Poročena sem 10 let in imam dva otroka (5 in 10 let). Z možem sva se ves čas do lani dobro razumela in se imela rada. Lani je odprl privatno podjetje s svojo bivšo direktorico in od takrat se je najin odnos čisto spremenil. Vedno bolj se je odtujeval od mene, vedno manj komuniciral. Od tedaj je
tudi brez finančnih sredstev tako, da moram vse družinske stroške sama pokrivati. Njegovi starši ga v vsem zagovarjajo in vedno vidijo krivdo v meni. Prepričani so tudi, da s to žensko nima nič, ker je 20 let starejša od njega. Spomladi sem že poskušala rešiti probleme pri psihologinji pa ni hotel iti več kot dvakrat. Sedaj hodim na center za socialno delo in enkrat sva bila že skupaj tam. Izjavil je, da mu ni nič več do mene. Kljub temu želi socialna delavka, da še naprej hodiva na skupne razgovore. Doma se do mene obnaša ignorantsko, ne smem ga klicati na telefon cel dan in tudi on mene nič ne pokliče tako da nikoli ne vem kdaj pride in kje hodi cele dneve.
Vsako moje dejanje je zanj razlog za jezo in z ničemer se ne strinja če sploh kdaj kaj reče. V glavnem se me izogiba kolikor le more. Do otrok je sicer prijazen ampak oba čutita da je nekaj zelo narobe. Starejša je spomladi celo hodila k šolskemu psihologu. Bojim se prihodnosti, ker je mlajša hčerka bolna in bo morala kmalu na operacijo zato sem ga prosila naj vsaj do takrat počaka in ne začenja s kakšnim postopkom. Zelo rad tudi pogleda v kozarec čeprav tega doma ne dela ampak vidim kakšen pride včasih domov. Svetujte mi kaj naj storim!

Glede na prebrano sem mislil, da ti hočeš ločitev ne on. Marsikaj v tem pismu ne razumem, ampak prepričan sem, da ne bi naredila nič narobe, če bi šla narazen in to na tvojo pobudo. Samo če imaš kje stanovati.

Že sedaj vse plačuješ, tako boš imela samo eno skrb manj, on bo moral prispevati preživnino svojim otrokom, če pače ne bo, pa kaj potem, saj tudi sedaj ne. Podpirajo ga starši, naj ga še naprej, nikoli ga ni doma, to te nič en moti, pogleda v kozarček, ja pa naj še naprej, saj ga ne bo gledala, noče psihologu, še ena naloga manj.

če vse seštejemo, so edini razlog za skupno življenj otroci. Ampak, ali je sploh vredno? Prepričan sem, da bi se imeli lahko veliko lepše, ssamo razložiti jim je potrebno zakaj je tako, brez ovinkarjenj in olepšav. Zakaj bi se trpinčili, če se nam ni potrebno.

Ja, bil sem zelo direkten, ampak to sem razbral iz napisanege, bi pa zagotovo bilo tudi drugače, če bi slišali moževo zgodbo.

Ljubiti je lepo, če sta oba zato, če pa eden noče, je ljubiti nemogoče.

Primož

Stvari ti ne bo rešila niti socialna niti skupinski obiski terapevtov. Sama moraš rešiti problem ali z individualno terapijo pri psihologu ali kako drugače. Če tip ni za vzpostavitev odnosov, pač ni. Odnos najprej vzpostavi s seboj, imej se rada. Če bo to osebno klapalo pri tebi, bo za tebe “mala malca” sama vzgajat otroke. Naša počutja in občutke znajo otroci zelo dobro prepoznati. Bodi ženska, bodi samostojna – tudi psihično.
Kaj si drugi mislijo in na koga drugi valijo krivdo, je njihov problem.
Če sešteješ suma sumarum, boš potem imela manjše stroške (ena odrasla oseba manj) in boš lahko lažje finančno živela…
Če pričakuješ pomoč pri otrocih,… a jo sedaj dobiš,… a jo boš kasneje, ko/če se boš ločila, dobila …..
Bodi prepričana v svoja dejanja, …… Vsak človek ima svoje življenje, pa četudi živita skupaj. Žal je tako – pri nekaterih.
človek lahko opraviči svoja negativna dejanja s tem, da obsoja drugega in išče “dlako v jajcu”. S tem ne mislim tebe, temveč tvojega partnerja. V bistvu ne ve kako bi se te losal na najbolj diplomatski način, na način, v katerem on ne bo prizadet. Vendar verjemi mi, to se ponavadi vrne kot bumerang. Ne daj se, bodi pogumnejša, bodi pametnejša, imej se rada.
Oprosti, če sem te prizadela, vendar…. govorim iz lastnih izkušenj.
Vse lepo

