestno urejanje odnosov, uveljavljanje svojih interesov, urejanje konfliktov, zaščito lastnih meja itd. To običajno za sabo potegne tudi povečanje distance od primarnih družin, večjo neodvisnost, več svobode, pa tudi več odgovornosti ….

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

POzdravljena, to, da ste za vse kriva, ko možu nekaj ne gre, ni prav. Verjetno kaže skozi to neko drugo nezadovoljstvo. kakšni so pa odnosi z vašimi starši, verjetno samoumevno odlični. In veliko samoumevnega skakanja otrok od babice do mamice. Živite v dvojčku z vašimi starši. To samo omenite, vendar je verjetno samoumevno, da vidijo vnuke vsak dan, ne le enkrat. Vam pa gre v nos, če je vnučka navezana na taščo. Vnuki naj bi imeli obe babici. Morate tudi vi videti, da kar je on sprejel v odnosih in verjetno je druženje samoumevno, lahko gleda, da vi odrivate njegove starše in jih brani. Brani pač neke stvari in ovekoveči neke lastnosti in je nestrpen ker vi več ali manj vihate nos, ne dovolite stikov, izrivate taščo, vaši so pa samoumevno vedno tu in samoumevno je, da je on do njih prijazen. Ni samoumevno, le vi tako vidite. Seveda ne pomeni, da morata vse potrpeti in nestrpnost v odnosih prenašati. Poiščita pomoč psihologa, da uravnata nezadovoljstva. Tudi vi ga ne morete kar vreči skozi vrata, če ima rad starše. Moški pač omenjajo neke lastnosti pri njih, imam pa občutek, d asi jih strašno želite izriniti in da jih niti vidite ne več razen enkrat na leto z odporom. To da bi rada delala je ok, to je stvar dogovora dveh in mora upoštevati. Verjetno je spet isto, ko ste v službi vnuke lahko čuvajo vaši starši, njegovi ne, razmislite malo vaš odnos do njih, ker se lahko tu javlja slaba samopodoba.
lepo rešite.