RAzmisli, kaj z ločitvijo izgubiš in kaj pridobiš, v čem se bo tvoje življenje poslabšalo, v čem izboljšalo. Glede na napisano je moje mnenje, da ti bo po ločitvi bolje. Vztrajati v slabem zakonu zaradi otrok je zame licemerstvo. Na otroke prevališ krivdo za lasten strah pred samoto oz. osamljenostjo. Če otroka občutita težo vajinega odnosa, potem je to samo dokaz, da vaša družina ne funkcionira. Začni se spoštovati in zaupati v svoje sposobnosti, pa se boš najlažje prav odločila.

Po moje je mož v situaciji, v kateri se tudi sam dobro ne znajde. Ženska, s katero ima domnevno razmerje, ga je najbrž ujela na limanice, če praviš, da sta se vidva prej dobro razumela, še posebej, če je starejša. Kako to, da je brez finančnih sredstev, če je odprl podjetje skupaj z njo? Že to kaže na to, da se je zaletel in da ga ta ženska zelo verjetno izkorišča. Zaradi tega tudi pije, zelo verjetno je v veliki stiski. Mogoče ona pritiska nanj glede ločitve.

Svetujem ti naslednje:
– predlagaj mu začasno ločeno življenje brez ločitve, da bo ugotovil, kaj sploh hoče ( če ima rad otroke, mu bo zelo težko brez njih)
– ne ponižuj se in ga ne prosi, naj ostane- s tem ne boš dosegla ničesar
– poskusi ostati trdna in ponosna , tudi zaradi otrok
– v veliko primerih se takšna strast hitro osuje, moški se strezni, sprevidi, da je naredil napako in se skesan vrne domov k družini
– če ga imaš dovolj rada, počakaj
– namesto da se neprestano v mislih ukvarjaš z njim, se posveti sebi in otrokoma, poskusite si narediti življenje karseda lepo – pojdite v naravo, na kakšen izlet, kot da njega ni, kot da je odpotoval

Vso srečo ti želim!

Draga Ana…
Odgovori mi na eno samo vprašanje?
Kaj ni že sedaj isto (ali huje) kot če bi bila sama?
Če sem Te prav začutila,mislim da je problem v Tebi…S tem ne mislim na ,da si krivec za težave,ki jih imata-daleč od tega.A zdi se mi(o tem na žalost nisi nič pisala),da do moža še vedno nekaj čutiš.Kaj je ljubezen,navezanost ali navada najbolje veš sama in zdi se mi,da je to edini razlog da vztrajaš v tem ubijajočem odnosu.
A poglejva s svetle plati…
Sposobna si preživeti sama!!!
Ne vem kako je s stanovanjem a upam da si materialno vsaj toliko podkovana,da najnujnejše pokriješ.Za ostalo je še veliko časa kasneje (nenujnejše stvari mislim).
Bodi iskrena do sebe-dobro ti hočem,verjemi.Ko Te berem se mi dozdeva,da je hčerkina bolezen,ki jo omenjaš prej izgovor,ki podaljšuje vso agonijo,kot pa kaj drugega.
In zakaj tako mislim?
Poglej…sama praviš da moža ni nikoli doma,da ga ne smeš poklicati,da vsako razpoloženje obrne v sebi prid-kakorkoli že…Povej mi,se Ti ne zdi da imaš poleg hčerkine bolezni s Tvojim možem neloženo še eno BREME?
Kje vidiš v njegovem obnašanju kakršnokoli pomoč?
Sprašuješ se kje je,kaj počne,s kom je…Vse to so namreč stvari ki delajo ljudi nervozne,stresne.
In zdi se mi,da tega ne potrebuješ.

Poleg vsega je tukaj še nekaj.Mož verjetno sedaj že ve,da lahko dela s Tabo kakor z igračo.Ko se jo naveliča jo pusti v kotu in ve,da ga bo tam počakala.Skratka…postavi se zase.
Zakaj bi upala na čudežen preobrat,ki z vsakim dnevom doda novo rano v Tvoje srce?
Nekje drugje pa je toliko lepega,ki čaka nate…

Vem,da veliko žensk misli,da se z ločitvijo konča tudi njihovo življenje in verjamem,d ni lahko prebroditi to misel.A draga Ana…s tem ko končaš kalvarijo,se bo tvoje življenje šele začelo,kajti upam si trdit da se nahajaš v mrtvem odnosu.

Zberi moč in naredi korak.Piši nam,ko obstaneš…poizkusili Ti bomo pomagati.

Stiskam pesti zate,

Kaja B.

Glavo pokonci! Ne pusti, da hodi po tebi. Ne on, ne njegova sodelavka (ali karkoli mu že pomeni), ne njegovi starši.

Pomembni sta tvoji punčki in za njiju glej naprej. Njemu pusti, naj počne sam s sabo in s svojim življenjem, kar hoče. Ti in punčki niste dolžne trpeti zaradi njegove nezrelosti in neodgovornosti.

MISLI NASE!!! Vzemi si trenutke zase in za svoji bučki.

lp, na prijazno prihodnost in srečno

Kaj storiti?

ZAČNI SE CENITI.

Iz njegovega obnašanja sklepaš, da se hoče ločiti. Mislim, da si ti tista, ki bi lahko v takih razmerah zahtevala ločitev, ne pa on.

Če ima resno razmerje s tisto žensko, kar pa ne verjemem, je čisto verjetno, da bo do ločitve prišlo v vsakem primeru. Precej bolj verjetno je, da se je ohladil do tebe, ker skače čez plot. Ne bo pa se hotel ločiti od tebe, ker z njo ne vidi prihodnosti. Samo trenutno mu ustreza tako kot je.

Torej se odloči ti. Želiš biti v taki zvezi? Otroci trpijo že sedaj.

In veliko sreče.

kot si rekla – hčerka čuti, da je nekaj narobe. če se starša ne razumeta lahko to pusti posledice na otrocih, tudi če se ne kregata. dovolj je, da se sploh ne pogovarjata. govorim iz lastne izkušnje, starša se nikoli nista razumela in vem, da bi bilo bolje zame in za brata, da bi se ločila. potem bi se midva razumela z obema, tako se ne z nobenim, ker njune probleme prenašata na naju… pozna se recimo na bratu tako da, ko je oče prišel pijan domov, se je vedno spravljal na njega (tudi name, vendar manj), brat je na koncu podlegel drogi, jaz sem pa recimo zelo nesamozavestna…
še vedno živim v tej hladni in “bolni” hiši in se veselim dneva, ko bom lahko odšla (trenutno še ne delam redno). šele takrat bom lahko normalno zadihala. drugače pa sta moja starša zelo vredu človeka, ampak vsak posebej ne pa skupaj…

kot so že napisali, razmisli kaj lahko izgubiš in kaj lahko pridobiš. pomisli na svoja otroka, kajti sta še dovolj majhna, da lahko brez posledic zaživiš na svojem in jima daš življenje kakršno si zaslužita. kajti otroci so tisti, ki na koncu plačujejo grehe svojih staršev.

kot si rekla – hčerka čuti, da je nekaj narobe. če se starša ne razumeta lahko to pusti posledice na otrocih, tudi če se ne kregata. dovolj je, da se sploh ne pogovarjata. govorim iz lastne izkušnje, starša se nikoli nista razumela in vem, da bi bilo bolje zame in za brata, da bi se ločila. potem bi se midva razumela z obema, tako se ne z nobenim, ker njune probleme prenašata na naju… pozna se recimo na bratu tako da, ko je oče prišel pijan domov, se je vedno spravljal na njega (tudi name, vendar manj), brat je na koncu podlegel drogi, jaz sem pa recimo zelo nesamozavestna…
še vedno živim v tej hladni in “bolni” hiši in se veselim dneva, ko bom lahko odšla (trenutno še ne delam redno). šele takrat bom lahko normalno zadihala. drugače pa sta moja starša zelo vredu človeka, ampak vsak posebej ne pa skupaj…

dobro razmisli, kajti otroci so tisti, ki na koncu plačajo grehe svojih staršev.